Tango za Pepea v objektivu balkanskega upornika

V tišini prejšnjega torka je svet izgubil enega izmed najbolj izjemnih in modrih državnikov. José "Pepe" Mujica, nekdanji urugvajski predsednik, gverilec, neumorni idealist in humanist, je umrl v 90. letu in za seboj pustil dediščino, ki se meri ne le po politični moči, ampak tudi po dostojanstvu, junaštvu – in pesmi. V življenju, ki bi lahko bilo roman, in v smrti, ki nas je spomnila na krhkost politične resnice, je glasba ključ, skozi katerega začutimo njegov značaj in poslanstvo, opisano v dokumentarcu El Pepe: A Supreme Life.

Če je bil Mujica junak ljudi, ki so na robu družbe, potem je portret, ki ga je ustvarila filmska vizija Emirja Kusturice, čeprav ne edini, zagotovo najbolj oseben in poetičen. Kusturica, znan po svojem poetičnem realizmu in neobvladljivi estetiki Balkana, se v tem filmu prepusti kontemplaciji. Namesto tipičnih razkošnih "karnevalov" kaosa izbere dokumentarno disciplino in oseben pristop. Do njunega junaka je čutiti globoko spoštovanje, a tudi notranjo sorodnost - dva upornika, ki sta na različne načine, na diametralno različnih koncih sveta, iskala enak odgovor: kako v svetu politike, bolečine in vztrajanja pri idealih ostati človek. Kusturica ne slavi vodje, ampak človeka.

Ampak, El Pepe: A Supreme Life, ni le življenjepis, temveč lirični mozaik spominov, trpljenja, boja in upanja. V tem filmu glasba ni le okras – je politični komentar, čustveni vodnik in pogosto edina pripoved, v trenutkih, ko niti Mujica niti Kusturica nimata več kaj povedati ali tega ne zmoreta.

Kusturica v filmu slavi človeka, ki režiserja v filmu naslavlja z "Brate". Foto: Depositphotos

 

 

José Mujica je bil nenavaden politični vodja – tudi po latinoameriških merilih. Nekdanji gverilec in član narodnega odporniškega gibanja Tupamaros je preživel 13 let v zaporu, pogosto v samici, med bojem proti diktaturi pa je bil večkrat ranjen. Namesto da bi zapor zapustil poln zamere, je izšel z globoko filozofijo skromnosti in svobode – kar je postalo temelj njegove politične misije, skupaj s tovariši, med katerimi je tudi njegova soproga Lucía Topolansky, pozneje podpredsednica Urugvaja.

Plaza Independencia v Montevideu. Foto: Depositphotos

 

 

Mujica je bil del tako imenovanega "rožnatega vala" progresivnih voditeljev Latinske Amerike, ki so v začetku 21. stoletja prinesli nov ton celini – skupaj s Cristino Fernández de Kirchner v Argentini in Hugom Chávezom v Venezueli. A za razliko od mnogih svojih ideoloških zaveznikov se nikoli ni uklonil ekonomskemu populizmu. Spodbujal je tuje naložbe, a njegov osebni glas je ostajal radikalno skromen, skoraj asketski.

V času predsedniškega mandata (2010–2015) je postal svetovna ikona preprostosti: iz svoje skromne hiše z nekaj zemlje in traktorjem na obrobju Montevidea, v kateri je živel, medtem ko je vozil starega "hrošča" in 70 odstotkov predsedniške plače namenjal gradnji stanovanj za najrevnejše, si je prislužil vzdevek "najrevnejši predsednik na svetu". A njegova dediščina ni bila zgolj etična, temveč tudi institucionalna. Legaliziral je istospolne poroke, splav in – ob največji pozornosti – konopljo. Zakon o legalizaciji je bil sprejet decembra 2013, s čimer je Urugvaj postal globalni pionir. Ta ukrep je predstavil kot način za odvzem prihodkov narkokartelom in odprtje vrat industriji medicinske uporabe konoplje.

Hiter povratek cen surovin po finančni krizi v letih 2008–2009 je pomagal urugvajskemu gospodarstvu, da je med njegovim mandatom beležilo povprečno letno rast v višini pet odstotkov, kar je še dodatno utrdilo njegovo priljubljenost. Bil je v stalnem stiku s svetovnimi in verskimi voditelji, zlasti s pred kratkim preminulim papežem Frančiškom. V dogovoru z Obamo je Urugvaj sprejel sirske begunce in zapornike iz Guantánama.

Še več – leta 2014 je predsednik ponudil zatočišče stotim sirskim sirotam. Ponudil je, da jih nastani v svoji uradni poletni rezidenci – na posestvu Anchorena, ki ga zaradi svojega skromnega življenjskega sloga skoraj nikoli ni uporabljal. Posestvo ima 30 sob in prostorne površine, zato je bilo primerno za sprejem otrok in njihovih sorodnikov. Načrt je bil usklajen z uradom Visokega komisarja Združenih narodov za begunce.

Spodbujal je razvoj vetrne energije in prispeval k zmanjšanju revščine z 39 na 11 odstotkov v devetih letih svojega mandata.

Mujica z Obamo v Washingtonu leta 2014. Foto: Andrew Harrer/Bloomberg

 

 

Toda v filmu Kusturica ne poskuša pojasniti zgodovine – uporablja jo kot ozadje, da ustvari kontekst. Z arhivskimi posnetki, posnetki nekdanjih zaporov, ki so danes sodobna nakupovalna središča, ter z močnim ritmom murge in glasbe skupine Los Olimareños gradi most med herojstvom in vsakdanjostjo. V vizualni konstrukciji je prisoten tudi poklon političnemu trilerju État de siège iz leta 1972, ki ga je režiral Costa-Gavras. Film, ki temelji na resničnih dogodkih v Urugvaju, prikazuje ugrabitev ameriškega uradnika s strani Tupamarosov – kot dejanje upora proti tajnemu urjenju lokalnih vojaških in policijskih sil, ki naj bi ga, kot se nakazuje, izvajale ameriške obveščevalne službe. Film države sicer ne poimenuje neposredno, a kritika je jasna: ZDA so pod pretvezo boja proti komunizmu podpirale tuje diktature, pri čemer so v resnici spodbujale represijo.

Spomnimo: Urugvaj je pred Mujico preživel eno najtemnejših obdobij svoje zgodovine – civilno-vojaško diktaturo (1973–1985). To je bil režim, proti kateremu se je Mujica boril kot pripadnik nacionalnega odporniškega gibanja Tupamaros. Diktatura se je začela leta 1973, ko je predsednik Juan María Bordaberry ob podpori vojske razpustil parlament in oblast predal vojaškim strukturam. Vse se je dogajalo v kontekstu hladne vojne in operacije Condor – mreže represije, ki so jo desničarske diktature po vsej Latinski Ameriki izvajale s pomočjo ZDA.

Na tisoče ljudi je bilo aretiranih, mučenih ali so izginili. Urugvaj je imel takrat najvišji delež političnih zapornikov na prebivalca. Med njimi je bil tudi Mujica. Ujet je bil leta 1972, še pred uradnim začetkom diktature, in je bil zaprt vse do njenega konca – osem let je preživel v popolni izolaciji.

Ampak, Tupamarosi niso bili revolucionarji kot je Che Guevare. Njihove kontroverzne metode kot so ugrabitve in ropanja, "gospodarska ekspropriacija" so bile odgovor na globoke neenakosti in represijo. Njihov boj je nastal iz prepričanja, da miren odpor ni več mogoč.

Mujičino politično življenje je kasneje postalo najgloblji odgovor diktaturi: brez maščevanja, ampak s pomočjo dialoga in skromnosti. Kusturica tega ne prikazuje kot socialistični slogan, ampak kot poetično dejanje. Film ne slavi ideologije, ampak sposobnost, da se iz trpljenja izvleče modrost. In trpljenja je bilo veliko. V govoru iz leta 2020 je Mujica povedal, kako je šest mesecev preživel z rokami, zvezanimi z žico, dneve je sedel v lastnem blatu. Dve leti se je umival samo s pomočjo krpe in kozarca vode, je pričal.

"V življenju sem doživel vse, a nikogar ne sovražim," je takrat dejal. V filmu pa dodaja kot razmislek o tem obdobju: "Včasih je slabo-dobro. In včasih je hkrati dobro-slabo."

In prav takrat, ko zajame težo, ki je z besedami ne moremo opisati, se film umakne v tišino. Kamera ostane na njegovem obrazu, posnetem od blizu, medtem ko molči, potopljen v svoja notranja spominjanja. Kamera ostaja tudi, ko samo sedi in se spogleda s Kusturico – brez besed.

Že v prvem kadru Pepejev glas v offu analizira življenje kot krhko konstrukcijo, sestavljeno iz porazov, ujetništva in ljubezni. Nato glasbo prevzame vlogo pripovedovalca. Tango – večna melodija poraza in dostojanstva – prežema film. V eni sceni še posebej močno – ko prizna edino stvar, ki jo v življenju obžaluje: da ni imel otrok.

"Tango je za tiste, ki so se naučili izgubljati," pravi. "Ta nostalgični ton ne razume tisti, ki ni doživel nekaj porazov."

Tango: žalostna misel, ki se pleše. Foto: Depositphotos

 

Film poteka v tem duhu – kot žalostna milonga, v kateri vsaka preizkušnja tega "filozofa, ki ureja svoj vrt", nosi svoje zrno smisla. V enem od prizorov tango močno igra, medtem ko uči otroke saditi rože. "To je način, kako bogatim vzameš denar. Prodaj jim rože. Ko si reven, ne misliš na rože – vsak kovanec potrebuješ za kruh," pravi Pepe.

Glasba v tem filmu ne služi sladkemu poveličevanju. Ne romantizira. Opominja nas, da nas preteklost oblikuje – a tudi, da je sedanjost mogoče spremeniti, če se iz nje učimo. Mujica v filmu pove, da verjame, da svet spreminjajo "ljudje z velikim srcem in skromno denarnico". In da ni spremembe materialnega brez spremembe zavesti, kulturnega vzorca.

V dokumentarcu spregovorijo tudi njegovi soborci Eleuterio Fernández Huidobro, pesnik Mauricio Rosencuf in žena, ki ga je preživela. On in njegovi soborci se smejijo, ko pripovedujejo, kako so pili lastni urin, da bi preživeli, ker jim ni bilo dovoljeno piti vode. "Mi poznamo vse zapore v tej državi!" pravijo v filmu.

Topolsky pove, da sta jih združili dve utopiji – skupni politični ideali in ljubezen. Ljubezen, ki je vidna tudi v zadnjem prizoru: v gostilni, objeti, hkrati ljubimca, soborca, somišljenika in prijatelja, poslušata tango in tiho pripevata.

Pozdrav za najljubšega predsednika. Foto: Mariana Greif Etchebehere/Bloomberg

 

In še en prizor, ki najbolje odseva njegovo veličino: "Radi te imamo, El Pepe!" vzklikajo ljudje, ko Mujica predaja oblast svojemu nasledniku. Otroci skačejo od veselja. Moški in ženske pritečejo k njemu in ga poljubljajo skozi odprto okno stare "hroščke". Praznovanje najljubšega predsednika v Montevideu je polno radosti in njegovih poslovilnih besed: "Svet nas deli, toda dejanja nas povezujejo. Ne odhajam. Prihajam. Kjerkoli bom, bom z vami."

Če si želite osvežiti spomin na to, kaj pomeni biti voditelj s srcem, misliti in živeti kot junak – dokumentarni film o vzvišenem življenju predsednika, ki je govoril iskreno in živel v skladu s svojimi besedami – je še vedno dostopen na Netflixu.

 

Prevedla Miljana Ivanović- Bloomberg Adria.