Tudi Grčija ima dovolj množičnega turizma. Na najbolj priljubljeni destinaciji v tej regiji za srbske in makedonske turiste od lani veljajo strožja pravila za enodnevne obiske najbolj obiskanih otokov. Letos so ta pravila še zaostrili. Medtem ko je bilo prej na Santoriniju mogoče z ladij v enem dnevu izkrcati tudi do 17 tisoč obiskovalcev, je zdaj dnevna kvota omejena na osem tisoč. Med 1. junijem in 30. septembrom je treba na Mikonosu in Santoriniju plačati tudi pristojbino v vrednosti 20 evrov na osebo.
Ti ukrepi so bili uvedeni po letih opazovanja gneče na ozkih tlakovanih ulicah Santorinija in dolgih vrst ljudi, ki so čakali, da bi si ogledali sončni zahod v Oii. Cilj novega okvira za razvoj turizma je zmanjšati posledice množičnega turizma, zaščititi naravno in kulturno dediščino ter usmeriti naložbe v bolj trajnostni razvoj turističnih destinacij.
In Grčija ni edina, ki je krenila po tej poti. Vse več evropskih držav se oddaljuje od turističnega modela, ki šteje turiste in prenočitve, ter se usmerja v ustvarjanje dodane vrednosti ob čim manjšem pritisku na okolje in lokalne skupnosti.
V nasprotju s Hrvaško druge države regije Adria nimajo morske obale, ki bi prinašala velike prihodke. Zato potrebujejo model, ki ne bo temeljil na količini (volume driven), temveč na vrednosti (value driven). Teoretično turistični delavci iz Srbije, Severne Makedonije in Bosne in Hercegovine to lekcijo dobro poznajo, v praksi pa je pri tej preobrazbi najdlje prišla Slovenija; Srbija se še pripravlja na to pot, Bosna in Hercegovina ustvarja vse večje zanimanje turistov, Severna Makedonija pa ima trenutno več potenciala kot sistemskih rešitev.
Kakšen turistični model prevladuje v državah regije Adria?
Po besedah Saška Gramatnikovskega, dekana Fakultete za turizem na Univerzi za turizem in management v Skopju, države regije še vedno v veliki meri uporabljajo mešani model: rast s povečevanjem števila turistov, vendar ob deklarativni usmerjenosti k trajnosti, kakovosti in višji dodani vrednosti. "Razlika je v zrelosti sistema," pravi.
Marko Radić, strokovnjak za turizem iz Bosne in Hercegovine ter vodja sektorja za promocijo turizma pri Turistični organizaciji Republike Srbske (TORS), meni, da države regije Adria nikoli niso bile zares prepoznavne turistične destinacije, ki bi se lahko pohvalile z obsegom turističnega prometa, primerljivim s Hrvaško, Grčijo ali Španijo.
Vlatko Sulev, generalni direktor podjetja Balkan Prime Tours, ki organizira potovanja po Severni Makedoniji in regiji za tuje turiste, poudarja, da v regiji prevladuje enoten model – industrijski turizem.
"V velikem delu regije še vedno prevladuje logika tako imenovanega industrijskega turizma oziroma turizma, ki temelji na številkah, zmogljivostih, nastanitvenih kapacitetah, hitrem prometu in standardizirani ponudbi. To je model, ki lahko prinese rast, vendar pogosto ne ustvarja dovolj lokalne vrednosti in dolgoročno ne varuje destinacije," pravi Sulev.
Bloomberg Businessweek Adria
Vsi trije sogovorniki za Bloomberg Businessweek Adria se strinjajo, da je med državami regije na tem področju največ dosegla Slovenija. Strategija te države jasno določa smer razvoja turizma v prihodnjih letih.
Slovenija – malo več in veliko bolje
Slovenska turistična organizacija (STO) v zadnjem desetletju gradi podobo Slovenije kot zelene butične destinacije (Green Boutique Tourism). Pri tem izraz butični ne pomeni nujno luksuza, temveč individualizirano doživetje, manjše nastanitvene zmogljivosti, stik z lokalnim okoljem in večjo kakovost storitev. Cilj takšnega modela je doseči večjo gospodarsko korist ob manjšem številu obiskovalcev in manjšem pritisku na prostor.
"Model butičnega turizma je v samem jedru turistične strategije za doseganje večje dodane vrednosti," je aprila na strokovnem srečanju Združenja butičnih nastanitev v Sloveniji dejala direktorica STO Maja Pak Olaj. Dodala je, da ima Slovenija za tak razvoj vse ključne prednosti – trajnost, avtentičnost, zgodbe in kakovostno oblikovanje.
Generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije Vesna Nahtigal je poudarila, da butični turizem ni pomemben le z vidika turistične politike, temveč tudi za širši gospodarski razvoj. Po njenih besedah ima "butični turizem izjemen potencial pri ustvarjanju večje dodane vrednosti, trajnostnem razvoju destinacij, internacionalizaciji ponudbe in krepitvi blagovne znamke Slovenije".
Prednost Slovenije izhaja prav iz tega modela, ki prinaša manjši okoljski odtis, večjo kakovost in večjo vrednost za lokalno gospodarstvo, kot pravi profesor Gramatnikovski.
"Njihova strategija za obdobje 2022–2028 temelji na logiki "malo več in veliko bolje" (a little more and much better), kar pomeni, da rast ne pomeni nujno več turistov, temveč boljšo porabo, boljšo prostorsko razporeditev in višjo vrednost na obiskovalca,« pojasnjuje.
Med petimi ključnimi cilji strategije so povečanje kakovosti, vrednosti in celoletne turistične ponudbe, večje zadovoljstvo lokalnega prebivalstvater zaposlenih v turizmu in gostov, krepitev vloge turizma kot generatorja vrednosti in trajnostnega razvoja, razogljičenje ter uravnotežen razvoj slovenskega turizma in zagotavljanje usposobljene in učinkovite upravljavske strukture.
Predstavniki butičnih nastanitev kljub temu opozarjajo, da izzivi ostajajo. Razvoj tega segmenta še vedno temelji predvsem na pobudah posameznikov, sistemska podpora pa zaostaja. Na srečanju so izpostavili ključne izzive, kot so neusklajen zakonodajni okvir, pomanjkanje regulative ter nejasna segmentacija in diferenciacija turistične ponudbe.
Tomi Špindler, prodekan za mednarodno sodelovanje na Univerzi v Mariboru, ocenjuje, da je Slovenija, ki se že vrsto let usmerja k razvoju butičnega turizma, temelječega na večji dodani vrednosti, kakovostnih doživetjih in trajnosti, na ta prehod delno pripravljena.
"Obstajajo močna zelena blagovna znamka, bogata naravna in kulturna dediščina ter razvitejša ponudba v višjem cenovnem segmentu. Kljub temu pa ostajajo izzivi, kot so pomanjkanje delovne sile, sezonskost in razdrobljenost ponudbe," je dejal.
Srbija – turizem z večjo dodano vrednostjo brez odpovedi količini
Po mnenju predstavnikov turističnega sektorja v Srbiji država nikoli ni bila destinacija množičnega turizma, zato je prehod na nov model mogoče izvesti brez večjih pretresov.
"V nasprotju z obmorskimi državami domači turizem nikoli ni bil predvsem množičen, zato zmerna intenzivnost turističnega prometa glede na število prebivalcev ponuja edinstveno priložnost, da se nadaljnji razvoj načrtuje premišljeno, pri čemer se izognemo tveganjem preobremenjenosti virov, lokalne infrastrukture in skupnosti," navajajo v Združenju za turizem pri Gospodarski zbornici Srbije.
Spominjajo, da Strategija razvoja turizma Srbije za obdobje 2026–2030 jasno prepoznava potrebo po prehodu na turizem, usmerjen v ustvarjanje vrednosti, s poudarkom na kakovosti turistične izkušnje, trajnosti, večji dodani vrednosti in bolj uravnoteženem razvoju destinacij.
"Popoln prehod na vrednostni model bo odvisen od hitrosti odpravljanja neenakomerne razvitosti turističnih produktov, saj morajo zdravstveni, podeželski in ekoturizem šele doseči raven razvitosti poslovnega in gorskega turizma. Ključni koraki v prihodnjem obdobju ostajajo uvedba sistemskega upravljanja destinacij, standardizacija in digitalizacija ponudbe v manjših okoljih, da bi podaljšali sedanje povprečno bivanje, ki znaša 2,9 dneva, ter čim bolj povečali gospodarske koristi za lokalne skupnosti."
"Srbija ima trg, rast, urbana središča ter potencial zdraviliškega in gorskega turizma, vendar prehod k turizmu, ki temelji na vrednosti, zahteva večji nadzor kakovosti, boljše upravljanje prostora in močnejšo osredotočenost na doživetja, ne zgolj na številke," meni profesor Gramatnikovski, ki ocenjuje, da je Srbija delno pripravljena na prehod k turizmu z večjo dodano vrednostjo.
Tudi v Turistični organizaciji Srbije poudarjajo, da konkurenčna prednost države ni množični turizem, temveč avtentičnost, raznolikost in sposobnost ponuditi gostom kakovostno in vsebinsko bogato izkušnjo.
"To je še zlasti vidno pri razvoju gastronomskega in vinskega turizma, ponudbe za krajše mestne oddihe (city break), kulturnih poti, zdraviliškega in wellness turizma, aktivnega preživljanja prostega časa v naravi ter prireditev, ki Srbijo vse bolj uveljavljajo kot destinacijo doživetij," navajajo v TOS.
Bosna in Hercegovina – avtentičnost in brezplačni nasmehi
Sulev meni, da ima Bosna in Hercegovina velik potencial v naravnih lepotah, kulturi, Sarajevu, Mostarju, gorah ter verski in zgodovinski dediščini, "vendar se sooča z razdrobljenim upravljanjem in premalo sistematiziranim turističnim produktom".
S tem se strinja tudi Radić, ki poudarja, da Bosna in Hercegovina nima enotnega in jasno opredeljenega modela razvoja turizma, temveč strategije na ravni entitet, planske dokumente in posamezne pobude.
"V praksi je razvoj turizma v BiH kombinacija tržnih pobud zasebnega sektorja ter javnih vlaganj v promocijo in infrastrukturo. Velik del rasti v zadnjih letih je bil dosežen po zaslugi podjetnikov, ki so prepoznali priložnosti v hotelirstvu, podeželskem turizmu, gastronomiji, pustolovskem turizmu in organizaciji različnih vsebin," pravi.
Po njegovih besedah je največji izziv to, da se v državi bolj ukvarjajo z beleženjem rezultatov kot z upravljanjem razvoja.
"Štejemo prihode in prenočitve, kar je seveda pomembno, vendar veliko manj razpravljamo o tem, kakšen turizem želimo čez deset let, kakšne goste želimo privabiti, koliko obiskovalcev lahko destinacija prenese, ne da bi izgubila kakovost, in kako turizem povezati s celotnim razvojem lokalnih skupnosti," poudarja.
Tudi infrastruktura ostaja eden od izzivov v BiH. Kljub bogastvu naravnih virov so potrebni kakovostnejše prometne povezave, bolje urejeni javni prostori, večja ozaveščenost in odgovornost do naravnih virov, boljša digitalna dostopnost in mobilnost, več vsebin za goste ter kakovostnejše storitve.
"Tretji izziv je podoba države. V turizmu so čustva močnejša od dejstev. Čeprav se je vojna končala pred več kot tremi desetletji, nas na mednarodnih sejmih še danes sprašujejo o varnosti. To kaže, kako lahko percepcija preživi resničnost. Ljudje ne potujejo na podlagi statistike, temveč na podlagi občutka, ki ga gojijo do neke države. Zato je ena najpomembnejših nalog turizma spreminjanje te podobe, najboljše orodje za to pa je osebna izkušnja. Ko nekdo pride, spozna ljudi, občuti gostoljubnost in destinacijo doživi iz prve roke, predsodki izginejo veliko hitreje, kot jih lahko spremeni katerakoli kampanja. Turizem je že dolgo naš najdragocenejši adut v diplomaciji," pojasnjuje Radić.
Kljub vsemu meni, da ima BiH eno veliko prednost – avtentičnost, nekaj, kar poskušajo številne evropske destinacije ustvariti z velikimi vlaganji.
"Imamo ohranjeno naravo, raznoliko kulturo, močno identiteto lokalnih skupnosti, bogato gastronomijo in ljudi, ki so pogosto največja vrednost destinacije. Ne zato, ker smo dobri gostitelji, temveč zato, ker smo dobri ljudje. Redkokje je nasmeh tako brezplačen kot pri nas," pravi Radić.
Prihodnost BiH vidi v avtentičnih doživetjih, aktivnem oddihu, podeželskih območjih, gastronomiji, bivanju v naravi in manjših destinacijah, ki lahko ponudijo tisto, kar sodobni turist vse bolj išče – pristno izkušnjo. Turistična ponudba BiH danes sledi svetovnim trendom, vendar še vedno ni dovolj izkoriščena.
"Čeprav se skoraj polovica vseh svetovnih potovanj konča v Evropi, na Balkan odpade le sedem odstotkov, vključno z vodilnimi destinacijami, kot sta Hrvaška in Albanija. Od tega Bosna in Hercegovina ustvari le štiri odstotke. Za nami je le še Severna Makedonija. Upam, da se odločevalci tega zavedajo, saj je skrajni čas za spremembo smeri," sklene Radić.
Makedonija ne sme postati država milijona turistov brez koncepta
Tudi Makedonija ponuja avtentično turistično izkušnjo, kot meni Sulev. Po njegovem mnenju ima država morda najboljše razmerje med potencialom in njegovo neizkoriščenostjo, zato potrebuje resen premik od improvizacije k profesionalno organiziranemu sistemu.
"Država ima glede na svojo geografsko velikost izjemno avtentičnost: Ohrid, Skopje, vino, gastronomijo, gore, samostane, podeželski turizem in lokalne zgodbe. Vendar še vedno nimamo dovolj močnega sistema. Imamo dobre posamezne produkte, nimamo pa dovolj učinkovitega upravljanja destinacij, jasnih standardov, močne nacionalne blagovne znamke, neprekinjene promocije in zadostnih vlaganj v kakovost turistične izkušnje," pravi.
Po njegovem mnenju je največja nevarnost za Makedonijo, da se ničesar ne nauči iz tujih napak. Najboljši primer je lahko Ohrid – mesto, ki je najdragocenejše turistično bogastvo države, hkrati pa prostor, kjer je treba zelo skrbno usklajevati razvoj, urbanizacijo ter varovanje naravne in kulturne dediščine.
"Po mojem mnenju sedanji model vlaganj prinaša tako rast kot tveganja. Rast obstaja, številke se izboljšujejo, vendar vprašanje ni le, koliko turistov prihaja. Vprašanja so, koliko porabijo, kje porabijo, koliko denarja ostane v lokalnem gospodarstvu, ali se vračajo, ali ima lokalno prebivalstvo koristi od turizma in ali prostor ostaja ohranjen. Če vlagamo samo v nastanitvene zmogljivosti, bomo dobili številke. Če vlagamo v ljudi, zgodbe, infrastrukturo, standarde, naravo in avtentična doživetja, bomo dobili dolgoročno vrednost," poudarja Sulev.
"Zame prihodnost Makedonije ni v industrijskem turizmu in množičnosti za vsako ceno. Nismo država za milijone turistov brez koncepta. Biti moramo država za goste, ki bodo pripravljeni plačati več, ker bodo dobili več: doživetje, človeški stik, avtentičnost, gastronomijo, kulturo, naravo in dobro organiziran turistični produkt. To je pravi prehod od turizma, ki temelji na količini, k turizmu, ki temelji na vrednosti," dodaja.
Tudi po mnenju profesorja Gramatnikovskega ima Makedonija najmanj zaokrožen strateški model razvoja turizma, saj ta pogosto temelji na posameznih destinacijah, lokalnih pobudah in zasebnih naložbah, namesto na jasno opredeljeni nacionalni viziji.
Bloomberg Businessweek Adria
Zadnja nacionalna strategija razvoja turizma je veljala za obdobje 2016–2021. Po njenem izteku država ni sprejela novega nacionalnega načrta razvoja in promocije turizma. Šele zdaj ministrstvo za kulturo in turizem pripravlja novo strategijo razvoja turizma za obdobje 2027–2032.
"Makedonija ima potencial, vendar ni povsem pripravljena. Ohrid, Prespa, Dojran, vinski turizem, gorska območja, gastronomija in kulturna dediščina lahko podprejo model turizma, usmerjenega v ustvarjanje vrednosti. Toda brez nove strategije, jasnih standardov, kakovostne infrastrukture in nadzora nad gradnjo ostaja ta prehod bolj želja kot dejansko delujoč sistem," pravi.
Premium ponudba v regiji Adria
Premium ne pomeni nujno luksuza in ni rezerviran zgolj za velika središča.
Tudi pri Gospodarski zbornici Srbije in Turistični organizaciji Srbije menijo, da pojma premium ponudbe v Srbiji ni mogoče zožiti zgolj na luksuzne hotele in najbogatejše goste, temveč predvsem na visoko kakovost doživetja.
Pri zbornici poudarjajo, da premium segment zajema proizvode in storitve z večjo dodano vrednostjo, ki temeljijo na kakovosti, avtentičnosti in prilagojeni uporabniški izkušnji.
Sogovorniki iz Turistične organizacije Srbije zato poudarjajo, da je premium ponudba lahko prisotna tako v hotelih najvišje kategorije kot tudi v podeželskem turizmu, vinskih kleteh, manjših družinskih nastanitvah, spa in wellness centrih ter kulturnih in gastronomskih turah.
"Prehod na ponudbo z večjo vrednostjo zahteva vlaganja v kakovost, standarde, kadre in promocijo, vendar je prav v tem velika razvojna priložnost za lokalne skupnosti in male turistične podjetnike, ki lahko ponudijo avtentičen produkt, kakršnega sodobni turisti vse pogosteje iščejo."
Po mnenju Gospodarske zbornice Srbije se lahko v premium segment najlažje usmerijo destinacije in gospodarski subjekti, ki že imajo razvito infrastrukturo, prepoznavne turistične produkte in investicijske zmogljivosti.
"Hkrati je lahko del premium segmenta dostopen tudi manjšim lokalnim ponudnikom storitev prek razvoja avtentičnih in specializiranih produktov, ki ne zahtevajo nujno velikih naložb, temveč visoko kakovost in edinstveno izkušnjo za obiskovalce."
Luksuzni hotel ni dovolj za premium ponudbo
Po Sulevovem mnenju je premium ponudba v regiji lahko tudi občutek, da gostje dobijo nekaj, česar ne morejo kupiti kjerkoli drugje: zasebno degustacijo pri lokalnem proizvajalcu, kosilo z lokalno družino, dobro zasnovano zgodbo, neokrnjeno naravo, dobro usposobljenega vodnika, natančno organizacijo, varnost, avtentično gastronomijo in občutek, da niso zgolj številka v turističnem avtobusu.
"V Makedoniji je premium ponudba lahko majhen butični hotel, vinska klet, zgodba o samostanu, sprehod z lokalnim "junakom", zasebni kulturni dogodek ali dobro organiziran program počasnega potovanja (slow travel)," pravi.
Tudi profesor Gramatnikovski meni, da premium ponudba pomeni veliko več kot luksuzni hotel.
"Pomeni avtentično, dobro organizirano, čisto, varno in kakovostno izkušnjo, za katero je turist pripravljen plačati več. Tak prehod si lahko privoščijo destinacije in poslovni subjekti, ki izpolnjujejo tri pogoje: kakovosten prostor, usposobljeno osebje in sposobnost ustvarjanja doživetij, ne zgolj prenočitev. V Makedoniji lahko to najbolj realistično dosežejo ohridska regija, vinske regije, deli gorskih destinacij in manjše število urbanih oziroma butičnih nastanitvenih zmogljivosti. Premium turizma pa ni mogoče razvijati, če je okolje preveč urbanizirano, javna infrastruktura slaba, storitve pa nestandardizirane," pojasnjuje.
Doživetje je premium ponudba
Radić pravi, da je premium ponudba predvsem vprašanje percepcije gostov in vrednosti, ki jo dobijo za svoj denar.
"Za nekoga premium pomeni apartma v hotelu s petimi zvezdicami, zasebni prevoz, spa center in vrhunsko storitev. Za drugega pa je premium nekaj povsem nasprotnega – bivanje v neokrnjeni naravi, tišina, ki je v velikih mestih ni več mogoče najti, pohodništvo po narodnem parku, nabiranje zdravilnih zelišč, iz katerih si sam pripravi čaj, voda iz gorskega izvira, ki jo lahko brez skrbi piješ, ali degustacija sira, ki ga že generacije izdelujejo na enak način. Zato vedno pravim, da moramo pred pogovorom o premium ponudbi vedeti, komu je namenjena. Premium ni univerzalna kategorija – odvisna je od ciljne skupine," poudarja.
Če pod premium segmentom razumemo luksuzne hotele, ekskluzivna letovišča, vrhunsko infrastrukturo in visoko raven udobja, sta vodilni destinaciji v regiji predvsem hrvaška obala in Beograd v celinskem delu regije.
"Tam so naložbe velike, trg razvit, konkurenca pa močna. Dober primer so ruski turisti, ki tradicionalno iščejo premium ponudbo – luksuzne nastanitve, visoko raven storitev, ekskluzivne vsebine in razvito infrastrukturo. Bosna in Hercegovina za takšne goste tako rekoč nima dovolj zmogljivosti, zato se v velikem številu odločajo za druge destinacije," pravi Radić.
Če premium ponudbo razumemo skozi prizmo avtentičnosti, doživetij in tega, kar vse pogosteje iščejo turisti z večjo kupno močjo, pa ima Bosna in Hercegovina velik potencial.
"Sodobni turist vse pogosteje ne išče privilegija, da bi doživel nekaj sicer nedostopnega, temveč pristno izkušnjo – dan v gozdu, pogovor z lokalnim gostiteljem, hrano, pridelano le nekaj metrov od mize, ali način življenja, ki ni prilagojen turistom. Za številne goste je prav to premium doživetje," sklene Radić.
Slovenija se pomika proti luksuznemu segmentu
V zadnjih letih se Slovenija vse bolj usmerja v višji oziroma luksuzni segment turizma. Hotelska ponudba višjega razreda se je občutno okrepila z odprtjem hotela Grand Plaza v Ljubljani leta 2022 s približno 350 sobami. Sledili so širitev hotela Four Points by Sheraton Ljubljana Mons z več kot 200 novimi sobami ter razvoj hotelov InterContinental Ljubljana in Slon, ki stremi k pridobitvi pete zvezdice.
V prihodnjih letih se investicijski val nadaljuje z novim hotelom s petimi zvezdicami pod blagovno znamko Eurostars v okviru projekta Emonika ter z luksuznim letoviščem Vilinia v Termah Olimia. Skupina Minor Hotels v Portorožu prevzema upravljanje hotela Palace in načrtuje približno 20 milijonov evrov vredno naložbo za pozicioniranje v segment visokega luksuza.
Po besedah Tomija Špindlerja sedanji investicijski val prinaša tako priložnosti kot tveganja. Po eni strani se vlaga v prenovo hotelov, penzionov, turističnih kmetij in kampov z namenom izboljšanja kakovosti infrastrukture in storitev, kar povečuje konkurenčnost in dodano vrednost. To je skladno s strategijo, ki poudarja razvoj zelenega butičnega turizma ter usmerjenost v kakovost namesto v množično povečevanje zmogljivosti.
Po drugi strani opozarja, da pomemben del naložb pomeni tudi apartmanizacija – širjenje nastanitvenih zmogljivosti brez jasne strategije razvoja destinacij.
"Takšni projekti pogosto povečujejo število ležišč, ne pa tudi kakovosti ponudbe ali potrošnje gostov. Posledice so lahko večji pritisk na prostor, rast cen nepremičnin in slabša dostopnost stanovanj za lokalno prebivalstvo," sklene Špindler.
Ali lahko Slovenija izkoristi visoke cene na Hrvaškem?
Profesorica Maja Uran Maravić s Fakultete za turistične študije Turistica je v pogovoru za Bloomberg Adria lani opozorila, da je Slovenija leta 2025 zabeležila največji fizični obseg turističnega prometa v zgodovini, vendar kvantitativni kazalniki sami po sebi ne povedo dovolj o uspešnosti sektorja. "Ključno vprašanje ostaja: koliko s tem turizmom dejansko zaslužimo? Ali se je povečala povprečna cena sobe (ADR)? Imamo boljšo strukturo gostov? Ali rasteta poraba na gosta in dodana vrednost?" je poudarila.
Po njenih besedah ob rasti prihodov in prenočitev ne smemo izgubiti izpred oči osrednjega cilja nacionalne strategije: "Kakovost in prihodki morajo ostati v ospredju. Smer mora biti jasna: manj množičnosti, več dobička – tako za gospodarstvo kot za lokalne skupnosti."
Dodaja, da Slovenija postaja vse privlačnejša zaradi ugodnega razmerja med ceno in kakovostjo. "Ob dobri izkušnji z našo ponudbo se bodo turisti vračali, postopoma pa bomo lahko dosegali tudi višje cene. Ključna sta dobro razmerje med kakovostjo in ceno ter vse večja prepoznavnost naše ponudbe v neokrnjeni naravi, za kar uspešno skrbi STO. V času, ko je Hrvaška za številne postala predraga, se gostje, zlasti iz Nemčije, Avstrije in Nizozemske, odločajo za bolj avtentične, naravno usmerjene in cenovno zmernejše alternative."
Depositphotos
Apartmaji ali zgodbe – kam vlagati?
"V regiji obstaja jasna napetost med dvema logikama. Prva je dolgoročna: vlaganja v hotele, terme, kulturne znamenitosti, zeleno infrastrukturo, digitalizacijo, kadre in lokalne proizvode. Druga je kratkoročna: stanovanja, apartmaji, hitro oddajanje, urbanistično zgoščevanje in prodaja nepremičnin pod turistično oznako," pravi profesor Gramatnikovski.
Po njegovem mnenju je v Makedoniji, zlasti na turistično občutljivih območjih, največje tveganje prav apartmanizacija. To pomeni vlaganja v stanovanja in apartmaje, ki prinašajo hitre zasebne prihodke, ne prinašajo pa nujno stabilnih delovnih mest, večje kakovosti, lokalnih verig vrednosti ali zaščite destinacije.
Po besedah Suleva se s tem odpira ključno vprašanje – kam so naložbe usmerjene.
"V delu regije vidimo resne naložbe v kakovostne hotele, vinski turizem, aktivni turizem, gastronomijo in doživetja. Hkrati pa opažamo tudi nevaren trend apartmanizacije – gradnjo stanovanj in apartmajev za hitro turistično oddajanje brez jasnega koncepta destinacije. To je tipičen simptom industrijskega pristopa k turizmu: gradijo se zmogljivosti, ne pa nujno tudi vrednost," pravi.
Na vprašanje, ali so današnje naložbe bolj usmerjene k trajnostnim zmogljivostim ali apartmajskim nastanitvam, ki prinašajo hitri zaslužek, pri Gospodarski zbornici Srbije ocenjujejo, da sta prisotna oba trenda.
"Trenutni investicijski tokovi v turizmu kažejo na vzporeden razvoj trajnostnih turističnih projektov in naložb, usmerjenih k povečevanju nastanitvenih zmogljivosti, vključno z apartmajskimi enotami."
Tudi Turistična organizacija Srbije potrjuje, da na trgu obstajajo različni modeli vlaganj, vendar strateška usmeritev razvoja ostaja osredotočena na trajnostne turistične zmogljivosti in večanje kakovosti ponudbe.
"V zadnjih letih se vlaga v hotelske zmogljivosti, zdraviliške in gorske centre, turistično infrastrukturo, urejanje destinacij, digitalizacijo in razvoj novih vsebin," navajajo ter dodajajo, da zasebne in apartmajske nastanitve ostajajo pomemben del sodobnega turističnega trga in spremenjenih potovalnih navad.
Po Radićevem mnenju večina naložb še vedno sledi logiki hitrejšega donosa kapitala, ne pa dolgoročnemu razvoju turističnega produkta.
"Vlagateljem je lažje in donosneje graditi apartmaje ter hitro povrniti vloženi kapital, kot razvijati zahtevnejše vsebine, ki terjajo več časa, več zaposlenih in višje stroške. Občine in mesta takšen model pogosto podpirajo, ker njihovi proračuni temeljijo na prodaji zemljišč ali davkih na nepremičnine. Težava nastane, ko apartmaji postanejo edini model razvoja. Postelja je zadnji člen v verigi – pred njo morajo obstajati razlogi za prihod, vsebine, doživetja, infrastruktura, gastronomija, prireditve in javni prostori, ki turista spodbudijo, da pride, ostane dlje in porabi več," sklene Radić.
Kako ustvariti dolgoročno vrednost?
Trenutni investicijski tokovi kažejo prizadevanja, da bi turistično rast podprli z dolgoročnimi infrastrukturnimi in razvojnimi projekti.
"Za sedanji model vlaganj v turizem so značilne pomembne naložbe v prometno, telekomunikacijsko in turistično infrastrukturo, ki so temelj dolgoročnega razvoja sektorja. Hkrati rast vlaganj v hotele višjih kategorij kaže na pričakovanja vlagateljev, da bo turistično povpraševanje tudi v prihodnjih letih še naprej raslo," navajajo pri Gospodarski zbornici Srbije.
"Srbija ima trenutno dober položaj za načrtno in trajnostno usmerjanje rasti turizma, prav zato, ker razpolaga z avtentično in raznoliko ponudbo, ki ni izgubila svoje identitete," ocenjujejo pri Turistični organizaciji Srbije.
Po mnenju profesorja Gramatnikovskega največ dolgoročne vrednosti ustvarja Slovenija, saj ima jasno strategijo, prepoznavno blagovno znamko, zeleno usmeritev in sistematično merjenje kakovosti. Njeno tveganje je pretirana rast na najbolj priljubljenih destinacijah, vendar je sistem postavljen tako, da lahko to tveganje upravlja.
"Srbija ustvarja rast, vendar bo dolgoročna vrednost odvisna od tega, ali bodo naložbe usmerjene v kakovost, kulturno dediščino, zdraviliški in naravni turizem, ne pa zgolj v mestne nepremičnine in kratkoročne projekte. Bosna in Hercegovina ustvarja veliko turistično zanimanje, vendar je dolgoročna vrednost odvisna od boljše koordinacije, prilagajanja podnebnim spremembam in profesionalizacije ponudbe. Makedonija ima trenutno več potenciala kot sistema. Če se bodo naložbe še naprej pretežno usmerjale v apartmaje, nenačrtovan razvoj in sezonski model, bo rast kratkoročna. Če bodo usmerjene v butične nastanitve, trajnostne zmogljivosti, gastronomijo, vinski turizem, kulturne poti, lokalne proizvode in usposobljen kader, pa lahko turizem ustvarja dolgoročno vrednost," pravi.
"Dolgoročna vrednost se ne ustvarja zgolj z večjim številom postelj, temveč obstajatakrat, ko turizem lokalnemu prebivalstvu prinaša boljše življenjske razmere, nova delovna mesta, višje prihodke za lokalne proizvajalce in gostince, razvoj infrastrukture ter večjo konkurenčnost destinacije. Zato je sedanji model nepopoln. Če razvoj temelji zgolj na povečevanju zmogljivosti, bomo dobili kratkoročno rast. Če vzporedno vlagamo v kakovost destinacije, avtentičnost, vsebine in upravljanje prostora, pa bomo ustvarili dolgoročno vrednost," sklene Radić.
Pri pisanju so pomagale Ana Ristović, Svjetlana Šurlan in Tjaša Banko
.webp){kind=icon}
