Ali so nas zasloni in internet spremenili v 'palačinke'?

Zaradi interneta, zaslonov in vse te digitalizacije ste samo bolj neumni. Ta stavek – ali njegovo različico – ste verjetno vsaj enkrat slišali od kakšne tete s "hladno trajno" na družinskem slavju. In njeno oceno ste hitro odpravili kot primer generacijskega prepada – saj vendar veste, da prav ta teta verjame vsaki zgodbi svojih na novo pridobljenih virtualnih prijateljev na Facebooku in brez zadržkov na Viberju deli vsako novo teorijo zarote.

Zdi pa se, da je napočil čas, da se vsem tem tetam, stricem in tetkam opravičimo. Tako nam vsaj sporočajo znanost in najnovejši podatki raziskav. Ti nedvomno kažejo, da inteligenčni koeficient po vsem svetu upada. Ljudje so vse slabši pri veščinah osnovne matematike in logike, medtem ko se težave s koncentracijo ter z verbalnim  sklepanjem širijo kot okužba. Še več: študenti elitnih svetovnih univerz ne premorejo dovolj pozornosti in zbranosti, da bi prebrali celo knjigo.

Čas, ko se je vse to začelo, pa zelo zgovorno namiguje na vzrok teh pojavov. Ta kognitivni upad se je začel ravno takrat, ko je vse postalo 'interaktivno', v resnici pa je izginila neposredna interakcija – skoraj vsakemu otroku, pa tudi odraslemu, je bližje drsenje po zaslonu telefona kot igranje s frnikolami ali pisanje z roko, pogovore v živo je zamenjalo tipkanje, naporno razmišljanje in razpravljanje pa smo zamenjali s preprostim deljenjem povezav, s čimer dajemo vtis, da smo o nečem resno razmišljali.

In zdi se, da je večini ljudi vse bolj všeč umetna inteligenca (UI), vse bolj vpeta v naše vsakdanje življenje – kot da živimo v znanstvenofantastičnem filmu. Toda znanstveniki si zdaj že pulijo lase zaradi sprememb v človeški inteligenci, nekateri vodilni v svetu informacijske tehnologije, kot je ustanovitelj PayPala Peter Thiel, pa opozarjajo, kam nas vodijo tehnologija in umetna inteligenca – pri čemer uporabljajo celo biblične prispodobe apokalipse in antikrista.

Kam je izginila inteligenca

Oxfordski slovar inteligenco opredeljuje kot "sposobnost razumevanja", vse pogosteje pa se postavlja vprašanje, kam je ta inteligenca izginila – oziroma ali upada raven, na kateri lahko človek to sposobnost dejansko uporabi. Medtem ko lahko z gotovostjo rečemo, da se v zadnjem desetletju in pol biologija človeških možganov ni bistveno spremenila – ta časovni okvir je enostavno prekratek – številni testi kažejo, da je sposobnost povprečnega človeka za sklepanje in reševanje novih problemov svoj vrhunec dosegla pred približno desetimi leti in od takrat upada.

Depositphotos

 

Ko so bili pred kratkim objavljeni rezultati zadnje izvedbe testov PISA – mednarodnega orodja za primerjavo znanja med 15-letniki iz branja, matematike in naravoslovja v državah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) – so se analize večinoma osredotočile na vpliv pandemije covida 19 na motnje v izobraževanju.

A to je prikrilo dejstvo, da je poslabšanje daljnosežnejše in širše, saj je vrhunec rezultatov pri vseh treh predmetih večinoma zabeležen okoli leta 2012, od takrat pa se kaže trend padanja. Še več: v številnih državah je bil upad med letoma 2012 in 2018 celo izrazitejši kot v obdobju pandemije.

Da je vse skupaj še huje – ta upad sposobnosti sklepanja in reševanja problemov ni omejen le na najstnike v šolskih klopeh. Strokovnjaki OECD so namreč v lanskoletni posodobitvi ocene spretnosti odraslih zapisali, da podoben upad opažajo tudi pri odrasli populaciji.

Dolgoletna študija Monitoring prihodnosti, ki poteka že od 80. let prejšnjega stoletja, prav tako kaže spremembe v kognitivnih sposobnostih ljudi. Raziskovalci v okviru projekta vsako leto sprašujejo 18-letnike, ali imajo težave z razmišljanjem, koncentracijo ali učenjem novih stvari. Delež maturantov, ki poročajo o teh težavah, je bil v zadnjem desetletju 20. in prvem desetletju 21. stoletja stabilen, nato pa je sredi drugega desetletja 21. stoletja začel hitro rasti – ravno takrat, ko so nam vsa znanja in informacije sveta postali dosegljivi prek spleta.

"Del tega, kar opazujemo, je najverjetneje posledica trenutnega prehoda od besedilnih k vizualnim medijem – prehoda v "polpismeno" družbo, ki obsesivno preživlja čas pred zasloni," poudarja komentator Financial Timesa in raziskovalni novinar John Burn-Murdoch. Pri tem opozarja na ankete in študije, ki kažejo, da se je v večini držav zmanjšala uspešnost ljudi pri računskih nalogah in drugih oblikah reševanja problemov, število tistih, ki preberejo vsaj eno knjigo na leto, pa je padlo pod polovico. Zdi se, da ne opazujemo zgolj upada branja kot takega, temveč širšo erozijo človekove sposobnosti mentalnega osredotočanja in njegove uporabe. Večina razprav o družbenih učinkih digitalnih medijev se osredotoča na vzpon pametnih telefonov in družbenih omrežij. Vendar se sprememba v človekovi zmožnosti osredotočenega razmišljanja ujema z nečim temeljnim: s spremembo v našem odnosu do informacij.

Čeprav raziskave kažejo, da je aktivna, namerna raba digitalnih tehnologij pogosto neškodljiva ali celo koristna, je že vsem očitno, da se je človekova navada spremenila – iz pregledovanja omejenega števila spletnih strani smo prešli na neskončne, stalno osvežene vire informacij in neprekinjen tok kratkih obvestil oziroma tako imenovanih notifikacij.

"Ne preživljamo več toliko časa z aktivnim brskanjem po spletu in interakcijo z ljudmi, ki jih poznamo, temveč se nam namesto tega prikazuje poplava vsebin. Gre za prehod iz samostojnega vedenja v pasivno konzumacijo in nenehno preklapljanje iz konteksta v kontekst," pojasnjuje Burn-Murdoch. "Dobra novica je, da osnovna človeška intelektualna sposobnost zagotovo ni oslabela. Toda za dobre rezultate sta nujni tako sposobnost kot njena uporaba. Digitalno okolje pa slednje ovira."

Depositphotos

 

Inteligenčni količniki in demokracija

Podatki o kognitivnem upadu človeštva so vidni tudi v raziskavah o inteligenčnih količnikih v razvitem svetu – kar dokazujejo raziskave iz Danske, Norveške, Velike Britanije, Francije, Avstralije in ZDA. Glede na študijo iz leta 2023, objavljeno v reviji Intelligence, so inteligenčni količniki v ZDA med letoma 2006 in 2018 občutno padli, pri čemer je bil upad najizrazitejši pri ljudeh, mlajših od 20 let.

Ta pojav padanja inteligenčnega količnika je tako izrazit, da ima celo svoje ime: obratni Flynnov učinek – po novozelandskem filozofu in raziskovalcu inteligence Jamesu Flynnu, ki je prvi odkril, da so inteligenčni količniki v 20. stoletju naraščali, a pozneje opazil, da se je trend obrnil v negativnega.

To, da postajamo vse bolj neumni, po mnenju nekaterih avtorjev pomeni tudi trajen problem za demokracijo.

"Posledice za naše politično življenje so jasne. Če demokracija temelji na ideji (Francisa) Galtona, da je volilno telo v povprečju sposobno naprednega racionalnega razmišljanja – kaj se zgodi, če ta predpostavka ne velja več? Kaj se zgodi, ko je odločitev, da se vpraša občinstvo, neumna poteza?" se v članku za The Spectator sprašuje britanski pisec in novinar Sean Thomas. Dodaja, da bi se teoretično vendarle morali znajti – saj se demokracija domnevno sama popravlja. »Če volivci odpovejo, politični razred to kompenzira. A vendar smo v zadnjih 20 letih videli intelektualni propad tako volilnega telesa kot izvoljenih predstavnikov. Ne le da volivci manj jasno razmišljajo – to velja tudi za njihove voditelje.«

Sean spomni, da so volivci nekoč pričakovali, da bodo državniki "možganski velikani" – in opomni še, da je ameriški predsednik Abraham Lincoln bral dela antičnega matematika Evklida, Winston Churchill pa je za svoja biografska in zgodovinska dela prejel Nobelovo nagrado za književnost. Tudi Ronald Reagan, ki ga mediji sprva niso posebno spoštovali, je bil "strasten bralec in strateg hladne vojne".

"In danes? Politični prostor – ki ga pretresa neusmiljen, a banalizirajoč pogled družbenih omrežij – deluje kot igra, v kateri se vsebinskost kaznuje, odtenki pa zasmehujejo. Vodijo nas ljudje, ki so pogosto precej prazni, in kadar niso, se pretvarjajo, da so – da ne bi izpadli elitistično ali samovšečno na Facebooku in Instagramu," ocenjuje Thomas in našteje številne znanstvene domneve o tem, kaj bi lahko povzročilo upad inteligenčnega količnika, pri čemer izpostavi tudi očitnega krivca. "Leto, ko so kognitivne sposobnosti v Michiganu začele upadati, je bilo leto 2014. To je leto, ko je Instagram eksplodiral. Enako velja za številne druge upade: ti sovpadajo s pojavom iPhona in njemu podobnih naprav. Težko se je izogniti sklepu, da je izum družbenih omrežij skupaj s pojavom pametnega telefona hkrati spodkopal razpon pozornosti ter razgradil potrebo po pridobivanju in ohranjanju znanja."

Depositphotos

 

Dodatna težava je seveda umetna inteligenca, ki nam bo kmalu znala odgovoriti na vsako najtežje vprašanje na svetu – kar bo številne napeljalo k temu, da ne bodo več 'izgubljali časa' z učenjem odgovorov, ki jih lahko žepna naprava poda hitreje in bolje.

"To je žalostna evolucija, morda celo neizbežna. V tem primeru uteho morda lahko poiščemo v briljantnosti teh ročnih naprav. Ko bodo ljudje postajali vse bolj neumni, bomo morda povsem obupali nad demokracijo – in preprosto dopustili, da vse opravijo roboti," meni britanski pisec.

Uresničene napovedi

In čeprav se številnim te napovedi o odpovedi demokraciji zdijo pretirane, ni odveč opomniti, da so se 'pretirane' napovedi v zvezi s kognitivnimi sposobnostmi ljudi pojavile že pred desetletjem.

Nevrofiziologinja Susan Greenfield je napovedala, da bo nenehno klikanje um pootročilo, da bo ta bolj reaktiven in odvisen od vedenja in misli drugih. O tem je napisala tudi knjigo – Changing the Brain: How Digital Technologies Are Leaving Their Mark on Our Minds – a zdi se, da je le malokdo prebral teh več kot 380 strani.

Pred 14 leti je takratni izvršni direktor Googla Eric Schmidt z zadovoljstvom izjavil, da otroci delujejo le na dva načina: "Spijo ali so online." Čeprav je tudi njega skrbelo, da "nihče več ne bo pridobil tega, kar prinaša poglobljeno branje knjig."

Najbolj pa se je vtisnilo v spomin, ko je dramatik Richard Foreman dejal, da so ljudje s 'katedralno' (znanstveno) osebnostno strukturo zdaj v senci "palačinka ljudi". Po njegovem mnenju je ogrožen tip človeka "visokoizobražena in artikulirana osebnost – moški ali ženska, ki v sebi nosi osebno oblikovano in edinstveno različico celotne dediščine Zahoda". In nasproti jim stojijo ljudje palačinke, ki so "razmazani na tanko in na široko", pri čemer se, kot je ocenil Foreman, zaradi »pritiska preobremenjenosti z informacijami in tehnologije 'takojšnje dostopnosti'" soočamo s "svetom, ki je kot izgubil večplastno zgoščenost globoko razvite osebnosti".

Filozofi že dolgo razpravljajo o »tezi razširjenega uma«, saj je postalo očitno, da iPhone za sodobnega človeka ni več le orodje, temveč njegov del. Pomnilnik pametnega telefona je postal del našega spomina, hitrost njegovega procesorja pa je nadomestila našo zmožnost zbiranja in razvrščanja lastnih spominov in znanja.

Naša pamet je odtekla v naše pametne telefone, vdor umetne inteligence pa bi lahko pri velikem delu človeštva povzročil skoraj popolno izginotje človeške ustvarjalnosti ter sposobnosti predvidevanja in reševanja problemov, kar so bile stoletja temeljne točke razmišljanja.

Stanje je takšno, da milijarder in ustanovitelj PayPala Peter Thiel danes vse bolj razmišlja o povezavi tehnologije in poslednjih bibličnih dni ter je na predavanjih v Oxfordu in Harvardu dejal, da Antikrist, katerega prihod po Bibliji označuje prihod Armagedona, "ni zgolj srednjeveška fantazija".

Številnim se zdi čudno, da izjemno uspešen, matematično nadarjen in filozofsko izobražen tehnološki podjetnik sploh predava o biblijskih mitih o apokalipsi. Čeprav verjame, da sta sodobna znanost in tehnologija zgodovino spremenili v linearno progresijo – kot uči Biblija – z začetkom in končnim, nepopravljivim koncem, Thiel meni, da so skrbi o tem, da bo umetna inteligenca prevzela svet, nevarnejše od same UI. Po njegovem mnenju strah zaradi eksistencialnih groženj neposredno koristi izkoreninjenim elitam, ki si prizadevajo za vzpostavitev globalne upravljavske države. In ljudi palačinke je lažje voditi kot tiste, ki razmišljajo – tudi če pametno uporabljajo umetno inteligenco.