Prihaja prepovedani film Milča Mančevskega: To je zmaga proti filmski mafiji

"Na smešen in žalosten način pripoveduje o bogatih in revnih, o dobrih in slabih, o tem, kako umiramo in kako se smejimo," pravi Milčo Mančevski o svojem osmem filmu, ki ga trenutno snema na kar 32 lokacijah v Skopju in njegovi okolici, z mednarodno ekipo.

Mančevski je eden izmed najvidnejših makedonskih režiserjev, katerega prvenec Pred dežjem (ali Pre kiše) velja za enega največjih režijskih prvih filmov v zgodovini kinematografije. Film je na seznamu tisoč najboljših filmov vseh časov po izboru The New York Timesa, prejel je Zlatega leva v Benetkah, bil nominiran za oskarja in osvojil več kot 30 drugih prestižnih nagrad.

Poleg tega je Mančevski režiral še filme Prah, Sence, Matere, Bikini Moon, Kajmak in Vrba, za katerega je leta 2020 prejel nagrado za najboljšega režiserja na festivalu Raindance.

 

Film se snema z mednarodno ekipo na lokacijah po celotnem Skopju, prvič tudi pri Skopskem akveduktu. Foto: Maja Argakijeva

Poleg Severne Makedonije pri nastajanju novega filma sodelujejo tudi Bolgarija, Srbija, Albanija, Italija in Velika Britanija, ob podpori državnih skladov in zasebnih vlagateljev.

Zbogom, Kopakabana je družbeni triler z elementi komedije o bratu in sestri, ki po Skopju kradeta kipe. Naslov namiguje na znano brazilsko plažo in vse, kar gre zraven: brezskrbnost, glasbo, nogomet - kar je po besedah režiserja občutek, ki prežema tudi sam film.

Čeprav je film leta 2022 prejel več kot 450.000 evrov kot projekt nacionalnega pomena, je bila njegova realizacija skoraj tri leta blokirana. V intervjuju za Bloomberg Adria najbolj nagrajeni makedonski režiser odkrito spregovori tudi o tem boju.

Dotaknili smo se tudi odnosa med filmskimi ustvarjalci in občinstvom, ki se v dobi pretočnih platform močno spreminja, pa tudi vprašanja, ali lokalna pristnost danes postaja ključna vrednota na globalnem trgu.

Od kod navdih za Zbogom, Kopakabana? Koliko časa ste potrebovali za scenarij?

Delam po intuiciji, sledim zgodbi. Pomagam ji, da steče, vendar je ne silim. Navdih sta bila sama zgodba in lika – brat in sestra, ki živita na robu družbe, a sta polna veselja, energije in ljubezni.

Čeprav se dogaja v sodobnem času, ima film univerzalno noto. Kaj želite, da občinstvo odnese od te zgodbe?

Verjamem, da dobra umetnost ne pozna meja – nagovarja vse in govori o temah, ki se tičejo vseh nas. Želim, da gledalce prevzamejo čustva. Ne izhajam iz agende, kaj šele "sporočila". Danes film trpi zaradi pretirane didaktike in novega "neo-socialističnega realizma" – nekatere teme se pričakujejo, druge so prepovedane. Festivalom in skladom ustrezajo določeni narativi, zato oportunistični avtorji sledijo tem vzorcem, s čimer se pogosto zatira iskrena in kakovostna umetnost.

 

Glavni vlogi imata Sara Klimoska in Filip Trajković. Foto: Maja Argakijeva

Ko snemate film v Makedoniji ali na Balkanu, razmišljate bolj o svetovnem trgu ali lokalni pristnosti?

Trudim se, da ne razmišljam ne o enem ne o drugem. Prizadevam si ostati zvest zgodbi, likom in filmu kot umetniškemu delu. Zavračam kalkuliranje s trgom – to vodi v slabo umetnost. Vem, da snemam dobre filme, ne vem pa, ali se bodo ujemali s trenutnim "vajbom". Kakovost lahko zagotavljam, uspeha pa ne – tega ne more nihče, niti Spielberg.

Po vseh zapletih – kaj vas še vedno motivira, da ustvarjate v takšnih razmerah?

Trma. A bolj kot to – potreba po ustvarjanju umetnosti. Leta 2020 in 2022 sem prijavil korupcijo v Filmski agenciji. Moje trditve so potrdili: protikorupcijska komisija, državna revizija, ministrstvo za kulturo Severne Makedonije in Transparency International. Kljub temu so filmski mafijci s pomočjo politikov preprečili resnično preiskavo. Izginili so milijoni, razpisi so bili prirejeni. Kot maščevanje so mi blokirali že končan film Kajmak, in tudi Zbogom, Kopakabana. Na koncu smo dobili dve pravnomočni sodni odločbi – da je šlo za konflikt interesov in da so bile blokade nezakonite. Film se zdaj snema – in to je zmaga proti filmski mafiji.

Kaj menite o pretočnih platformah? Ali ogrožajo kinodvorane ali ponujajo nove možnosti?

Film pripoveduje zgodbe. Lahko jih gledate v kinu, doma, na telefonu – a izkušnja ni enaka. Idealno je gledanje na velikem platnu, brez prekinitev, z drugimi ljudmi. Kot obisk templja ... ali gostilne. Doma ni isto. Pretočne platforme zmanjšujejo umetnost širokega kadra – filmi postajajo prilagojeni malim zaslonom. To je škoda.

 

Klimoska je z Mančevskim snemala filma "Vrba" in "Kajmak". Foto: Maja Argakijeva

 

Kako danes vidite preboj filmov na festivale v primerjavi s časom, ko ste snemali Pred dežjem?

Pred Pred dežjem noben makedonski film ni bil prisoten na velikih festivalih. Danes ima agencija osebo, zadolženo za festivale, avtorji hodijo na delavnice, se učijo iz izkušenj. Ko smo s Prahom odprli Beneški festival, sem pripeljal 30 ljudi iz Makedonije. Vedno se trudim biti odprt in deliti izkušnje z mlajšimi. Upam, da bo nekega dne kak naš film ponovil ta uspeh.

Če bi lahko posneli film brez omejitev proračuna, časa in prostora – kakšen bi bil?

Ne veliko drugačen od teh, ki jih že snemam. Delali bi udobneje, bili bolje plačani, a ne bi snemal spektaklov. Tega ne potrebujem. Snemam točno takšne filme, kot jih želim – brez umetniških kompromisov. Če bi želel več denarja in manj svobode, bi ostal v Hollywoodu. Pridobil sem umetniško svobodo, ki jo potrebujem. Edina razlika bi bila, da mi ne bi bilo treba loviti tujih koproducentov – saj naši skladi višje proračune dodeljujejo avtorjem, ki niso osvojili ničesar, a imajo politično podporo. V mojih filmih je v proračunu le 25 odstotkov domače udeležbe, tujci pa vlagajo 75 odstotkov – čeprav se vse snema tukaj, z našo ekipo, v našem jeziku, in nas predstavlja po svetu.