Ko je Nikola Jokić junija 2023 osvojil tretjo nagrado MVP, so ameriški komentatorji množično začeli govoriti o "evropeizaciji lige NBA". Spregledali pa so drugo plat zgodbe: načrtno, vse hitrejšo in zdaj že institucionalno potrjeno amerikanizacijo evropske košarke.
Ta proces že zdavnaj ni več le športno vprašanje. Je zgodba o denarju, zavezništvih in boju za nadzor nad enim najhitreje rastočih športnih ekosistemov na svetu. V zadnjem letu in pol so se pri tem obrnile skoraj vse predpostavke o tem, kdo je na čigavi strani in zakaj.
Evropska košarka po ocenah na leto ustvari od 4,5 do pet milijard evrov neposrednih prihodkov, rast pa je do pandemije dosledno presegala povprečje profesionalnega športa v regiji. Toda za temi številkami se skriva sistem, ki poka po šivih: tri konkurenčna telesa, ki se ne morejo dogovoriti niti o tem, katera liga je legitimna, klubi z dolgovi, ob katerih bi se zgrozili tudi najbolj brezbrižni korporativni računovodje, in novi igralci z Bližnjega vzhoda, katerih vloga je v enem letu iz špekulacije prerasla v polno operativno realnost. Ob tem so se pojavili še novi zapleti, ki jih ni predvidel noben poslovni načrt.
NBA in FIBA proti Evroligi: vojna je končno dobila ime
Konec marca 2025 sta NBA in FIBA javno potrdili nekaj, kar je v košarkarskih krogih že leta veljalo za javno skrivnost: skupaj preučujeta ustanovitev nove elitne profesionalne košarkarske lige v Evropi. Do decembra istega leta je projekt tudi uradno zaživel. Potencialnim klubom in vlagateljem so bili poslani pozivi k sodelovanju, za predvideni začetek tekmovanja pa je bila določena jesen 2027.
Finančna in strateška svetovalca projekta sta JPMorgan Chase in Raine Group, neuradne ponudbe za stalna mesta v novi ligi pa naj bi se po prvih ocenah gibale od 500 milijonov do celo milijarde dolarjev na franšizo.
Najpogosteje omenjeni format predvideva od 14 do 16 ekip. Od tega bi jih imelo od 10 do 12 status stalnih franšiz, štiri do šest mest pa bi bilo dostopnih prek Fibine Basketball Champions League ali na podlagi najboljših uvrstitev v domačih prvenstvih. Med trgi, ki jih NBA po navedbah virov aktivno preučuje, so London, Manchester, Pariz, Madrid, Barcelona, Milano, Berlin, München, Atene in Istanbul.
Januarja 2026 je med mednarodnima tekmama NBA v Berlinu in Londonu ekipa komisarja Adama Silverja opravila konkretne pogovore z Real Madridom, Barcelono, Olimpio Milano, Panathinaikosom, ASVEL-om, Bayernom München, Manchester Cityjem in AC Milanom, pa tudi s predstavniki savdskega sklada Public Investment Fund in družbe Qatar Sports Investments, lastnice Paris Saint-Germaina.
Bloomberg
Kljub temu takratni izvršni direktor Evrolige Paulius Motiejunas ni skrival skepticizma. Ocenjeval je, da bi lahko novi projekt obstoječemu sistemu bolj škodil kot koristil. Novi prvi mož EuroLeague Chus Bueno, sicer nekdanji izvršni direktor NBA Europe, pa je moral že od prvega dne iskati ravnotežje med institucijo, ki jo vodi, in industrijo, iz katere prihaja.
Evroliga medtem ni čakala križem rok. Ob grožnji, da bi lahko izgubila ključne deležnike, je organizacija pospešila sklepanje podaljšanj pogodb z večino klubov in jih poskušala zavezati do leta 2036. Hkrati je zagnala kampanjo "born not built" kot odgovor na NBA-jevo pripoved o "neizkoriščeni komercialni vrednosti" evropske košarke.
Na nove dolgoročne licence je pristalo deset od trinajstih klubov delničarjev Evrolige. Real Madrid, Fenerbahče in ASVEL pa so ohranili pogajalsko distanco, kar jih, namerno ali ne, postavlja v položaj najprivlačnejših kandidatov za stalna mesta v NBA Europe.
Spregledani znaki: Alba Berlin in Turkish Airlines
Medtem ko je bila večina pozornosti usmerjena v velika pogajanja med ligami in investicijskimi skladi, sta stanje v evropski košarki morda še bolje razgalila dva na prvi pogled manjša dogodka iz leta 2025.
Maja 2025 je Alba Berlin, klub, ki je 24 let igral v Evroligi in EuroCupu ter veljal za enega redkih primerov finančno odgovornega vodenja košarkarskega kluba, zapustil Evroligo in se preselil v Fibino Basketball Champions League. Razlogi so bili večplastni: od nezadovoljstva z modelom stalnih licenc, ki daje prednost bogatejšim franšizam, do strateškega pozicioniranja pred morebitnim partnerstvom z novim projektom NBA in Fibe. To je bil prvi odhod kluba takšnega profila v zgodovini moderne Evrolige in signal, ki ga uprave klubov po Evropi niso spregledale.
Istega poletja je Turkish Airlines končal naslovno sponzorstvo, ki je ligi od leta 2010 dajalo prepoznavno komercialno identiteto. Konec več sto milijonov evrov vrednega partnerstva ni bil dramatičen, pogodba se je preprosto iztekla. A simbolika je bila očitna. Prav v času, ko se liga sooča z eksistencialnim vprašanjem lastne vloge in položaja, je izgubila tudi najprepoznavnejšo korporativno znamko, ki jo je spremljala skozi njena najboljša leta.
Bližnji vzhod: ambicija, ki je preživela geopolitiko
Zgodba o Bližnjem vzhodu v evropski košarki se v javni razpravi običajno začne in konča pri Dubai Basketball Clubu. A takšna slika je v ključnih podrobnostih nepopolna ali že zastarela. Dubai Basketball sta leta 2023 ustanovila Abdullah Saeed Juma Al Naboodah in Dejan Kamenjašević. Klub je leta 2024 vstopil v ligo ABA, že v sezoni 2025/26 pa nastopa v Evroligi kot prva neizraelska ekipa zunaj geografske Evrope v zgodovini tekmovanja.
Depositphotos
Evroliga je klubu podelila petletno posebno licenco, ki velja do sezone 2029/30. Proračun za prvo sezono v Evroligi znaša 16 milijonov evrov, kar je enajsti najvišji proračun lige. Sponzorski portfelj vključuje družbe Omniyat, Equiti Group, dnata in Adidas ter dubajski oddelek za gospodarstvo in turizem.
Geopolitični zapleti projekta niso ustavili, so ga pa postavili pred operativne izzive, kakršnih evropska košarka doslej še ni poznala. Maccabi in Hapoel Tel Aviv sta zaradi varnostnih razlogov, povezanih z vojno v Gazi, domače tekme igrala v Beogradu in Sofiji. Tekme Dubai Basketballa proti izraelskim klubom so potekale brez gledalcev ali pa so bile prestavljene na nevtralna prizorišča. Vodstvo kluba je moralo krmariti med ambicijami lastnikov, logistiko brez evropskega precedensa in medijskim narativom, ki je vsak poraz razlagal kot dokaz, da projekt ne deluje.
Širši kontekst pa kaže drugačno sliko. Final Four EuroLeague 2025 je bil odigran v Abu Dabiju, prvič zunaj geografske Evrope. Tamkajšnji oddelek za kulturo in turizem je za gostiteljstvo plačal približno 25 milijonov dolarjev, kar je največ v zgodovini tekmovanja. Dubai Sports TV si je zagotovil pravice za prenose v celotni regiji MENA, Experience Abu Dhabi in Etihad Airways pa sta postala glavna sponzorja EuroLeague in EuroCupa. Svetovno prvenstvo Fibe 2027 bo v Katarju, predsezonske tekme NBA v Abu Dabiju so postale vsakoletna stalnica, Emirates pa je sponzor sodniških dresov v pokalu NBA.
Bližnji vzhod torej ni več obrobni poskus ali nejasna ambicija. Počasi, a sistematično je postal strukturni del finančne arhitekture evropske košarke.
Finančna anatomija krize: tisto, česar ne želi videti noben sponzor
Zunaj peščice največjih klubov, ki imajo trdno korporativno ali lastniško zaledje, je finančna realnost evropske košarke skrb vzbujajoča. Raziskava Uleba, ki je deloma javno dostopna, kaže, da več kot 60 odstotkov klubov na drugi in tretji ravni evropskih tekmovanj posluje z izgubo. Trend se ni izboljšal.
Težave so strukturne. Prihodkovni model evropskih košarkarskih klubov je bil zgodovinsko preveč odvisen od enega od treh virov: lokalne politične podpore, enega prevladujočega sponzorja ali prihodkov od prestopov igralcev, ki kariero nadaljujejo v ligi NBA. Danes so pod pritiskom vsi trije.
Lokalne subvencije so pod pritiskom fiskalne konsolidacije po Evropi. Povpraševanje podjetij po naslovnih sponzorstvih ni raslo sorazmerno z ambicijami klubov. Prestopni trg pa je, paradoksalno, trpel zaradi lastne zrelosti: odhodi v NBA so pogosti, vendar denar, ki ga klubi zanje prejmejo, redko zadostuje za pokritje športne in komercialne praznine, ki jo za sabo pusti igralec.
Real Madrid in Barcelona imata model, ki deluje zato, ker košarkarski blagovni znamki v pozitivnem smislu živita od globalne prepoznavnosti nogometnih velikanov. Anadolu Efes, CSKA in Panathinaikos obstajajo zaradi posebnih lastniških in korporativnih struktur. Za večino preostalih klubov pa je že likvidnost velik cilj.
Bloomberg
"Vsako sezono so v Evroligi trije ali štirje klubi, ki v resnici ne vedo, ali bodo marca še lahko izplačali plače," so mediji povzeli izjavo osebe blizu administracije Uleba. "To ni skrivnost. To je običajen pojav, ki ga vsi sprejemajo kot neizogibnega." Takšno stanje ni vzdržno v trenutku, ko se panoga pripravlja na vstop kapitala, kakršnega doslej še ni.
Kam gre petsto milijard športnega kapitala
Zasebni kapital v športu je dosegel raven aktivnosti brez primere. Ocenjeni komercialni prihodki evropske košarke predstavljajo manj kot odstotek celotnega evropskega športnega in medijskega trga, vrednega 45 milijard dolarjev. Prav ta razkorak med potencialom in dejansko realizacijo je argument, s katerim NBA in FIBA vlagateljem predstavljata vstop v evropsko košarko.
Težava je v tem, da kapital zahteva preglednost, predvidljivost in strukturo, ki zmanjšuje regulatorna tveganja. Evropska košarka spomladi 2026 pa ponuja turbulenco na vseh frontah: dva rivalska upravljavska modela v neposrednem spopadu, trge, močno razdrobljene po nacionalnih mejah, in geopolitične spremenljivke, ki jih ni mogoče zajeti v običajne postopke skrbnega pregleda.
To ne pomeni, da kapitala ne bo. Pomeni pa, da bo prišel pod pogoji, ki jih bodo narekovali vlagatelji, ne šport. Za razliko od NBA, kjer so naložbe državnih skladov iz zalivskih držav omejene, naj bi NBA Europe pri tem delovala po bolj liberalnih pravilih. To neposredno odpira vrata savdskemu skladu PIF in katarskim skladom, ki so že za pogajalsko mizo.
V optimističnem scenariju NBA Europe in Evroligi najdeta model sobivanja, v katerem obstaneta obe ligi, FIBA dobi strukturna jamstva za reprezentančna tekmovanja, kapital z Bližnjega vzhoda in zahodnih skladov zasebnega kapitala pa vstopi v urejenem okviru. Evropska košarka bi v tem primeru lahko doživela rast, ki bi jo končno približala nogometu in tenisu.
Pesimistični scenarij prinaša institucionalno vojno, ki se poglobi do točke zloma. Klubi izbirajo strani, manjši trgi ostajajo brez ključne infrastrukture, evropska košarka leta 2030 pa spominja na razdrobljeno in finančno izčrpano različico tistega, kar je bila leta 2015.
Med tema scenarijema so odločitve, ki se sprejemajo prav zdaj, v konferenčnih dvoranah Münchna, Istanbula, New Yorka in Ženeve. Zgodovinsko najpomembnejši del teh pogovorov pa vse pogosteje poteka v Dubaju, ki ni več le simbol ambicije. Postal je polnopravni igralec.
.webp){kind=icon}
