Ustvarjanje dobre zgodbe je danes ključno za prodajo umetne inteligence. Toda voditelji največjih današnjih laboratorijev nam povzročajo pravo zmedo, saj spreminjajo svoje zgodbe o zaposlovanju. Najverjetnejši izid ni ne apokalipsa delovnih mest ne utopija produktivnosti, temveč nekaj, kar je težje izmeriti: tiha degradacija kakovosti delovnih mest, ki bodo ostala.
Lani je izvršni direktor podjetja Anthropic PBC Dario Amodei opozoril, da bo umetna inteligenca v petih letih odpravila več kot 50 odstotkov vseh začetnih pisarniških delovnih mest. Zdaj pravi, da bo zaradi nje vsakdo produktivnejši. "Če avtomatizirate 90 odstotkov dela, potem vsi opravljajo tistih 10 odstotkov dela," je prejšnji mesec na dogodku podjetja Anthropic na odru povedal izvršnemu direktorju JPMorgan Chase & Co. Jamieju Dimonu. "In teh 10 odstotkov se nekako razširi v 100 odstotkov tega, kar ljudje počnejo."
Tudi Sam Altman iz OpenAI je omilil svoje črnoglede napovedi. Potem ko je lani opozarjal na podobno razklanost trga dela, je maja dejal, da se je glede gospodarskega vpliva umetne inteligence "precej motil".
Do zdaj so se tehnološki voditelji precej neokusno naslanjali na idejo uničevanja delovnih mest in javno pripisovali odpuščanja v svojih podjetjih nadomeščanju z umetno inteligenco, čeprav so bila ta verjetneje posledica preteklega pretiranega zaposlovanja. Toda kot sem trdil na začetku tega leta, je bilo le malo dokazov, da programski modeli v večjem obsegu nadomeščajo delavce, nedavne študije pa, kot del težave pri začetnih delovnih mestih izpostavljajo politike dela od doma.
Sprememba pogleda Amodeija in Altmana prihaja ob zelo prikladnem času. Oba se pripravljata na prvo javno prodajo delnic, medtem ko se njuni podjetji približujeta stratosferskim zasebnim vrednotenjem v višini približno bilijona dolarjev vsako. Njuno ciljno občinstvo pri prodajanju zgodbe o umetni inteligenci niso več le podjetja, ki želijo izkoristiti orodja za znižanje stroškov dela in povečanje marž, temveč tudi institucionalni in mali vlagatelji v javnosti, ki je do te tehnologije postala bolj skeptična, pa tudi pokojninski skladi, ki so lahko previdnejši zaradi morebitne zaostritve regulacije.
V razpravi, ki se vrti okoli vprašanja, ali bo umetna inteligenca uničila delovna mesta ali pa močno povečala produktivnost, se pogosto izgubi pomembno vmesno vprašanje: kako bo vplivala na samo naravo dela. In podoba, ki jo rišejo nekateri, ni ravno pomirjujoča. Zeb Evans, izvršni direktor programskega podjetja ClickUp, je po odpustu skoraj četrtine zaposlenih nedavno predstavil temeljito preoblikovanje podjetja z umetno inteligenco v središču. Ljudje naj ne bi več toliko sami ustvarjali, temveč upravljali tisoče agentov umetne inteligence, jim dodeljevali naloge in preverjali njihove rezultate.
Toda kako izpolnjujoče je pravzaprav voditi množico agentov umetne inteligence? Sarah O’Connor v knjigi We Are Not Machines: The Fight for the Future of Work opozarja, da ne bi smeli spregledati včasih otopljajoče narave nove vrste delovnih mest, pri katerih ljudje le še nadzorujejo algoritme, ki opravljajo delo, ki so ga nekoč opravljali sami. Novinarka Financial Timesa opisuje prevajalce televizijskih podnapisov, ki zdaj popravljajo besedila umetne inteligence, voznike tovornjakov, ki nadzirajo samovozeče tovornjake, in Amazonove skladiščne delavce, ki so nekoč sami hodili po velikanskih skladiščih in iskali izdelke, zdaj pa jim jih prinašajo roboti, sistem pa jim kaže, na katero polico ali v katero škatlo jih morajo odložiti.
Čeprav vse to prihrani čas in napor, hkrati izprazni samo delo: postane bolj intenzivno, bolj osamljeno in manj ustvarjalno. O’Connorjeva poudarja, da pri tem pravzaprav ne gre za nič novega. Inženir Frederick Winslow Taylor je že na začetku 20. stoletja delo v tovarnah razbil na drobne, standardizirane naloge, da bi povečal produktivnost. Učinkovitost je res povečal, a ljudi je pri tem v praksi spremenil v sestavne dele stroja.
Številni delavci so takšen pristop sovražili. Odpor proti taylorizmu (znanstveni menedžment) je bil tako razširjen, da je v začetku 20. stoletja sprožil stavke v ameriških tovarnah. Sindikati so opozarjali, da novi sistem ljudi razčlovečuje. Zaposlenim je odvzel možnost lastne presoje, njihovo delo pa naredil psihološko izčrpavajoče, čeprav je hkrati povečal proizvodnjo v tovarnah in obogatil njihove lastnike.
O’Connorjeva vprašanje, kako bi se lahko s tem spopadle vlade, sicer pusti nekoliko ob strani, vendar kot možno rešitev izpostavi primer iz Nizozemske. Tam neprofitna organizacija Buurtzorg, kar v nizozemščini pomeni "soseska oskrba", patronažne medicinske sestre organizira v majhne, samostojne ekipe s približno dvanajstimi članicami in skoraj brez srednjega menedžmenta. V nasprotju z običajnimi bolnišničnimi oddelki ali javnimi zdravstvenimi sistemi, kjer medicinske sestre sledijo togim protokolom, določenim od zgoraj, na primer z merjenjem minut na pacienta, te ekipe same odločajo, kako bodo razporedile svoj čas. Pri tem se opirajo na lastno strokovno znanje in pacientovo neformalno podporno mrežo.
Kot pravi O’Connorjeva, je to popolno nasprotje taylorizma. Namesto da bi oskrbo razbijali na merljive mikro naloge, sistem medicinskim sestram zaupa, da uporabijo lastno presojo. Rezultat so nižji stroški ter zadovoljnejši pacienti in zaposleni. To je tudi opomnik, da težava pri skrbstvenem delu ni vedno pomanjkanje ljudi, temveč način, kako delo organiziramo.
Napovedi Amodeija in Altmana o prihodnosti dela se, vsaj pri golih statističnih podatkih, začenjajo slišati bolj optimistično. A še vedno se nista zares lotila vprašanja, kako bi lahko umetna inteligenca nekatere oblike dela naredila veliko manj smiselne, ker bi ljudem odvzela večji del njihove samostojnosti. Prav ta slepa pega pomeni, da morajo organizacije bolj premišljeno odločati, katere naloge bodo prepustile umetni inteligenci. V naglici, da ne bi zaostale za drugimi, se morajo upreti skušnjavi, da bi ji predale prav tiste naloge, zaradi katerih je delo sploh izpolnjujoče.
Tehnološki direktorji so morda nehali napovedovati smrt delovnih mest, vendar se nihče ne sprašuje, ali bodo delovna mesta, ki bodo preživela, še vedno vredna opravljanja.
.webp){kind=icon}
