Se spet zaljubljamo v čaj?

Odkar je čaj leta 2737 pr. n. št. po naključju odkril kitajski cesar Šennong, je to ena osnovnih pijač v naših življenjih. Zgodovina pijače, ki nas sprošča in poživlja, je prepletena z vojnami in revolucijami, nekatere geopolitične zamere pa ostajajo še danes. Velika Britanija je denimo v čajni zgodbi hkrati izgubljala in zmagovala. Bostonska čajanka je bil eden ključnih trenutkov upora proti prevladi britanske oblasti in takratni davčni politiki, ki je pripeljala do ameriške revolucije in nastanka ZDA leta 1773. Kar 340 zabojev oziroma 46 ton čaja v vrednosti okoli 18 tisoč takratnih funtov so zavrgli. Danes bi bila takšna pošiljka vredna okoli pol milijona dolarjev.

V začetku 19. stoletja je bil čaj priljubljena pijača v Veliki Britaniji, uvažali pa so ga iz Kitajske. Ker kitajski trgovci niso bili zainteresirani za uvoz britanskih izdelkov, so Britanci rešitev za to trgovinsko neravnovesje našli v opiju, ki so ga proti željam kitajske vlade tihotapili iz svojih indijskih kolonij v kitajska pristanišča. Tako so se pojavile opijske vojne, ki so trajale od 1839 do 1842 in od 1856 do 1860. Posledice so se do konca stoletja kazale v nacionalnem ponižanju, toksičnem vplivu množične uporabe opija in nezmožnosti vladanja velikemu ozemlju dinastije Čing, kar je privedlo do padca Kitajske. V spopadu so poleg Britancev sodelovale tudi druge sile, Francija, Rusija in ZDA.

Pekinška konvencija, ki je končala vojno, jim je prinesla dostop do kitajskih pristanišč, odškodnine in ozemeljske koncesije.

Čaj je v naše kraje prišel med otomansko okupacijo; zgodovina pa kaže, da je do Turkov po Svilni poti prišel že v 5. stoletju. A pitje čaja v otomanskem obdobju ni bilo pomemben del kulture, priljubljeno je postalo šele po razpadu Otomanskega cesarstva ter po italijansko-turški in balkanski vojni. Po izgubi Jemna, kjer so tradicionalno gojili kavo, je kava namreč postala dragoceno blago, ki so ga uvažali, zato so čaj promovirali kot njeno alternativo.

Prvi poskusi pridelave čaja so se začeli leta 1912 v provinci Riza v Turčiji. Danes je Turčija eden največjih trgov čaja na svetu, saj ga doma porabijo 1,26 milijona ton, preostanek pa izvozijo. Turški državljani zaužijejo tudi največ čaja na osebo, v povprečju 3,5 kilograma na leto, kar je skoraj štiri skodelice na dan. Država ohranja močan domači trg za lokalno pridelane čaje z visokimi uvoznimi tarifami. Svetovna letna proizvodnja čaja je približno šest milijonov ton, kar je na leto približno 2,16 milijarde skodelic čaja. Kitajska je največja proizvajalka čaja z več kot dvema milijonoma ton na leto, medtem ko je Indija druga s približno 1,2 milijona ton. A je Indija zato država z največjo porabo čaja na svetu, saj povprečni Indijec spije približno 750 mililitrov čaja na dan. Veliko čaja popijejo tudi v Veliki Britaniji, Turčiji in Rusiji.

Guinnesova knjiga rekordov

 

Ni vsak čas pravi čaj

V regiji Adria, kjer se trg usmerja h kakovostnejšim in ekološkim vrstam čaja, bodo prihodki od trga s čajem od leta 2024 do 2028 predvidoma rasli 4,31 odstotka na leto. V letu 2024 naj bi vsak prebivalec Srbije v povprečju popil 0,18 kilograma čaja, kažejo podatki Statiste. Isti vir navaja, da je v Bosni in Hercegovini ter Severni Makedoniji poraba nekoliko večja, in sicer 0,31 in 0,65 kilograma, na Hrvaškem je pričakovana letna poraba na prebivalca izjemno nizka, le 0,02 kilograma, v Sloveniji pa 0,11 kilograma.

"Iz leta v leto opažamo vse večje zanimanje za pitje čaja. Predvidevam, da imajo pri tem veliko vlogo družbena omrežja, kot je Instagram, kjer je pogosto mogoče videti različne zanimive predstavitve pitja čaja po svetu," nam sporočajo iz čajnice Small Tree, ki so jo v Beogradu odprli že leta 2010, pozneje pa še čajnico v središču mesta, imenovano Salon de The.

Aleksandar Vukmirović, direktor podjetja Plantago, enega od proizvajalcev čajev iz Bosne in Hercegovine (BiH), pravi, da na leto proizvedejo 1,5 milijona škatel čaja oziroma 30 milijonov čajnih vrečk.

"Od te proizvodnje gre 90 odstotkov trenutno na trg BiH, del na črnogorski trg, pravkar pa so začeli izvažati še na srbski trg," pojasnjuje Vukmirović. Dodaja, da je leta 2024 v načrtu tudi gradnja tovarne v Srbiji. Nadaljnji načrt je širitev na regionalni in evropski trg, saj opažajo, da imajo ljudje v diaspori najraje njihove čaje.

Naši sogovorniki pojasnjujejo, da je treba čaj kot rastlino ločiti od zeliščnih mešanic, ki so pravzaprav zdravilna zelišča in jih pri nas prav tako imenujemo čaj. Pravi čaji se pridobivajo samo iz ene rastline, to je Camelia sinensis. Obstaja le nekaj osnovnih vrst čaja – zeleni, črni, beli, oolong in pu-erh – vsak od njih pa ima svoj edinstveni postopek predelave listov te rastline. Črni čaj ima najmočnejši okus in najvišji odstotek kofeina.

Od pravih čajev večina kupuje zeleni čaj, pa tudi črni, predvsem earl grey in english breakfast. Še vedno pa je največ povpraševanja po zeliščnih mešanicah, meti in rooiboisu (iz šipka), ki ne vsebujejo kofeina, pravijo v Hiši čaja iz BiH. "Uvozimo več kot eno tono čaja na leto iz različnih držav, Kitajske, Japonske, Tajvana, Indije in Šrilanke," pove operativna direktorica Agnesa Ostašova. Pravi, da je povpraševanje vse večje, čeprav so dežela kavarn. "To se zagotovo ne bo spremenilo, a če bomo začeli spoznavati čaj in uživati v njem, zagotovo lahko sledijo tudi spremembe," sklene.

V beograjski Čajnici, ki velja za najbolj priljubljeno med srbskimi državljani, navajajo kamilico, čaj iz šetraja in še posebno meto.Da ima kava še vedno primat, potrjuje tudi Husein Džirlo, lastnik čajnice Džirlo iz Sarajeva, ki pravi, da njegovo čajnico, ki obstaja od leta 2012, še vedno večinoma obiskujejo turisti.

Kdaj je čaj samo čaj in kdaj obrok?

Čaj ima v številnih državah bogat kulturni pomen. Poznamo vse od tradicionalnih čajnih obredov do posebnih običajev priprave in serviranja.

"Čaj najprej prinesem, da ga stranka povoha, ne glede na to, ali je videla sestavo čajev na meniju. Vsi ti čaji imajo specifičen vonj – pa kakršen koli že je, to je okus – in to vsem povem," pojasnjuje Džirlo. Ko gre za ritual serviranja čaja, pravi, pa se pitje iz navadne skodelice ne more primerjati s čarom, ki ga ima čaj, ko uporabimo čajnik in ga pijemo – počasi. Čaj se v čajniku stara, to je razlika. Piti iz skodelice ni enako kot piti iz čajnika. Gre sicer za isti čaj, a ko ga dobiš v skodelici, ga hitro popiješ. Pitje iz čajnika pa je ritual, morda zato ob pitju vzbuja prijetnejše občutke," razmišlja.

Beograjske čajnice na primer poleg čajnikov in skodelic ponujajo tudi tradicionalne dodatke za posebne vrste čaja, kot sta posodica za čaj, imenovana čavan, in bambusova metlica za japonski matcha čaj. Na Japonskem čajni obred, znan kot chanoyu ali sado, velja za umetnost, ki spodbuja harmonijo, spoštovanje, mir in skromnost.

Depositphotos

 

Ko sem prvič prišla v Veliko Britanijo, so mi na sestanku postregli čaj z mlekom. Ko sem vprašala, ali je lahko brez mleka, so mi odgovorili: 2Vi ste iz celinske Evrope. Čaj, ki vam ga bodo postregli v Angliji, je vedno english breakfast, ker je to čaj za Angleže, razen če ne zahtevate drugega." Sicer pa obred pitja čaja izvira iz 19. stoletja, ko se je Anne, sedma vojvodinja Bedfordska, tesna prijateljica kraljice Viktorije in pomembna oseba v londonski družbi, pozno popoldne pritoževala nad padcem ravni energije. S tem se je začel ritual: izberite okusen čaj, uživajte v nežnem pecivu in, kar je najpomembneje, se prej še primerno oblecite. Dame so sprejemale družbo v budoarjih, elegantno zleknjene na oblazinjenih zofah, oblečene v obleke iz najfinejšega muslina, svile in čipke. Ko se je čaj dokončno preselil iz spalnice in so vrtovi postali priljubljen prostor za njegovo pitje, so se na čajankah vse pogosteje pojavljali moški.

Lov za kakovostnimi čajnimi servisi in dragim porcelanom ter finim pecivom, ki naj bi ga postregli, oblečeni v modne kreacije, je takrat rastočemu srednjemu razredu pomagal izraziti svojo blaginjo. Čaj je postal ime za prigrizek v Angliji (enakovreden španski meriendi) in tako ostaja še danes.

Nič manj glamurozne niso bile čajanke v tridesetih letih 19. stoletja v Beogradu na znamenitih srečanjih kraljice Natalije v Domu Jevrema Grujića v Dorćolu. Še danes tam dvakrat na leto organizirajo večer z naslovom Čajanka s kraljico Natalijo. Čaj postrežejo z rogljički in kolački s sirom in kumino, glavna poslastica pa je kraljičina najljubša čokoladna torta. Tudi tu so se takrat ob serviranju osredotočali na pribor in seveda obleke, manj pa na vrsto čaja, ki so ga pili.

Na trgu regije Adria je ponudba ekskluzivnih pripomočkov za uživanje čaja vse večja. Pri družbi Sun, Moon & Stars iz Beograda so za Bloomberg Adria povedali, da so bile skodelice že od nekdaj ene najbolj privlačnih in najbolj iskanih izdelkov, da pa se z razvojem kulture priprave in serviranja čaja širi zanimanje za porcelanaste servise, ki vključujejo čajnik, skledico za sladkor in vrč za mleko.

"V našem naboru so prepoznavne blagovne znamke, ki posebno pozornost namenjajo izdelavi elegantnih porcelanastih in čajnih servisov. Med njimi izstopata britanska proizvajalca Wedgwood in Royal Albert, ki sta izdelavo teh kompletov do konca izpopolnila," povedo. "Te znamke posebno pozornost posvečajo obliki skodelice, ki jo prilagajajo vrsti čaja. Zanje je značilen prozoren, tanek, kakovosten porcelan s prepoznavnimi dekorji in prevladujočimi barvami ter tradicijo proizvodnje, ki čajnim servisom dajo poseben čar," dodajajo.

Mimogrede, če se sprašujete, zakaj Angleži pijejo čaj z mlekom, je eden od razlogov povezan s skodelicami. Te so bile namreč dražje od čaja, zato je dodatek mleka preprečil pregrevanje in pokanje.

Leta 1791 je Britanska vzhodnoindijska družba (British East India Company), glavno trgovsko podjetje Britanskega imperija, nehalo uvažati kitajski porcelan. To je britanskim proizvajalcem dalo priložnost, da izboljšajo proizvodnjo angleških setov in tekmujejo za mesto vodilnega v svetu v proizvodnji opreme za čaj. Sredi 18. stoletja se je pojavila vrsta imitacije porcelana, ki pa je postala pomembna šele, ko jo je Josiah Wedgwood izboljšal z dodajanjem kaolinita v maso in glazuro.

Po lepoti in vrednosti ne zaostaja niti ruski cesarski porcelan, ki še danes dosega najvišje vrednosti na prestižnih dražbah. Po Guinnessovi knjigi rekordov pa je najvrednejši čajnik na svetu izdelan iz 18-karatnega rumenega zlata s 1.658 diamanti in 386 pravimi rubini iz Tajske in Mjanmarja (nekdanje Burme) ter s 6,67-karatnim rubinom v sredini. Ročaj čajnika je izdelan iz slonovine. Čajnik imenujejo Egoist, saj lahko sprejme samo vsebino ene skodelice čaja, oblikoval pa ga je italijanski draguljar Fulvio Scavia. Zdaj je v lasti fundacije N Sethia v Združenem kraljestvu, ki ga je kupila za tri milijone dolarjev.

Nekateri viri pravijo, da je najdražji kos čajne posode zelo preprosta skodelica s piščanci, poimenovana po dekoracijah petelina in kokoši, ki je nastala v času vladavine dinastije Ming v 15. stoletju in jo je milijarder Liu Yiqian kupil na dražbi Sotheby‘s za 21 milijonov funtov. Zanimivost je, da lastnik starino iz tega obdobja (na svetu je ostalo le še 17 kosov) dejansko uporablja za uživanje čaja.

Pri pisanju besedila sta pomagali Mirela Haskić Suša in Hana Stevović – Bloomberg Adria.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar