Sarajevo´84: 40 let po največjem regionalnem gospodarskem uspehu

Največje igre se igrajo na največjih odrih pred največjim občinstvom. Nekdanja Jugoslavija in njeno gospodarstvo sta leta 1984 v Sarajevu igrala in zmagala eno od takšnih tekem. Organizacija zimskih olimpijskih iger je bila prvovrstna gospodarska, politična in družbena zmaga države, ki je razpadla le osem let pozneje.

V času olimpijskih iger se to sicer ni čutilo, svetu je bila predstavljena povsem drugačna slika, slika gospodarske rasti in gospodarske moči, infrastrukturnih prizadevanj in splošne enotnosti. Na tekmi v Sarajevu, pred dvema milijardama gledalcev, je svet videl gospodarsko in organizacijsko zmago, o kateri se pripoveduje še danes.

Joco Žnidaršič, slike hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

 

Ahmed Karabegović je bil v zlatih časih glavnega mesta Bosne in Hercegovine generalni sekretar organizacijskega odbora olimpijskih iger. Danes je star 90 let, spomini na dogodek izpred štiridesetih let pa so še sveži.

"Igre smo organizirali, vendar je bila vizija veliko širša, želeli smo, da Sarajevo postane sodobno evropsko mesto, turistično središče, da gospodarska, kulturna in športna ekspanzija iz sedemdesetih in osemdesetih let pridobi veliko prihodnjo vrednost," je za Bloomberg Businessweek Adria povedal Karabegović, ki je bil takrat tudi namestnik generalnega direktorja RTV Sarajevo.

Bloomberg Businessweek Adria

 

"Sarajevo je bilo do takrat največje mesto, ki se je ponudilo za organizatorja zimskih olimpijskih iger (ZOI)," nadaljuje in potrjuje, da je idejo o organizaciji iger v Sarajevu mogoče pripisati eni osebi. "Idejo je dal zdaj že pokojni Ljubiša Zečević, profesor športne vzgoje," se Karabegović spominja časa s sredine sedemdesetih let, ko je ameriško mesto Denver odpovedalo organizacijo olimpijskih iger. Zečević se je nekega jutra pojavil v krogu sarajevskih športnih delavcev in predlagal: "Zakaj pa se ne bi mi prijavili."

Priprave na kandidaturo so se začele leta 1977, uradna odločitev pa je padla leta 1978. Zečević se je kandidature za Lozano lotil sam in bil pozneje eden najzaslužnejših za uspeh pri organizaciji iger.

"S projektnega vidika so olimpijske igre vrh nečesa, kar je mogoče organizirati. Že od samega začetka teh iger nismo jemali kot športno prireditev, temveč kot razvojni projekt, ki vključuje izgradnjo celotne športne in mestne infrastrukture. V mislih smo imeli novo letališče, drugo fazo gradnje RTV-centra, ceste v gore, obvoznico okoli mesta, rekonstrukcijo obstoječih in gradnjo številnih novih hotelov," našteva Karabegović.

Joco Žnidaršič, slike hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

 

Poleg športnih objektov in vsega naštetega je bilo v Nedžarićih in Dobrinji zgrajenih 2.582 apartmajev, kjer je bil olimpijski in novinarski dom, vse to pa so financirala takratna podjetja oziroma delovne organizacije, kot so jih imenovali v času jugoslovanskega samoupravljanja.

Organizacija, 'težka' 141 milijonov dolarjev

Športne objekte je zgradil in financiral organizacijski odbor, organizacija pa je stala takratnih 141 milijonov dolarjev. Karabegović navaja, da je bilo 73 odstotkov sredstev zbranih s trženjem in sponzorstvi, preostalo je pokrila skupnost.

"Z denarjem, ki smo ga zagotovili, smo financirali vse športne objekte in neposredno organizacijo iger. Na koncu je ostalo 12 milijonov dolarjev presežka. Sarajevske igre so bile prve, ki se niso zadolžile za organizacijo, in prve, ki so poslovale z dobičkom," se spominja.

Od 12 milijonov, ki so ostali po organizaciji iger, sta bila dva porabljena za organizacijo naslednjih športnih tekmovanj, deset pa za dopolnitev olimpijskih prizorišč s poletnimi objekti. Prvo zimo po olimpijskih igrah je bil na Bjelašnici finale svetovnega pokala v alpskem smučanju, organizirana so bila prvenstva v umetnostnem drsanju, bobu ...

"Zahvaljujoč vsemu temu je Sarajevo postalo moderno turistično mesto," poudarja Karabegović.

Pri organizaciji iger je sodelovalo 2.500 ljudi. Zanimanje zanje pa je bilo nenavadno veliko. Sodelovalo je 49 držav, 13 držav več kot na prejšnjih igrah. Akreditiranih je bilo kar 7.825 novinarjev in tehničnih delavcev, 76 uredništev, 67 televizijskih hiš, neposredno je bilo prenašanih 514 ur televizijskega programa. Po oceni Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) sta si dogajanje ogledali dve milijardi ljudi. Naš sogovornik pa meni, da je vse skupaj vplivalo na to, da je Sarajevo dobilo podobo sodobnega mesta.

Osebni arhiv

 

Ideja je prišla iz študije OECD

"Igre v Sarajevu so bile v vseh pogledih specifične," je za Bloomberg Businessweek Adria povedala Sandra Damijan, profesorica na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in članica uprave globalne platforme Sport4Impact. "Takrat v Sarajevu ni bilo razvitih zimskih športov niti športov na ledu, imeli so samo ledeno dvorano na Skenderiji," pravi. "So pa v tistih časih doživljali gospodarski in družbeni preporod, v mestu so nastajala močna podjetja, želeli so doseči nekaj velikega in trajnega," dodaja.

"Podlaga za idejo je bila tudi študija OECD, v kateri je bilo zapisano, da ima BiH zelo dobre pogoje za razvoj športov na ledu in snegu in za razvoj zimskega turizma nasploh, saj ugodna klima na tistem območju prinaša precejšnje sneženje. Poleg tega so bile olimpijske igre za politike in gospodarstvenike pomemben razvojni projekt, vsi so bili vključeni vanj in dali so jim velik pomen," pojasnjuje sogovornica.

Ob tem spomni, kako je prav v času, ko so se pripravljali na organizacijo iger, torej konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih let, takratno Jugoslavijo zajela velika gospodarska kriza, v BiH pa so ravno gradili ogromne objekte. Vprašanje je, kako hitro bi jih zgradili, če ne bi bilo olimpijskih iger. Zaradi njih so lahko vse to pospešili, kar je imelo tudi pozitiven učinek na njihovo gospodarstvo.

Joco Žnidaršič, slike hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

 

Jure Franko, burek in umetna inteligenca

"Pozneje sem bil na številnih prireditvah, spoznaval sem svet mednarodnega športa in vsi so govorili, da vzdušja, kot je bilo v Sarajevu, niso doživeli nikjer. Mesto je živelo 24 ur na dan in ob medalji Jureta Franka je postalo popolna norišnica," nam pripoveduje Karabegović.

Franko je bil takrat nova zvezda jugoslovanskega smučanja in tretji up za osvojitev prve zimske olimpijske kolajne. Bojan Križaj je bil že svetovno aktualen slalomist, skakalec Primož Ulaga pa je pod vznožje skakalnic na Igmanu privabil kar 68 tisoč gledalcev. Največje državno veselje pa se je čutilo po veleslalomu 14. februarja, ko je Franko prismučal do srebra in zgodovine. Tako je nastal legendarni rek Volimo Jureka više od bureka ('Jureka imamo rajši od bureka').

"Tega 14. februarja sem mislil, da se v mojem življenju ne bo nič spremenilo, a se je vse spremenilo. Le s skupnim duhom, s skupnim trudom smo lahko dosegli ta izjemni rezultat," je dejal Franko v Sarajevu 40 let po velikem slavju.

Njegovo ime danes nosi smučišče na Bjelašnici, Franko pa je v slogu velikih zvezdnikov povedal anekdoto, ki je ob praznovanju velike obletnice vse nasmejala. "Prijatelj me vpraša, ali vem, kaj je umetna inteligenca. To je fenomenalno orodje, pravi, postaviš vprašanje in takoj dobiš odgovor. Vrnem se domov in vpišem vprašanje: Kdo je Jure Franko? In umetna inteligenca mi odgovori: Je še kakšna informacija? Pomislim in rečem: Pridi, umetna inteligenca, k nam v Sarajevo na burek, pa boš dobila še kakšno informacijo," je na veselje vseh v Sarajevu dejal Franko.

Osebni arhiv; Bloomberg Businessweek Adria

 

Kako so bili organizirani televizijski prenosi?

Makedonski športni komentator Atanas Kostovski, ki je živa priča vseh dogodkov pred 40 leti, se dobro spominja sarajevskih olimpijskih iger in evforije s Frankom. S Kostovskim smo se pogovarjali v Skopju, kjer kot 85-letnik preživlja mirne upokojenske dni. Takrat je delal na TV Skopje in bil glavni komentator makedonske redakcije v glavnem mestu Bosne in Hercegovine.

Še posebno mu je v spominu ostal uspeh Jureta Franka. Pravi, da je bila za državo in zanj osebno ta olimpijada velika sreča. Čeprav je bil kot komentator priča številnim uspehom, je tisti 14. februar, ko je bila veleslalomska tekma in ko je komentiral prenos, čas, za katerega se mu zdi, da se je zgodil včeraj.

Kostovski je bil pravzaprav tisti, ki je Franku podelil nagrado Jugoslovanske radiotelevizije (JRT).

"Vsak večer se je predvajal prav poseben program, ki je povzel dan in rezultate. Ta dan je bil zaradi srebrne medalje Jureta Franka poln glasbe in veselja. Glavni direktor programa JRT iz Slovenije Igor Gruden se je odločil, da zaradi vseh okoliščin nagrado podeli Franku. To je bila kaseta VHS," pravi Kostovski.

Na podelitvi je bil obut v copate, a tega v programu ni bilo videti. Rekel sem: Jure: 2:41,41 – to so številke, ki so razveselile vso državo.

Janez Pukšič, slike hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

 

Videorekorder kot nagrada za vsakega olimpijskega prvaka

Kostovski se s teh olimpijskih iger spominja tudi številnih drugih podrobnosti, ki mu še danes izvabijo solze. Zvezni izvršni svet je že leta 1983 sprejel odločitev, da vsi televizijski centri v Jugoslaviji nabavijo novo opremo za potrebe olimpijskih iger in jo kupijo brez dajatev.

Televizija Skopje je kupila reportažni avto za barvni signal, ki ga prej ni imela. Drugi centri so kupili še več. Tri leta prej so bili organizirani tudi seminarji, kako bodo potekali prenosi. Televizija Skopje je na tekme poslala okoli sto ljudi, skupaj pa jih je bilo okoli dva tisoč iz vseh centrov, med njimi komentatorji, snemalci, režiserji, producenti in tehniki.

Na ZOI leta 1984 je bilo veliko tekmovalnih prizorišč, zato se je našla rešitev, da vsak center pokriva eno. TV Sarajevo je prenašala slovesno odprtje in v sodelovanju s TV Titograd ženske alpske discipline na Jahorini, TV Beograd je prenašala tekme v bobu in sankanju na Trebeviću, TV Zagreb hokej in drsanje v Zetri, TV Skopje hokej na Skenderiji in podelitev vseh medalj na planoti Skenderija, TV Ljubljana moške alpske discipline na Bjelašnici, TV Novi Sad nordijske discipline na Igmanu, TV Priština pa smučarske skoke na Igmanu.

"Vsak center je izdelal program prenosa s točno določene lokacije, vse športne discipline pa smo komentirali v svojem jeziku. Vsi so delali vse dneve in v posebnih delovnih športnih uniformah," se spominja Kostovski.

Mimogrede, Kostovski dodaja še, da je vsak dobitnik zlate medalje za nagrado prejel tudi videorekorder.

Janez Pukšič, slike hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

 

Kaj je zahtevala Coca-Cola?

Največ denarja za organizacijo iger so prinesle televizijske pravice, samo od ameriške ABC so organizatorji prejeli 81,5 milijona takratnih dolarjev. Eden glavnih sponzorjev je bila Coca-Cola, ki je financirala številne aktivnosti organizacijskega odbora.

"Prišli so med prvimi in želeli so vse pokriti. Spraševali smo jih, ali so lahko sponzorji tudi domača podjetja, ki proizvajajo sokove in številni drugi ... Odgovorili so, da lahko vsi sodelujejo, razen Pepsi," se spominja Karabegović.

Organizacija sarajevskih iger je bila največja preizkušnja za jugoslovansko gospodarstvo, ki je bilo v celoti povezano z dogajanjem na tekmovališčih in ob njih. Vsa gradbena podjetja so bila angažirana s polno zmogljivostjo, predvsem Vranica, ki je gradila Skenderijo, in Unioninvest, ki je gradil Zetro. Vse, česar organizatorji niso našli v BiH, so prinesli iz drugih republik nekdanje države, pogosto pa tudi zunaj nje. Izstopali so predvsem slovenski Elan, Alpina, Rašica, Gorenje, tekstilna industrija na čelu s hrvaškim Varteksom.

Janez Pukšič, slike hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

 

Posebna vloga Slovenije

"Res je, da so vse republike nekdanje Jugoslavije pomagale pri organizaciji olimpijskih iger, a vloga Slovenije pri organizaciji in izvedbi je bila zelo pomembna. Tako sta skakalni center, ki je bil eden najsodobnejših in najbolj inovativnih centrov v Jugoslaviji, zasnovala in postavila brata Janez in Vlado Gorišek. Smučarske proge na Bjelašnici je postavil Peter Lakota. Progo za bob na Trebeviću je zasnoval profesor Gorazd Bučar. Progi za veleslalom in smuk je pripravljalo šest mož s Pohorja, med njimi dolgoletni vodja proge za Zlato lisico Andrej Rečnik. Pri pripravi leda je na pomoč priskočil Nace Sekelj. Alojz Ravnik je sprojektiral proge za smučarske teke in biatlon," našteva profesorica Damijan.

Sarajevski Energoinvest je takoj, ko se je izvedelo, da smo zmagali, prevzel delo vertikalnega transporta.

"Izvedeno je bilo s pomočjo francoskega podjetja Pomagalski, Emerik Blum pač ni hotel Nemcev. Vse, kar je vključevalo vertikalni transport, je opravil Energoinvest. Pozneje so zgradili žičnice na Kopaoniku, v Makedoniji in še drugje po svetu," pravi Karabegović.

Joco Žnidaršič, slike hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

 

Kako je Merrill Lynch izgubil bitko s srbskim Borom

Računalniški center Srce iz Zagreba je imel pomembno vlogo pri delu s sistemom IBM, ki je bil nabavljen za potrebe iger. "Težave v zvezi s pomanjkanjem turističnih delavcev smo rešili s pomočjo Dubrovnika in Makarske. Nenadoma smo imeli nove hotele, osebja pa ne. Z nami je delalo veliko receptorjev, vodij dvoran ... od tam. Ko je pri nas sezona, je na Jadranu ni. V rudarskem kompleksu Bor so izdelovali zlatnike, ki so bili odličen spominek. Delo so prevzeli, ker so ga po domači zakonodaji v Jugoslaviji lahko opravljali samo oni. Sloviti ameriški Merrill Lynch je za pravice tiskanja za ves svet ponudil kar 12 milijonov dolarjev, a po zakonu je to moral opraviti Bor," se spominja glavni operater iger.

Številne velike svetovne znamke so takrat odkrile Jugoslavijo in začele iskati podizvajalce. Tako je tovarna obutve v Derventi sklenila velik posel z Adidasom v proizvodnji superg.

"Igre so prinesle številne koristi za turizem in omogočile bolj dinamičen nadaljnji gospodarski razvoj. Po njih je bilo Sarajevo mesto kongresov, delavskih srečanj ... Noben državnik, ki je takrat prišel v Jugoslavijo, ni izpustil priložnosti za obisk Sarajeva," zaključuje Karabegović.

Beograd kot nesojeni gostitelj olimpijskih iger leta 1992

Na krilih uspešno organiziranih in izvedenih zimskih olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984 je socialistična Jugoslavija pomislila, da bi lahko gostila tudi najelitnejše tekmovanje športnih sil na svetu – poletne igre. Kandidatura Beograda kot prestolnice SFRJ, države s 23 milijoni prebivalcev, se je skupaj s precej bolj uglednima prestolnicama, kot sta Barcelona in Pariz, znašla v tekmi za organizacijo poletnih olimpijskih iger leta 1992.

Projekt, voden bolj kot gverila kot resen državni projekt, ki so ga državljanom "prodali" kot nizkoproračunskega (po ceni enega piva na prebivalca), je bil v finančnem smislu res nezahteven.

Glede na že obstoječo infrastrukturo bi bili načrtovani izdatki minimalni. Beograd je že imel dva stadiona, Marakano in JNA, idealno odmaknjena drug od drugega. Tam je bilo tudi kopališče 25. maj, hali Pionir in Pinki, Ada Ciganlija pa naj bi služila veslanju na vodi. Resnici na ljubo so manjkale železniške postaje in stanovanjske enote, omenjal se je tudi metro. Večina tekmovališč pa je bila že zgrajena. Na seznamu prednosti je bila enostavna in hitra dostopnost s surčinskega letališča, velika težava pa je bilo potencialno število gledalcev. Na koncu se je izkazalo, da je bil največji in nepremagljiv izziv to, da je prvi mož MOK prihajal iz Barcelone, torej glavne nasprotnice.

Računali so, da bi bile lahko olimpijske igre za Beograd in takratno SFRJ donosne. Tiskovni predstavnik kandidature Beograda, prepoznavna medijska osebnost in eden najbolj priljubljenih voditeljev Goran Milić, je dejal, da računa na kar milijardo dolarjev zaslužka. Organizacija bi stala pol manj.

"Olimpijske igre v Beogradu bi bile dobičkonosen športni dogodek. V Jugoslaviji so se tovrstne prireditve financirale iz zveznega prometnega davka, kar pomeni, da podjetje, ki sponzorira športno prireditev državnega pomena, 12 odstotkov prispeva v proračun olimpijskega komiteja. S televizijskimi pravicami, ki bi znašale vsaj 150 do 200 milijonov dolarjev, bi se dalo marsikaj zgraditi. Precej manjša športna prireditev v Zagrebu – Univerzijada leta 1987, na kateri sem tudi sam sodeloval – je oživila mesto," je poudaril Milić.

Televizijske pravice za ZDA in kar 600 milijonov dolarjev

Pri tem ne smemo pozabiti, da so bili v kandidatski ekipi direktorji takrat vodilnih in največjih podjetij, kot je velikan Genex. Z lobiranjem in drugimi poslovnimi dogovori so poskušali dobiti dovolj podpore za kandidaturo.

Vsekakor je treba poudariti, da bi Beograd težko kandidiral za organizacijo teh olimpijskih iger, če ne bi imel političnih podpornikov, recimo ameriškega predsednika Ronalda Reagana in državnega sekretarja Henryja Kissingerja. V času, ko je bila hladna vojna na vrhuncu in po medsebojnem bojkotu prejšnjih dveh olimpijskih ciklov v Moskvi leta 1980 in Los Angelesu leta 1984, se je ideja o izvedbi tekmovanja na nevtralnem terenu v socialistični Jugoslaviji zdela res dobra.

Če se globalne okoliščine ne bi tako hitro spremenile, bi Jugoslavija morda že v nekaj letih lahko uresničila svoje olimpijske sanje. Njena vloga je bila sicer kmalu odrinjena na stran, toda ideja je z lobiranjem dosegla in morda celo presegla svoj takratni potencial, ko se je Beograd uvrstil na tretje mesto, za Barcelono in Parizom.

Jože Trobec/osebni arhiv

 

Legendarnega Vučka je narisal Slovenec

Avtor maskote je najboljši dokaz, da so bile sarajevske igre povsem jugoslovanska zgodba. Najbolj prepoznaven simbol iger je nedvomno Vučko, stiliziran gorski volk slovenskega ilustratorja Jožeta Trobca. Trobec je zmagal na natečaju, na katerega se je prijavilo več kot tisoč avtorjev. Najprej ga je komisija uvrstila v končni izbor šestih kandidatov, nato pa je v glasovanju po pošti, v katerem je sodelovala vsa Jugoslavija, dobil daleč največ glasov.

Idejo za maskoto je dobil iz spomina na otroštvo, ko je prebral pravljico o Jahorini in volkovih. Prvotno ga je poimenoval Jahorinko, pozneje so ime spremenili v Vučko. Vučko je zasnovan v preprosti dvodimenzionalni obliki črno-belih geometrijskih likov s smučmi in šalom; šele pozneje je nastala tridimenzionalna oblika.

Vučko je bil komercialno velik uspeh, Trobec pa od tega ni imel neposredne finančne koristi. Na igrah so prodajali različne spominke s podobo Vučka, od plišastih igrač do priponk, plakatov in skodelic, izdelovali pa so tudi figurice za bombone Pez s podobo Vučka.

Vučko še vedno živi na trgu spominkov, razkrije pogled na portalu Bolha, saj se prodajajo obeski za ključe, plakati, krožniki, copate in torbe z njegovo podobo, figurice Vučka in še marsikaj. Komplet razglednic z volkom iz Sarajeva lastnica ceni na 250 evrov, cena plastične figurice volka pa je 100 evrov.

Na vprašanje, koliko je zaslužil z maskoto Vučko, je Jože Trobec odgovoril, da je poleg nagrade, ki so jo razpisali ob natečaju, dobil še znesek, enak približno vrednosti takratnega avtomobila zastava 101. In še to po tožbi proti olimpijskemu komiteju, ki mu jo je predlagala avtorska agencija. "Seveda bi se mi komite ob izplačani nagradi lahko tudi odrekel, ampak zaradi moje profesionalnosti ni prekinil sodelovanja," je povedal Trobec. V nasprotju z njim pa so podjetja, ki so izdelovala plišaste igrače in druge izdelke v obliki Vučka, veliko zaslužila.

Znano je, kot pravi avtor Vučka, da je samo ena tovarna na Hrvaškem prodala 126 tisoč plišastih igrač. Povedal nam je še, da se še dobro spominja dveh srečanj s predstavniki Olimpijskega komiteja, ko je njihov računovodja zahteval, da z njim podpišejo pogodbo. Vendar je "zaradi evforije in jugoslovanskega načina dela" niso podpisali.

Trobec ni prepričan, ali je uspeh z Vučkom vplival na njegovo poznejše delo, pravi pa, da je bilo zagotovo bolj prepoznavno. Danes je upokojen, večino časa svoje poklicne kariere pa je bil samozaposlen v kulturi. Živel je od oblikovanja in kot pogodbeni sodelavec Nedeljskega dnevnika, za katerega je risal skoraj 40 let.

Depositphoto

 

Igre kot simbol in kolektivna identiteta

Tako kot je Vučko postal eden od simbolov iger, tako so igre v naslednjih letih postale simbol Sarajeva. Filmski režiser Dino Mustafić je za Bloomberg Adria povedal, da ima ZOI '84 za Sarajevo danes simbolni pomen, da je čustven spomin na lastno pomembnost in uspeh, ko mesto, v katerem si rojen, postane del tvoje neizbrisne identitete.

"Po štirih desetletjih je ostal ponosen spomin, da smo bili svetovno središče zimskih športov. Obletnica olimpijade v nas obuja spomine na zlata leta Sarajeva, njegov gospodarski, turistični in duhovni preporod, odprtost v svet. Čeprav sem bil takrat še najstnik, sem čutil in videl solidarnost ter povezanost in skrb, ali se bo vse izšlo, pa tudi zaskrbljene poglede proti nebu – ali bo snežilo ali ne," pravi.

Pravi izziv za nove generacije Sarajeva je, kako rehabilitirati sarajevski športni in turistični zimski potencial, nadaljuje Mustafić, ki poudarja, da so politične in upravne okoliščine danes drugačne, da to ni več mesto naravne celote, ampak etnično razdeljeno z daytonskim sporazumom.

"Šport je lahko povezovalni dejavnik, če imaš na čelu mesta vizionarje, v prihodnost usmerjene ljudi. Žal živimo še v negotovi preteklosti, ki se izraža kot sedanjost. Glede tega nisem optimist," je realen Mustafić.

Damijan pravi, da je danes žalostno videti propadajočo infrastrukturo, da je nekdanje najboljše sankališče na svetu zdaj ruševina, enako velja za kamnite hiše in hotel na Igmanu. Vojna je uničila celotno Sarajevo in olimpijsko areno. Pozneje je bilo skorajda vse obnovljeno, razen steze za bob na Trebeviću in skakalnic na Igmanu, za katere se še ni našel javni interes.

"Smučišča na Jahorini in Bjelašnici so obnovili, prav tako so obnovili drsališča in ledene dvorane Skenderija in Zetra ter stadion Koševo. A nekako ni več tega pravega duha, ostali so le spomini. Celotno takratno centralno in lokalno politično vodstvo, gospodarstveniki, ljudje – vsi so dihali za ta projekt. Želeli so spodbuditi razvoj v tej regiji, ki bi postala center zimskih športov, gradili so objekte, da jih bodo uporabljali tudi po olimpijskih igrah. Zgodba Sarajeva pred in med zimskimi olimpijskimi igrami je simbol enotnosti ljudi, volje do uspeha. Le osem let po olimpijskih igrah je Sarajevo zaradi surove vojne postalo srce parajoč simbol razdora, delitev in razpada. Sarajevo nikoli več ne bo enako. Mogoče čez mnogo let. Zdaj so interesi različni, takrat pa je bil interes en sam," meni Damijan.

Pravi še, da je šport zagotovo jezik, ki ga vsi govorimo in razumemo, in če se z njim pravilno ravna, je potencialno lahko motor enormne družbenoekonomske rasti v državah.

Beta Srbija

 

Možnosti za ponovitev?

"Vsakič, ko poteka veliko prvenstvo, vidimo na tisoče navijačev, ki potujejo po vsem svetu, da bi navijali za narodne ekipe – to pa je tudi potencial za gospodarsko spodbudo lokalnim podjetjem. Ne glede na to, ali gre za ceste, zdravstvene ustanove ali hotele, infrastruktura in komunikacijska omrežja ne ustvarjajo le delovnih mest, ampak pomagajo tudi pritegniti vlagatelje. Vse države v regiji imajo velik športni in gospodarski potencial, a si morajo prizadevati, da ta potencial prek športne odličnosti spremenijo v priložnost za številne," pravi profesorica.

Regija še naprej uspešno sodeluje na športnem področju, tako da so skupni nastopi na večjih športnih dogodkih optimalen koncept. Vendar ima Slovenija danes, v nasprotju z osemdesetimi leti prejšnjega stoletja, drugačno perspektivo.

"Če se osredotočim na olimpijske igre, predvsem zimske, menim, da je povezava z Avstrijo in Italijo bolj naravna za Slovenijo, saj nas prav kultura in tradicija zimskih športov bolj povezujeta. Ideja o skupni organizaciji zimskih olimpijskih iger Avstrije, Slovenije in Italije ni nova, saj se je rodila v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja za igre 2006, a se na koncu ni uresničila. Igre je takrat gostil Torino, torej Italija," pravi.

Sarajevske igre ostajajo kot spomin in dokaz, da je nekdanja država, danes regija, zmogla s skupnimi močmi organizirati športni dogodek na najvišji ravni ter biti pri tem inovativna in uspešna. Danes, ko se je spremenil kontekst, so se spremenili tudi interesi in nekatera preigravanja niso realna. Danes so realni samo nostalgija ter scenografija v Sarajevu in Vučko.

Članek je nastal v sodelovanju z Urbanom Červekom, Nejro Džaferagić, Jeleno Stjepanović, Aleksandro Tomić in Mihaelom Šmirmaulom – Bloomberg Adria

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar