Fajon v UNRWA, Slovenija izgubljena v protiizraelski retoriki?

"Ko so prišli po jude, nisem nič rekel, ker nisem bil jud. Ko so prišli po druge, sem bil tiho, saj nisem bil njihove narodnosti. Ko so prišli pome, pa ni bilo več nikogar, da bi povedal, da je to narobe," je v intervjuju za Bloomberg Adria uvajanje enostranskih sankcij Slovenije proti Izraelu slikovito pojasnil minister za obrambo (MORS) Borut Sajovic.

Podobno kot preostali člani vlade je minister prepričan, da ta ukrepe, ki zabolijo zgolj na papirju, sprejema, zato da bi evropske kolege spodbudila k izvajanju dodatnega pritiska na Izrael. "To poskušamo doseči s političnimi sporočili," pravi.

Zato, torej, da bi Slovenija – podobno kot v primeru priznanja Palestine – postavila normo in zgled mednarodni skupnosti. "Smo ena prvih držav EU, ki smo rešitev videli v sporazumu o prekinitvi ognja, za kar pa je potrebna 'rešitev dveh držav'," je povedal minister.

Toda vlada se je že kmalu po uvedbi simbolnih protiizraelskih ukrepov ujela v past, v katero se običajno ujamejo politični akterji, ko poskušajo v realni politiki interesov delovati načelno ter se uveljaviti kot normativne avtoritete.

Izraelske rakete in helikopterji

Potem ko se je izkazalo, da Slovenija pri embargu na orožje izvzema "trgovino z opremo, ki je pomembna za Slovenijo s stališča odpornosti in varnosti", kot je dejal državni sekretar na MORS Boštjan Pavlin in kar v praksi pomeni kibernetsko obrambo, je jasno tudi, da vlada z ukrepom, ki je povsem v skladu s slovensko in evropsko zakonodajo, pušča priprta vrata za servisiranje izraelskega raketnega sistema spike.

Gre za izraelski izdelek, ki ga množično uporablja Slovenska vojska, a vlada se brani, da ga MORS ne nabavlja neposredno pri proizvajalcu Rafael, ampak pri evropski družbi Eurospike, ki je v njenem solastništvu s še dvema nemškima družbama.

Komaj se je polegla ena zgodba o luknjičastih protiizraelskih ukrepih, že je v javnosti zavrelo zaradi nenačelnosti v zvezi z nakupom dveh policijskih helikopterjev.

Gre za izdelke italijanske družbe Leonardo, ki so dražji od konkurenčne ponudbe konzorcija Aribus in po ocenah stroke manj primerni za zahteve reševalcev. Predvsem pa gre v kontekstu protiizraelskih sankcij pri 32-milijonskem nakupu za izdelke podjetja, ki je v poročilu posebne poročevalke Združenih narodov za stanje človekovih pravic na zasedenem palestinskem ozemlju Francesce Albanese izpostavljeno kot takšno, ki posel kuje na račun vojne v Gazi.

Da je izvajanje sklepa vlade o prepovedi izvoza in tranzita orožja iz in v Izrael v praksi nemogoče oziroma bi država utrpela pravne posledice, pa je nazadnje pokazala pošiljka podjetja A-E Electronics. Tovor romunske podružnice največjega izraelskega proizvalaca orožja Elbit je namreč konec prejšnjega tedna nemoteno izplul iz Luke Koper.

Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve javnih naročil drugih ministrstev ne komentira, a so v pojasnilu za RTV Slovenija zapisali, da se "zavzema in se bo vedno zavzemalo, da Slovenija kupuje v skladu s potrebami in načeli dobrega gospodarjenja".   

Nemogoči položaj

Tako se uresničujejo svarila strokovnjaka za vojno ekonomiko in nekdanjega veleposlanika pri zvezi Nato Erika Kopača, ki je opozoril, da bi se morali zavedati, "da je celotna EU močno odvisna od izraelske protiletalske tehnologije, in to ravno v času, ko se Evropa odloča za vzpostavljanje lastne strateške zračne obrambe".

Podobno je dejal tudi geopolitični strokovnjak in obramboslovec Klemen Grošelj, ko je ocenil, da je "v slehernem kosu orožja v evropskih vojskah izraelska tehnologija".

Ekonomist in profesor z Ekonomske fakultete Rok Spruk posvari s posledicami za realno gospodarstvo. Izraelska podjetja, kot so Elbit Systems, Rafael, IAI in mPrest, razvijajo rešitve za civilne zaščite držav, Slovenija pa po nepotrebnem tvega, da bo iz teh potencialnih partnerstev v prihodnje izločena, meni.

Po njegovem je "embargo utemeljen na dogmatičnem nasprotovanju enemu izmed vodilnih inovatorjev na področju tehnologij za zaščito civilnega prebivalstva".

Slovenija, izgubljena med retoriko in dejanji

Besedne akrobacije slovenske vlade, ki se iz dneva v dan bolj zapleta v lastno mišelovko strategije političnega pritiska na Izrael, ki namesto zmanjševanja odvisnosti od judovske države kaže na varnostno in strateško ekonomsko prepletenost držav, so v ostrem nasprotju z dejstvi apokaliptičnih razmer, ki vladajo v Gazi.

"Težava slovenske politike je predvsem v razkoraku med retoriko in dejanji," v zvezi z izvajanjem pritiska na Izrael meni politolog in predavatelj s Fakultete za družbene vede Faris Kočan.

Iz virov blizu vlade smo neuradno izvedeli, da se podpredsednica vlade in zunanja ministrica Tanja Fajon poteguje za položaj na vrhu Agencije Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu UNRWA.

Prizadevanja vlade so morda iskrena, pravi raziskovalec, vendar senco dvoma nanje meče časovnica. "Nameni so morda resni in iskreni, a so tako zelo odmerjeni in s tolikšnimi zamiki, da je težko ne pomisliti, da gre za predvolilne manevre vlade," umeščanje krize v Gazi v prvovrstno notranjepolitično temo problematizira strokovnjak za mednarodne odnose, ki dodaja, da država s tem na mednarodnem odru poskuša povečati ugled med državami globalnega juga.

"Zadnji predvolilni manever bo verjetno pridružitev tožbi Južne Afrike pred Meddržavnim sodiščem, za katerega ima Slovenija čas do januarja, se pravi, ko bo prišlo do 'predvolilne vročice'," napoveduje. "To so stvari, ki jih odgovorna politika ne počne," pravi. "Če meniš, da Izrael izvaja genocid v Gazi, potem se tožbi pridružiš v skladu z zunanjepolitično strategijo, načeli mednarodnega prava in ustavo."

Toda zloraba vojne v Gazi za notranjepolitične namene se lahko vladi vrne kot bumerang, saj poglablja že tako prisotno razdeljenost domačega volilnega telesa. "Odločitve, ki jih sprejema politika, morajo imeti zaslombo v strateških dokumentih in morajo biti konsistentni s siceršnjo logiko zunanjepolitičnega udejstvovanja," opozarja Kočan in dodaja, da "če politika to počne tako, da oportunistično odpira teme, ker preusmerja pozornost, potem pa ne stori praktičnega koraka v to smer, ravna neodgovorno z vidika ohranjanja polarizacije kot sredstva za vladanje".

 

Razdrobljena EU

Toda politične sankcije vlade in držav EU skupaj s priznanjem Palestine nimajo učinka na izvajanje izraelskih načrtov, saj pri tem – kljub nedavnim napovedim Združenega kraljestva (ZK), Francije in Kanade – niso enotne, obenem pa pozabljajo na varnostna zagotovila za Izrael.

"Končalo se je obdobje neodločnosti evropskih držav. To pomeni, da so stroški neodločnosti – človeško trpljenje v Gazi, omajan ugled ter voditeljstvo Francije in tudi ZK – absolutno presegli sprejemljivo mero in so tveganja mnogo bolj sprejemljiva. Med to sodi na primer tveganje, kaj bo prineslo porušeno ravnotežje moči velikih sil glede vprašanja Palestina-Izrael," nedavne odločitve o priznanju palestinske države komentira profesorica mednarodnih odnosov Ana Bojinović Fenko.

Kljub opisanemu obratu pa kar nekaj evropskih držav ne priznava palestinske države. Tu najbolj izstopa Nemčija, ki je poudarila, da tega zaenkrat ne bo storila, a da bo morda prisiljena ponovno premisliti, če se pogajanja o procesu dveh držav ne bodo začela.

Država je prejšnji petek sprejela prepoved izvoza orožja v Izrael, a podobno kot v primeru Slovenije s pomembnimi izjemami. Tako se embargo nanaša le na orožje, ki se uporablja v ofenzivi, medtem ko posli za izraelsko mornarico nemoteno tečejo naprej. Palestinske države v Evropi prav tako ne priznavajo Italija, Avstrija in Švica.

"Čeprav imajo Palestinci pravico do samoodločbe, ta prinaša tudi odgovornost," so glede 'rešitve dveh držav' zapisali pri Wall Street Journalu.

"Nihče ne bi smel pričakovati, da bo Izrael sprejel palestinsko državo, ki jo vodi Hamas ali drugi teroristi, ki je militarizirana ali ima neodvisne oborožene milice, ki se povezuje z Iranom ali drugimi, ki Izraelu odrekajo pravico do obstoja, ki izobražuje in pridiga sovraštvo do judov ali Izraela ali pa postane propadla država," je v komentarju za WSJ zapisal nekdanji ameriški državni sekretar Antony Blinken.

 

Uboj novinarja v opozorilo Katarju?

Zato mednarodnemu pritisku navkljub vojna še naprej divja z nezmanjšano intenzivnostjo oziroma se ta po napovedi premierja Benjamina Netanjahuja o razširitvi kopenske ofenzive za "očiščenje zadnjih žepov Hamasovega odpora" preveša v sklepno fazo.

Včeraj je generalštab izraelske vojske (IDF) le prejel – in sprejel – navodila za izvedbo ofenzive in prevzem nadzora nad mestom Gaza, ki ga je minuli petek podprl izraelski varnostni kabinet, ob tem pa naletel na odpor v vrstah IDF.

Medtem so popolnoma zastali julija sproženi mirovni pogovori med Izraelom in terorističnim gibanjem Hamasom pod pokroviteljstvom ZDA in ob mediaciji Katarja, saj Jeruzalem ni pripravljen zaustaviti napadov, če se pred tem ne razoroži islamistična milica, ki zahteva umik sil IDF.

Izraelske oborožene sile so preteklo nedeljo celo likvidirale znanega novinarja katarske televizijske mreže Al-Jazeera Anasa al-Sharifa in še štiri sodelavce, pri čemer so brez dokazov navedle, da gre za "vodjo Hamasove teroristične celice, ki se je izdajal za novinarja".

IDF je po likvidaciji in obsodbi mednarodne skupnosti objavil fotografije Sharifa in ubitega poveljnika Hamasa v Gazi Jahjo Sinvarja ter Khalila al-Hajja, ki ga je nasledil na mestu predsednika političnega urada milice. Britanski BBC navaja, da je Sharif pred konfliktom delal za medijsko ekipo Hamasa v Gazi, ki pa nima povezav z oboroženim krilom skupine.

A z vidika geopolitike je nemara pomembnejše dejstvo, da je Izrael poudaril, da gre za novinarja katarske medijske hiše. Izrael in arabske vlade, vključno s Savdsko Arabijo, Združenimi arabskimi emirati in Egiptom, medijsko hišo že dolgo obtožujejo, da poleg Hamasa pristransko poroča o Muslimanski bratovščini, ki je implicitni vir nestabilnosti ravnovesja sil v regiji in zato trn v peti številnim tamkajšnjim vladam.

Al-Jazeero je v začetku tega leta prepovedala tudi PNA, Palestinska narodna uprava na okupiranem Zahodnem bregu, ki je pod nadzorom Fataha, in jo obtožila zavajajočega poročanja in spodbujanja razdora med Palestinci. Izrael je lani prepovedal mrežo, ki jo financira Katar, in jo razglasil za grožnjo nacionalni varnosti.

V kompleksni konstelaciji bližnjevzhodne geopolitike imata Izrael in Katar temu primeren ambivalenten odnos. Katar je namreč pomemben mediator pri pogovorih za končanje vojne v Gazi med sprtima stranema, ki uradno nimata neposrednih kontaktov. Vandar pa Jeruzalem po drugi strani zalivsko kraljevino obravnava z nezaupanjem, saj je v Katarju politični sedež Hamasa.

Tam imajo tudi glavne izraelske zaveznice – ZDA – svoje glavno bližnjevzhodno oporišče Al-Udeid, kjer je nastanjeno tudi ameriško poveljstvo zračnih sil za celotno regijo. Bazo je kot najvidnejši simbol ameriškega vpliva v regiji v povračilnem udarcu za ameriški napad na jedrske zmogljivosti konec junija raketiral tudi Iran.  

"Donald Trump ima v Katarju tudi zasebne poslovne interese," glede vloge, ki jo igra zalivska država v razmerju sil v svetovnem merilu, pove politolog Kočan. Državo je Trump poleg nekaj drugih v Perzijskem zalivu izbral za svoj prvi obisk na tujem v drugem mandatu, ko je maja od tamkajšnje kraljeve družine v dar prejel tudi sporno predsedniško letalo. "Ne smemo pozabiti niti na luksuzni resort, ki je v lasti družine Trump," še dodaja profesor Kočan.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar