Kam potovati letos?

 

Letos potovanja niso več samo vprašanje, kje je lepo, temveč tudi kam se je smiselno odpraviti.

Cene goriva, letalskih vozovnic in nastanitev spreminjajo oziroma ogrožajo načrte, zato se marsikdo prvič odloča za počasnejši, mirnejši in 'pametnejši' dopust namesto klasičnih turističnih središč.

Namesto boja za prostor na plaži in predragih mest, polnih turistov, se zdaj usmerjamo proti delom Evrope, ki še vedno živijo v počasnejšem ritmu: majhnim obmorskim krajem, gorskim mestecem, otokom brez križark in destinacijam, kjer kavo srkamo dlje, kot ustvarjamo Instagram zgodbo (čeprav tudi za to ne manjka navdiha).

Takšne izbire prihajajo tudi kot odgovor na širši kontekst – geopolitične napetosti, nihanja cen energentov in splošno gospodarska negotovost – v katerem se vrednost potovanja vse bolj meri s kakovostjo izkušnje in dejanskim mirom, ki ga ponuja.

Gardsko jezero, Italija

V Italiji je več kot tisoč jezer, vendar je največje v državi, jezero Garda, nedvomno eno najbolj osupljivih in lepih. Jezero leži med Alpami in Dolomiti ter je dolgo približno 51 kilometrov od severnega do južnega konca, prostrane vode Gardskega jezera pa obdajajo zgodovinska mesta ob obali, neokrnjene plaže, gradovi in pohodniške poti.

Karkoli od tega izberete, vas dopust ob Gardskem jezeru ne bo razočaral.

Najboljši način za spoznavanje regije je raziskovanje mest. Priporočamo Sirmione – slikovito mesto na polotoku na južni obali Gardskega jezera v Lombardiji, kjer je edini način vstopa prek dvižnega mostu. To prikupno mestece je zaradi gradu Scaliger, ki izvira iz 13. Stoletja, znano kot biser jezera. Tam boste našli številne rimske ruševine, več plaž za sprostitev, pa tudi termalno zdravilišče, ki ima korenine še v rimskem obdobju, uradno pa deluje od leta 1889.

Limone sul Garda je zgodovinska vas na zahodni obali jezera v Lombardiji, umeščena med dramatične gorske pečine in kristalno čisto vodo. Limone je znan po starodavnih nasadih limonovcev in pastelno obarvanem starem mestnem jedru s tlakovanimi ulicami, živahnim pristaniščem in nekaterimi najboljšimi kolesarskimi potmi. Ta kraj je idealen za sprostitev, izlete z ladjico, kolesarjenje, pohodništvo in vodne športe.

Depositphotos

 

Lazise je slikovito mesto, obrnjeno proti jugovzhodni obali na veronski strani jezera. Znano je po očarljivi pokrajini ter pomembni umetniški in zgodovinski vrednosti, pa tudi kot destinacija za tiste, ki iščejo trenutek sprostitve in rekreacije.

Lazise je v celoti obdan z obzidjem in stolpi, ki obkrožajo zgodovinsko središče, danes polno elegantnih restavracij in obrtniških trgovin. Znotraj obzidja boste videli čudovito mestno jedro s slikovitim starim pristaniščem in beneško carinarnico ob jezeru ter veličastnimi cerkvami.

Če se v Laziseju znajdete v sredo dopoldne, se sprehodite po mestnem središču, kjer boste naleteli na lokalno tržnico: običajno traja od zgodnjega jutra do poldneva in je odlična priložnost za nakup lokalnih izdelkov, kot so vino, olivno olje in sir.

Malcesine je očarljivo mestece na severovzhodni obali jezera v regiji Veneto, v provinci Verona, ob vznožju gorovja Monte Baldo, ki je prava meka za jadralce in deskarje, hkrati pa ponuja številne možnosti za vsak okus.

Mesto Riva del Garda leži na severnem koncu jezera in je glavno središče regije Garda v Trentinu, ob vznožju Dolomitov Brenta. Zanj so značilni živahno staro mestno jedro z očarljivo promenado ob jezeru, pa tudi strme gore, alpska pokrajina in močni stalni vetrovi, zaradi katerih je popoln kraj za jadranje in deskanje na vodi. Poleg tega je Riva odlična destinacija za ljubitelje pohodništva, kolesarjenja in plezanja.

Otok Folegandros, Grčija

Folegandros je natanko tisti kraj, ki ga ljudje iščejo, ko rečejo: "Hočem na grški otok, ki ni Mikonos, ki je cenejši od Santorinija in kjer ni 'cirkusa'." Majhen kikladski otok med Santorinijem in Milosom z belimi hišami, ozkimi ulicami in tistim pravim počasnim grškim ritmom, ki je na večini priljubljenih otokov skoraj izginil.

Največja prednost Folegandrosa je, da ga množični turizem še ni povsem povozil. Ni ogromnih barov na plaži, ni tisočih križark, ni občutka, da ste v nakupovalnem središču ob morju. Namesto tega vas čakajo mirne plaže, do katerih se pogosto pride peš ali s čolnom, sončni zahodi brez gneče kot na Santoriniju in majhne taverne, kjer domačini še vedno sedijo do polnoči.

Depositphotos

 

Glavno mesto Chora je verjetno eno najlepših mestec na Kikladih – belo-modro, na robu pečine, z razgledom na morje, ki je zvečer videti prav neresnično. Idealno je za večerne sprehode brez avtomobilov in hrupa.

Na Folegandrosu je pomembno, kje bivate, kajti dobra lokacija tu tako rekoč določa celoten ritem dopusta.

Nastanitve v Chori so večinoma majhni butični hoteli, apartmaji ter studii s terasami in razgledom.

Karavostasis je pristanišče otoka, vendar precej mirnejše, kot bi pričakovali. Ima več lepih plaž v neposredni bližini, dobre restavracije ob morju in odlično povezavo z ladjicami do skritih plaž.

Tukaj je vzdušje bolj v slogu jutranjega kopanja in lahkotnih večerij, manj pa je tu večernih sprehodov in živahnega življenje, ki ga doživite v Chori.

Če želite izolacijo, tišino in občutek, da ste na povsem drugem svetu, je vas Ano Meria najboljši del otoka. Manj turistov, več narave, fantastični razgledi in najbolj avtentičen del otoka.

Toda vsaka lepa zgodba ima tudi drugo plat. Do Folegandrosa ne pridete neposredno in preprosto kot do klasičnih letovišč, prav zato pa je otok mirnejši in manj komercialen. Najboljša možnost je let do Aten, nato pa trajekt, ki vozi približno štiri do pet ur s hitro linijo ali sedem do osem ur s počasnejšim in s tem cenovno dostopnejšim trajektom. Alternativa je let do Santorinija, nato pa trajekt, ki do Folegandrosa vozi približno eno do dve uri.

Dodatna namiga: Za vožnjo po otoku je najbolje najeti skuter. Iz nekega razloga ta otok zelo obožujejo Italijani, zato se je priporočljivo izogniti avgustu, ko jih večina odide na dopust.

Siros, Grčija

Medtem ko so okoliški otoki v zadnjih letih postali sinonim za prenatrpanost in cene, ki pogosto presegajo celo evropske metropole, Siros ostaja ena tistih točk, ki jih Grki, še zlasti domačini, še vedno neradi delijo s preostalim svetom. Kot administrativno središče Kikladov, vendar brez potrebe, da bi to dokazoval s spektaklom, ta otok privablja popotnike, ki jim je pomembnejša izkušnja kot 'instagramabilnost' destinacije.

Njegovo glavno mesto Ermoupoli bolj spominja na elegantno sredozemsko središče kot na tipično kikladsko vas. Zgrajeno je bilo v 19. stoletju kot eno najpomembnejših trgovskih središč novonastale grške države, mesto pa je ohranilo impresivno neoklasicistično arhitekturo, marmorne trge in monumentalna stopnišča, ki vodijo do četrti Ano Siros. Za velikimi lesenimi vrati in skrbno ohranjenimi fasadami se danes skrivajo majhni butični hoteli in penzioni, kar otoku daje bolj intimen značaj v nasprotju z velikimi hotelskimi kompleksi, po katerih slovijo bolj komercialni grški otoki.

Posebno vzdušje Ermoupoliju doda tudi dejstvo, da je bil stoletja kraj srečevanja ter harmoničnega sobivanja pravoslavne in katoliške skupnosti. Na enem hribu stoji pravoslavna cerkev Kristusovega vstajenja, medtem ko se na drugem dviga katoliška katedrala svetega Jurija v srednjeveškem Ano Sirosu. Dve cerkvi, obrnjeni druga proti drugi prek zaliva, sta postali simbol otoka in njegove za grške razmere nenavadne verske in kulturne mešanice.

Čeprav Siros nima dramatičnih pokrajin kot Santorini, njegove plaže privlačijo prav z umirjenim vzdušjem. Najbolj znana je Galissas Beach, široka peščena plaža s plitvo vodo in tavernami tik ob morju, medtem ko je Agathopes Beach znana po drobnem pesku, plitvem turkiznem morju in zaščiteni pokrajini, v kateri je poleti mogoče videti tudi redke vrste sredozemskih lilij. Prav tu so tudi elegantni bari z ležalniki, koktajli in bolj sproščeno različico kikladskega luksuza, vendar brez pretirane komercializacije, značilne za bolj znane otoke. Kini in Finikas sta priljubljena med družinami in ljubitelji jadranja, medtem ko na severu otoka pokrajina postane bolj divja in kamnita, z manjšimi zalivi, do katerih se pride peš ali s čolnom.

Tudi gastronomija otoka odstopa od tipične turistične ponudbe Grčije. Siros je znan po sirih, kot je san michali, lokalni različici trdega sira, ki ga pogosto primerjajo s parmezanom, pa tudi po tradicionalnih slaščicah loukoumi in halvadopita, ki jih izdelujejo že od 19. stoletja. Večerje tuse praviloma ne odvijajo v restavracijah za razkazovanje na družbenih omrežjih, temveč v majhnih družinskih tavernah, kjer strežejo sveže ribe, hobotnico in preprosto kikladsko kuhinjo.

Čeprav ima otok tudi manjše letališče z domačimi leti iz Aten, večina popotnikov izbere trajekt iz Pireja, ki do Sirosa prispe v približno treh in pol do štirih urah, medtem ko hitre linije potovanje skrajšajo na približno dve uri. Ena od prednosti Sirosa je tudi, da lahko služi kot izhodišče za raziskovanje drugih Kikladov. Redne trajektne povezave povezujejo otok z Mikonosom, Tinosom, Parosom, Naksosom in Santorinijem, zato številni popotniki izberejo prav Ermoupoli kot mirnejšo alternativo, od koder se odpravljajo na izlete. Prav v dejstvu, da ta otok še ni postal destinacija, ki bi služila kot scenografija za turiste, temveč kraj, ki živi vse leto, se skriva največja privlačnost tega egejskega bisera.

Polotok Pelion, Grčija

Pelion je eden najbolj avtentičnih delov Grčije, a še vedno skrit pred komercializacijo. Ta gorski polotok nad Volosom je poseben po tem, da se morje in zelenje dobesedno srečujeta na vsakem koraku. V praksi to pomeni, da lahko isti dan pijete kavo v vasi na 600 metrih nadmorske višine in se kopate na plaži. Po mitologiji so na Pelionu živeli kentavri – zato je znan tudi kot gora kentavrov. Prav tako pravijo, da je vseh 12 bogov z Olimpa Pelion izbiralo za svoje poletno bivališče, saj je bil to njihov poletni dom. Zakaj ga torej ne bi tudi vi?

Vasi, kot so Makrinitsa, Tsagarada in Agios Ioannis, ponujajo povsem drugačen ritem: kamnite hiše, stare taverne, naravno senco in občutek, da ste v Grčiji, kakršna je nekoč bila. Morje je čisto, plaže naravne in pogosto napol prazne, vse skupaj pa ima neko mirnejšo, lokalno energijo.

Vsak od teh krajev ima svoj ritem, vendar nobeden od njih ni preveč turističen.

Hrana je prav tako del doživetja: poskusiti je treba fasolado (juho iz belega fižola) in tsipouro, lokalno pijačo iz grozdnih tropin, ki se pije počasi, ob meze prigrizkih in pogovoru.

Še ena stvar, ki Pelionu daje poseben čar, je stari gorski vlak Mountzouri, ki vozi med Ano Lechonio in Miliesom po eni najožjih železniških prog na svetu, široki le 60 centimetrov. Gre za zgodovinsko progo, katere gradnja se je začela konec 19. stoletja. Pelionski vlak je spomenik železniške arhitekture, ki vozi skozi zeleno pokrajino, polno zanimivosti.

Denimo, Evaristo de Chirico, oče slavnega slikarja Giorgia de Chirica, je nadzoroval gradnjo železniške mreže. Med gradnjo je njegov sin opazoval okolico, ki je pozneje navdihovala in dosledno spremljala njegova umetniška dela.

Vlak prevozi približno 15 kilometrov dolgo traso, vožnja pa traja okoli 90 minut. Od postaje v Miliesu vodi slikovita tlakovana pot do središča vasi. Obiskovalci lahko vidijo kamnite ulice, tradicionalne penzione, cerkev Taxiarches, zgrajeno pred letom 1741, folklorni muzej, knjižnico in še veliko več.

Do Peliona najlažje pridete z letom do Aten ali Soluna, nato pa z avtomobilom ali avtobusom do Volosa, ki je glavno izhodišče za to območje. Iz Volosa se nato vzpenjate v gore ali spuščate proti obali, odvisno od tega, katero možnost izberete. Najboljša možnost je najem avtomobila, saj Pelion ni destinacija za eno samo mesto, temveč za raziskovanje.

In zakaj je tako dobra izbira za to poletje? Ker ponuja res dobro razmerje med mirom, naravo in ceno. Medtem ko so otoki vse dražji in vse bolj polni, Pelion še vedno ponuja prostor za oddih brez hrupa in stresa, vendar tudi brez občutka, da ste se odpovedali morju ali lepim plažam.

September je še zlasti primeren mesec za obisk, saj je morje še vedno toplo, vzdušje pa še bolj sproščeno.

Bad Aussee, Avstrija

Bad Aussee je eno najbolj mirnih in avtentičnih spa mest v Alpah in ga pogosto dojemajo kot destinacijo za tako imenovano počasno potovanje, kjer je celotno bivanje podrejeno naravi, tišini in počasnemu ritmu življenja. To mestece leži v osrčju regije Salzkammergut, obdano z gorami in jezeri, kot sta Altaussee in Grundlsee, ter ponuja povsem drugačno spa izkušnjo v primerjavi z velikimi in komercialnimi wellness centri.

Depositphotos

 

V nasprotju s sodobnimi spa resorti so hoteli tu večinoma manjši, pogosto družinski ali butični, osredotočeni pa so na mir, tišino in daljše bivanje v naravi. Zlasti pomemben del lokalne wellness kulture je Kneippova terapija, katere idejni oče je bil Sebastian Kneipp, nemški duhovnik iz 19. stoletja, temelji pa na preprostem načelu: stimulacija telesa z vodo, gibanjem, rastlinami, prehrano in ravnovesjem. V praksi to v Bad Ausseeju in okolici najpogosteje pomeni hojo skozi hladno in toplo vodo, naravne bazene za noge, potoke in urejene Kneippove poti v naravi.

V Bad Ausseeju se ta terapija popolnoma zlije z okoljem, saj je vse '’naravno dostopno'’ – gorske vode, čisti izviri in gozdne poti. Ideja ni luksuz, temveč spodbujanje cirkulacije in sproščanje telesa z naravnimi stimulansi. Po tem običajno sledi obisk savn ali wellness območja hotela, kar še okrepi učinek sprostitve.

Zato je Bad Aussee drugačen – wellness je tu bolj 'integriran v naravo', in ne zaprt v velik kompleks.

Ena bolj znanih nastanitev v kraju je Spa Hotel Erzherzog Johann, ki ponuja panoramski Sky spa s pogledom na gore, notranje in zunanje bazene, savne in sprostitvene cone ter popuste za zgodnje rezervacije.

Hévíz, Madžarska

Če iščete miren oddih na Madžarskem, se je najbolje osredotočiti na manj znana spa mesta in podeželske regije, kjer je tempo življenja počasen, narava in wellness pa sta glavni razlog za obisk.

Eden mirnejših krajev je Hévíz, znan po termalnem jezeru, ki ga uporabljajo vse leto. Čeprav je kraj precej znan v wellness svetu, je še vedno ohranil sproščeno vzdušje, zlasti zunaj sezone. Celotno mesto je organizirano okoli wellnessa, z velikim številom spa hotelov, vendar brez velikega mestnega kaosa. Ljudje prihajajo zaradi okrevanja, termalne vode in tišine, ne pa zaradi nočnega življenja ali gneče.

Depositphotos

 

Osrednja zvezda tu je zdravilno jezero Hévíz, ki je glede na večino virov največje naravno termalno biološko aktivno jezero na svetu.

Poleti temperatura jezera doseže 37 stopinj, pozimi pa ne pade pod 24 stopinj, zato se obiskovalci kopajo tudi v zimskih mesecih. Dno jezera prekriva radioaktivno zdravilno blato, zdravilna voda pa deluje protivnetno in pomirjujoče.

Kraj leži približno 200 kilometrov jugozahodno od Budimpešte, zato je najbolj praktično potovati z avtomobilom.

Tavira, Algarve, Portugalska

Algarve je najjužnejša regija Portugalske in eden najbolj raznolikih obalnih delov Evrope. Čeprav jo številni dojemajo kot letovišče s plažami, gre v resnici za precej širši in kompleksnejši prostor, ki združuje ribiške kraje, dramatične atlantske pečine, mirne lagune, majhne vasi v notranjosti in nekatere najlepše naravne pokrajine na jugu celine. Posebna je predvsem zato, ker lahko z razmeroma kratko vožnjo preidete iz popolnoma mirnega podeželskega okolja v živahno turistično območje ali na povsem divjo obalo brez infrastrukture.

Na vzhodu Algarveja ležijo mirnejši in bolj avtentični kraji, kot je Tavira. To je del regije, ki je ohranil lokalni značaj, počasnejši ritem življenja, staro arhitekturo in manj množičnega turizma. Tavira leži ob reki in je znana po otoških plažah, do katerih se pride z ladjico. Vzdušje je sproščeno in primerno za daljše bivanje, saj je poudarek tu na miru, sprehodih in lokalnem življenju, ne pa na turističnih vsebinah. Mesto je ohranilo svoj zgodovinski značaj in lokalno življenje z belimi hišami, starimi mostovi in ozkimi ulicami, ki vodijo do mirnih trgov. Leži ob reki Gilão, in ker  je majhno, ga je mogoče zlahka raziskati peš. Tu boste hitro dobili občutek, da ste del vsakdanjega življenja, in ne zgolj turist.

Depositphotos

 

Najlepša izbira za bivaje je v starem mestnem jedru. To je del z ozkimi ulicami, belimi hišami, majhnimi trgi in mostom čez reko. Druga odlična možnost je nastanitev ob reki Gilão. Ta del je morda vizualno celo najlepši, saj ponuja razgled na vodo in mostove.

Obstaja tudi možnost nastanitve v okoliških vaseh zunaj Tavire, kar zagotavlja največ miru in zasebnosti. Pogosto gre za hiše z bazenom in več prostora, vendar je v tem primeru avto tako rekoč nujen. To je dobra izbira za daljše bivanje in popolno izolacijo od gneče.

Obvezno poskusite sveže morske sadeže, še posebej cataplano (enolončnico iz morskih sadežev), lokalno jed iz školjk conquilhas in ribe z žara. Ostrige so tu zelo pogosta jed, zato boste zanje, če ste njihov ljubitelj, plačali precej manj kot kjerkoli drugod v Evropi. Ne zamudite niti vina vinho verde, znanega kot zeleno vino, enega najbolj svežih in pitnih portugalskih vin. Ime ne opisuje barve, temveč mlad in lahek značaj vina, ki prihaja iz regije Minho na severu države, med Atlantikom, rekami in zelenimi vinogradi.

Prepoznavno je po osvežujoči kislosti, pogosto nižji vsebnosti alkohola in blagih mehurčkih, zaradi česar je popolno za poletje, dolga kosila in večere ob morju.

Za prihod je najbolje leteti v Faro, ki je hkrati tudi glavno mesto regije Algarve, nato pa do Tavire potrebujete približno 40 minut s taksijem (Uber je zelo dostopen).

Gord, Provansa, Francija

Na jugovzhodu Francije, v departmaju Vaucluse, leži Gordes, majhna vas, ki že desetletja velja za enega najbolj obiskanih krajev v Provansi. Leži ob vznožju gorovja Luberon, s pogledom na dolino Calavon, prepoznavna pa je po plasteh kamnitih hiš, ki se kaskadno dvigajo okoli trdnjave iz 11. stoletja. Čeprav ima le okoli 1.600 prebivalcev, vsako leto privabi številne obiskovalce, zlasti v poletnih mesecih, ko v okolici zacveti sivka.

Če ste uživali v filmu Čudovito leto, v katerem se Russell Crowe poslovi od korporativnega sveta tako, da se zaljubi v to vas in posestvo z vinogradom, ki ga je podedoval (ter seveda tudi v Marion Cotillard v vlogi lastnice lokalnega bistroja), potem morate vedeti, da se danes vse več ljudi odloča ravnati enako.

Priljubljenost tega kraja je močno narasla v 50. letih prejšnjega stoletja, ko so ga odkrili francoski umetniki in arhitekti, ki so bežali iz Pariza v iskanju sonca in miru. Danes se Gord pojavlja na skoraj vseh seznamih najlepših francoskih vasi, njegov ugled pa temelji na kombinaciji avtentičnosti, edinstvene arhitekture in visoke ravni turistične ponudbe.

V samem središču stoji renesančna trdnjava Château de Gordes, ki danes služi kot galerijski prostor in sedež mestne uprave. Tržnica na glavnem trgu ob ponedeljkih je osrednji dogodek v vasi.

Ozke tlakovane ulice vijugajo med kamnitimi hišami z zelenimi polkni, z vsakega okna pa se odpira pogled na dolino. Majhne galerije in obrtniške trgovine so urejene v nekdanjih vinskih kleteh in hlevih, medtem ko se na senčnih dvoriščih skrivajo dišeči vrtovi. Na razgledni točki nad vasjo obiskovalci pogosto obstanejo ob opazovanju sončnega zahoda – prizora, ki je navdihnil številne slikarje in fotografe.

V zadnjem desetletju se je Gord uveljavil tudi kot destinacija luksuznega turizma: v okolici so butični hoteli, spa kompleksi in restavracije s poudarkom na lokalnih sestavinah in provansalski kuhinji. Kljub temu so arhitektura in stroga pravila za ohranjanje videza kraja preprečili pretirano urbanizacijo. Skoraj vse hiše in hoteli so zgrajeni iz lokalnega kamna, kar vasi daje prepoznavno skladnost.

Najboljši čas za obisk Gorda je od maja do septembra, ko je podnebje stabilno in večina znamenitosti obratuje s polno zmogljivostjo. Julija in avgusta je turistov največ, zato je priporočljivo nastanitev rezervirati več mesecev vnaprej. Ponudba vključuje majhne penzione, tradicionalne chambres d’hôte in luksuzne objekte, kot je hotel La Bastide de Gordes, eden najbolj znanih v regiji.

Večina popotnikov, ki bivajo v Gordu in okolici, raziskovanje tega dela Provanse organizira v lastnem ritmu, pri čemer se zanaša na priporočila gostiteljev. Lastniki očarljivih penzionov in majhnih hotelov so znani po tem, da gostom ponujajo podrobne zemljevide, nasvete za najlepše poti ter priporočila za restavracije in vinske kleti, ki jih ni v turističnih vodnikih. Prav ta osebni pristop poskrbi, da ima tudi krajše bivanje v regiji značaj lokalne izkušnje – takšne, ki ostane v spominu zaradi preprostih, a avtentičnih trenutkov.

Pot skozi vinograde in sivko

Tistim, ki želite raziskati več krajev v okolici, priporočamo enodnevno pot, ki Gord povezuje z vasmi Roussillon, Bonnieux in Ménerbes. Vsi trije kraji so med seboj oddaljeni le kratek čas vožnje in povezani z lokalnimi cestami, ki vodijo skozi vinograde, oljčne nasade in jase, prekrite s sivko.

Turisti obisk pogosto kombinirajo z obiskom narodnega parka Luberon, ki ponuja mrežo pohodniških in kolesarskih poti, zato je idealen za tiste, ki želijo združiti oddih in aktivnosti. Vsaka vas ima svoj značaj: Roussillon je prepoznaven po fasadah v toplih tonih, Bonnieux ohranja tipično provansalsko zasnovo s cerkvijo na vrhu hriba, Ménerbes pa je znan po umetniških galerijah in tišini kamnitih ulic. V okolici so tudi manjše družinske vinske kleti, odprte za degustacije, pa tudi ateljeji lokalnih mojstrov keramike in tekstila.

Kako priti tja?

Gord je približno 40 kilometrov oddaljen od Avignona in okoli 90 kilometrov od Marseilla. Iz Pariza do Avignona se je mogoče prepeljati s hitrim vlakom TGV (približno tri ure vožnje), nato pa z najetim avtomobilom ali lokalnim prevozom. Popotniki, ki pristanejo v Nici, lahko do Gorda nadaljujejo z avtomobilom, kar traja približno tri ure. Najem avtomobila je najbolj praktična možnost, saj so lokalne avtobusne povezave omejene, številne znamenitosti pa dostopne le po cesti.

Talin, Estonija

Estonijo v zadnjih letih najbolj prepoznavamo po digitalizaciji – kot globalno vodilno državo na področju elektronske uprave, kjer se sto odstotkov vseh javnih storitev izvaja prek spleta, ter kot prvo državo na svetu, ki je uvedla spletno glasovanje. Estonija je tudi država z največ zagonskimi podjetji na prebivalca v Evropi, Talin, glavno mesto, pa je bilo lani razglašeno za najboljše mesto na svetu za startupe. Tako ne preseneča, da se digitalni nomadi vse pogosteje odločajo za bivanje tam, saj država ponuja izjemne pogoje.

Toda Estonija je ena najzanimivejših poletnih destinacij v Baltiku prav zato, ker ne deluje kot klasično letovišče, temveč bolj kot kombinacija severne narave, mirnih mest in obale, ki je pogosto prazna tudi v glavni sezoni.

Glavno mesto Talin je v marsičem edinstveno. Stari del mesta, katerega izvor sega v 13. stoletje, je uvrščen na seznam Unescove svetovne dediščine. Talin deluje kot muzej na prostem; skoraj ni parka, ulice ali celo drevesne veje v lokalnih parkih in gozdovih, kjer ne bi bilo kakšnega zanimivega eksponata ali spomenika, zato ne preseneča, da ima mesto več kot 60 muzejev in galerij.

Takoj ko zapustite staro mestno jedro, pa se vzdušje hitro spremeni: parki, gozdovi in obala so zelo blizu, zato ne boste imeli občutka, da ste v veliki metropoli.

Morje je hladnejše kot v južni Evropi, vendar je poleti (julij in avgust) kopanje povsem običajno, zlasti na plažah okoli Talina in na otokih, ki jih je okoli dva tisoč. Plaže so dolge, peščene in pogosto brez večjih gneč, kar prinaša povsem drugačen občutek dopusta.

Poleti podnebje ni ekstremno – temperature so zmerne, pogosto med 20 in 25 stopinjami, zaradi česar je ta destinacija odlična za aktiven oddih: sprehode, kolesarjenje ter raziskovanje mest in narave brez hude vročine. Če se želite izogniti gneči, so najboljša izbira četrti okoli središča, vendar ne v samem starem mestnem jedru. Kadriorg je eleganten zeleni del mesta s parkom, muzeji in lesenimi vilami; zelo miren, a še vedno blizu sredošča. Kalamaja, nekoč ribiška četrt, je danes kreativni del mesta z lesenimi hišami, kavarnami in lokalnimi restavracijami; zelo sproščen in brez gneče. Pirita leži ob morju in gozdu, tu najdete plažo in marino.

Estonska kuhinja je preprosta, severnjaška in temelji na sezonskih sestavinah – ribah, krompirju, rženem kruhu in gozdnih sadežih.

Nekatere tipične jedi so verivorst  oziroma krvavica, ki velja za tradicionalno jed, mulgipuder  oziroma kuhan krompir z ješprenom in slanino ter leivasupp oziroma sladka juha iz črnega kruha in suhega sadja, medtem ko so gozdni sadeži osrednja sestavina številnih sladic, pogosto gre za kombinacijo borovnic in brusnic.