Sporting iz Lizbone je z izdajo obveznic zbral 225 milijonov evrov za modernizacijo stadiona in njegovo preobrazbo v zabaviščno središče. Prodajo je organizirala investicijska banka J.P. Morgan, obveznice pa imajo fiksno obrestno mero 5,75 odstotka in zapadlost v 28 letih. Njihov kreditni bonitetni razred je na meji naložbene ravni (BBB po DBRS in BBB– po Fitchu), zanimanje vlagateljev pa je doseglo dve milijardi evrov – kar je 8,5-krat več od ponujenega zneska. Večina kupcev prihaja iz ZDA, kar še enkrat potrjuje, da ameriški kapital še vedno vodi na področju športnega financiranja.
Po besedah Mihaela Blažekovića, vodje analiz pri Bloomberg Adria, tovrstni projekti niso več redkost. "Na razvitih kapitalskih trgih ni nič nenavadnega, da se nogometni klubi zadolžujejo z izdajo obveznic, zlasti v Evropi. Klubi so pogosto nizko dobičkonosni, skoraj vsi so na neto ravni negativni, zato se takšni aranžmaji ocenjujejo glede na premoženje in blagovno znamko, ne pa na dobiček," pojasnjuje.
Vlagatelji v Sportingov projekt ne kupujejo le športnih rezultatov, temveč t. i. venue economics – prihodkovne tokove od koncertov, gostinskih dejavnosti, muzeja in blagovnih prostorov, zaradi katerih stadion postane aktivno sredstvo, ki ustvarja prihodke vseh 365 dni v letu. Lokacija v enem najdražjih lizbonskih predelov in dejstvo, da bo Portugalska soorganizatorka svetovnega prvenstva leta 2030, dodatno zmanjšujeta tveganje in povečujeta privlačnost projekta.
Blažeković poudarja, da so stroški plač največje breme za klube – pogosto presegajo 50 odstotkov vseh izdatkov. "Pri Juventusu plače predstavljajo 60 odstotkov stroškov, pri Borussii Dortmund okoli 40 odstotkov. S takšno strukturo večina klubov postane odvisna od prihodkov iz prestopov, kar povečuje tveganje in ceno kapitala." Zato, pravi, ni presenetljivo, da se klubi zadolžujejo po povprečni obrestni meri okoli šest odstotkov pri izdajah v evrih. "Trg razume to tveganje, vendar ga mora tudi ustrezno ovrednotiti."
Regija še brez temeljev za obveznice
Za razliko od Portugalske regija Adria nima kapitalskega trga, ki bi lahko podprl izdajo športnih obveznic. Klubi na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni in Hercegovini ter Sloveniji so večinoma društva ali nepridobitne organizacije, le redki poslujejo kot športne delniške družbe.
"Na Hrvaškem obstaja nekaj klubov, ki bi imeli potencial za izdajo obveznic, vendar je malo verjetno, da bi se odločili za ta korak zaradi velikosti in stroškov izdaje," pojasnjuje Blažeković. "Takšne izdaje bi morale vlagateljem ponujati visoko premijo v primerjavi z drugimi podjetji, kar v času poceni bančnih posojil preprosto nima ekonomskega smisla."
Pomanjkanje institucionalnih vlagateljev, nepredvidljivo regulativno okolje in plitek trg dodatno omejujejo zmožnost klubov v regiji, da pridobijo zaupanje kapitala.
Kaj bi se moralo spremeniti
Da bi se približali modelu, kakršnega ima Sporting, bi morali regionalni klubi najprej spremeniti lastniške in pravne strukture, profesionalizirati upravljanje ter monetizirati stadione tudi zunaj tekem. Šele takrat bi bilo realno govoriti o izdaji, ki bi pritegnila resne vlagatelje.
Brez jasnih prihodkov, stabilne regulative in zanesljivih bilanc ostaja vsaka obveznica le teorija.
Sportingova izdaja v višini 225 milijonov evrov dokazuje, da lahko nogomet deluje kot resen naložbeni produkt – a le tam, kjer so klubi profesionalizirani, premoženje ovrednoteno in kapitalski trg zrel. V Adria regiji to še ni primer: medtem ko ameriški skladi kupujejo lizbonske obveznice, regionalni klubi še vedno štejejo točke – in ne donose.
.webp){kind=icon}
