'Elektrika ne pride iz vtičnice' ali o investicijah za energetsko neodvisnost

"Slovenija živi v udobju in se ne zaveda hitrih sprememb. Hitro se lahko zgodi, da bomo 40-odstotno odvisni od uvoza elektrike. Kar investiramo, investiramo v razpršene obnovljive vire energije, večjih investicij pa ni," je na konferenci Zelena prihodnost Slovenije opozoril Aleksander Mervar, generalni direktor, ELES. Kakšne so naše prioritete in kje so naložbene priložnosti za doseganje energetske neodvisnosti preko zelene energije do leta 2050?

Strokovnjaki iz energetike so se strinjali, da bo treba za doseganje zastavljenih ciljev v Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN) uporabiti vse tehnologije obnovljivih virov energije (OVE). "Slovenija ima stoletne izkušnje s hidroenergijo in 40-letne izkušnje z jedrsko energijo; ta dva vira sta zelena in zadostujeta za dosego ciljev EU. Tako poskrbimo za stabilnost energije in razogljičenje slovenske elektroenergetike do leta 2040," ocenjuje Danijel Levičar, državni sekretar za nacionalni jedrski program v kabinetu predsednika vlade.

Bloomberg Adria/Nejc Pernek

 

Ker je zadolžen za pospešitev projekta drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem (JEK2), poudarja, da je novi blok nuklearke slovenska prioriteta, saj bo zadovoljil približno polovico vseh potreb po energiji pri nas. 

Mervar slovenske prioritete vidi predvsem v nadgradnji distribucijskega omrežja. Pri tem pa opozarja, da je treba upoštevati tudi stroškovni vidik posamezne investicije v OVE. "Danes vsak želi sončno elektrarno ne glede na lokacijo in pričakuje, da bo dobil priključek. To je družbeno nesprejemljivo, ker stroške plačujejo vsi porabniki v okviru omrežnine," pojasnjuje Mervar. Po njegovih besedah v primeru takojšnjega delovanja JEK 2 sicer ne bi potrebovali nobenih investicij, a je treba elektriko zagotavljati tudi do takrat, ko bo drugi blok priključen v omrežje. 

"Slovenski strateški načrti do leta 2030 so povsem zadostni in dovolj ambiciozni, a moramo do 2030 sprejeti vse odločitve glede gradnje JEK 2," ocenjuje Dejan Paravan, generalni direktor Skupine GEN. Na področju sonca je Slovenija po njegovih besedah naredila pomemben korak naprej, "mislim, da je zastavljeni cilj v NEPN do leta 2030 povsem realen, je pa res, da smo izvedli lažje izvedljive programe".

Tudi Tomaž Štokelj, generalni direktor HSE, podpira projekt JEK 2, a opozarja, da energijo potrebujemo tudi do takrat. "Nadaljevati moramo z izgradnjo hidroelektrarn, izkoristiti geotermalne vire in nadaljevali s fotovoltaiko, kjer bo treba začeti s postavitvijo večjih naprav," poudarja Štokelj. Prav tako pa ima po njegovem mnenju Slovenija lokacije, kjer bi bil rentabilen tudi veter. "To bi morali izkoristiti," dodaja.

Po njegovih besedah je ključno pogledati, kaj se ekonomsko splača. "Treba je uporabiti vse tehnologije, tudi črpalne elektrarne, ki so še vedno najcenejši način shranjevanja energije. Delamo tudi na vodiku, ki naj bi nadomeščal plin, a je trenutno še predrag," pravi Štokelj. 

Bloomberg Adria

 

Smo pripravljeni plačevati višjo omrežnino?

Kakšne investicije bi torej potrebovali do 2050? "Računati do 2050 je fatamorgana," meni Mervar. V Elesu imajo tako pripravljene izračune do leta 2034, s pogledom do 2040. "Za investicje v distribucijsko omrežje bi potrebovali 4,5 milijarde evrov do leta 2034. Če ocenjujem stanje duha v Sloveniji sem pesimist, da bomo v Sloveniji karkoli naredili," kritično odgovarja Mervar. 

Drugi problem pa so po njegovem mnenju kadri. "Elektrodistribucijska podjetja so v povprečju letno imela med 120 in 140 milijonov evrov investicij. V prihodnjih letih pa bodo imeli 450 milijonov evrov, kdo bo to izpeljal?" se sprašuje Mervar.

Kot pravi, bo treba imeti projektne vodje, nadzornike in tako naprej. "Tretji problem pa je, ali smo v Sloveniji pripravljeni plačevati 30-40 odstotkov višjo omrežnino, ki je danes med najnižjimi v EU? Vsi želijo zeleni prehod, ampak to ne gre brez višjih cen," poudarja Mervar. 

Pri investicijah v OVE trenutno prednjači sonce, kje pa je veter? "Pri vetrnih projektih imamo kup izzivov. Reči bomo morali bobu bob, koliko pri nas sploh lahko računamo na veter. Te račune je treba položiti na mizo najkasneje do 2030," meni Paravan. Kot sicer poudarja, so cilji glede proizvodnje elektrike iz vetra v NEPN v primerjali z drugimi evropskimi državami sramežljivi. 

Kot zagotavlja Štokelj je do leta 2030 povsem jasno, kaj moramo narediti, zdaj je treba delati na tem in spremljati, kaj gre in kaj ne, ter temu prilagajati strategijo. "Dejstvo pa je, da brez dviga omrežnine omrežja ne moremo ojačati za dvakrat," dodaja Štokelj.

'Ljudje ne vedo, da elektrike ne pride iz vtičnice'

Pri postavitvi naprav za proizvodnjo elektrike iz OVE pa je v Sloveniji veliko vprašanje umeščanje v prostor. "Interesov za rabo prostora je veliko, zato bo umeščanje energetskih projektov vedno težavno, tako je tudi pri drugih infrastrukturnih projektih. Prostor je omejen, treba je določiti prioritete," priznava Levičar. 

Po njegovih besedah imamo pri drugem bloku srečo, ker prostor že imajo in tam ne tekmujejo z nikomur, prostorski odtis pa je tudi majhen. "V lokalnem okolju je podpora jedrskim objektov celo višja kot na državni ravni, pa tudi tam ni slaba in to zaupanje, ki ga ima lokalno prebivalstvo, je treba negovati," meni Levičar.

Kot pravi, prav tako ni vprašanje dobava jedrskega goriva. "Krško ima dolgoročne pogodbe za nakupe urana, za JEK 2 pa želimo diverizificirati vire, saj je namreč porabljeno gorivo možno reciklirati. Porabljeno gorivo v NEK tako jemljemo kot strateško rezervo," ocenjuje Levičar. Po njegovih besedah je 95 odstotkov porabljenega goriva možno reciklirati, samo pet odstotkov je radioaktivnih odpadkov. 

"Ne smemo pa pozabiti, da ima Slovenija svoje zaloge urana, nekoč smo imeli rudnik. V tem je energetsko več energije kot v vsem premogu, ki ga imamo," pravi Levičar. Kot dodaja, je tudi disperzija jedrskega urana po svetu dobra, ni tako kot pri nafti. Največ urana je po njegovih besedah v politično stabilnih državah, največ pa ga je razdrobljenega v morju. 

Po besedah državnega sekretarja pa so del zelenega prehoda tudi odjemalci. "Cenovni signal električne energije in omrežninski signal morata biti usklajena. Ena rešitev so hranilniki energije, druga pa pametni števci, ki morajo podatke dati v realnem času," dodaja Levičar. 

V energetiki so sicer veliko upov polagali na spremembo omrežninskega akta, ker bi ta po besedah Paravana dala pravi cenovni signal, "da se stvar obrnejo v pravo smer, tudi s strani odjema". Paravar meni, da je ljudem treba dati prave cenovne signali, ne pa jih držati v vati in kazati nerealno sliko, ob tem pa pričakovati, da se bodo spremenili.

"V zadnjih letih se je v energetiki dobro delalo, ni bilo nobenega električnega mrka in zato ljudje ne vedo, da elektrika ne pride iz vtičnice," je sarkastično dodal Štokelj, HSE.