E-pismo: Vladni teater senc

V sončnem sobotnem dopoldnevu vas pozdravljam Aleš Kovačič, novinar. Slovenija na svetovni geopolitični oder preko bližnjevzhodnega konflikta poskuša vstopiti na velika vrata. Za doseganje ambicioznih ciljev je vlada izbrala trenutno najbolj pereč globalni konflikt, saj ji ta omogoča največjo izpostavljenost oziroma vidnost. Toda način, s katerim poskuša zastavljeno uresničiti, kaže na popolno nepoznavanje geoekonomskih razmerij v EU in geopolitičnih kompleksnosti bližnjevzhodne regije.

Biti prvi, medtem ko se EU obotavlja in zapleta v navzkrižja geostrateških interesov in etično-moralnih imperativov, in tako pogumen, da posredno kljubuješ enemu izmed najtesnejših in najmogočnejših zavezništev med ZDA in Izraelom, je raketno gorivo, ki podžiga medijske naslovnice, vladi pa v uverturi v predvolilno jesen dviga vrednost političnih 'delnic'.  

A vse skupaj je ničevo gledališče senc. Ukrepi so teatralni, glede na spremljajoče pompozne komentarje vlade ob njihovi uvedbi in trpljenje v Gazi, pa groteskno karikaturni. Najbolj bizarno je, da jim učinkovitost s sklicevanjem na njihovo simboliko odreka kar sam vladni vrh. Država protiizraelske ukrepe sprejema s figo v žepu, saj je že na prvi pogled jasno, da imajo ti zelo omejen učinek na trgovino oziroma gospodarstvo, zato tudi ne bo ne vpliva ne povračilnih ukrepov Izraela.

Jasno je tudi, da bi pri dejanskem izvajanju embarga v praksi prišlo do pravnih - in finančnih - posledic. Kršitve evropskega prava bi ne nazadnje lahko privedle do navzkrižij z Brusljem, drugimi državami EU in podjetji. Tudi tu bi "orali ledino" čeprav dvomim, da bi nam to bilo v ponos. Ne nazadnje bi lahko soliranje Slovenije z zasegi orožja zasejalo dvom v skupni evropski projekt, utemeljen na prostem pretoku blaga. Podobno kot smo se poigravali s članstvom v Natu, na kar so zavezniki v neuradnih pogovorih z mediji postavljali v točno takšen kontekst – negativnega zgleda poglabljanja dvoma v zavezništvo.

A brez skrbi, judovska država je med slovenskimi trgovinskimi partnericami na 38. mestu, omembe vredne trgovine z orožjem ni že dve leti, njihovi najvišji politični predstavniki nas niso obiskali že petnajst let, iz zasedenih palestinskih ozemelj pa smo v zadnjih letih uvozili za nekaj deset tisoč evrov - avokadov.

Povedano razkriva logiko sicer impotentnih protiizraelskih ukrepov. Zunanjepolitično pozerstvo je namreč utemeljeno na pričakovanju, da bo Slovenija z zgledom mobilizirala druge članice in tako simbolnemu delovanju dala ustrezno ekonomsko težo, Izrael pa bo klonil pod pritiskom in pristal na končanje vojne v Gazi. 

Da je tako, razkrivajo komentarji vladnih funkcionarjev. "Se v primeru zasega tranzitnega orožja lahko zgodi, da bo Slovenija deležna tožbe s strani države članice EU ali podjetja," smo vprašali vodstvo ministrstva za obrambo. "Vlada je sprejela sklep, ki je skladen z zakonodajo," je bil njihov odgovor z dodatkom, da "se pravna regulativa lahko spremeni, ko in če bo podpora drugih držav EU zadostna."

Pri impotentnem poskusu ekonomske prisile po vzoru Trumpa (economic coercion) pa pozabljajo ali ignorirajo dvoje: odvisnost ostalih evropskih držav od Izraela ter njegovo varnostno doktrino.

"Zavedati se je treba, da je celotna EU močno odvisna od izraelske protiletalske tehnologije, in to ravno v času, ko se Evropa odloča za vzpostavljanje svoje lastne strateške zračne obrambe," je ocenil strokovnjak za varnost Erik Kopač. Odvisnosti je v resnici še precej več: "Upam si trditi, da je v slehernem kosu orožja v evropskih vojskah izraelska tehnologija," je bil luciden geopolitični poznavalec Klemen Grošelj. Nemčija je včeraj prav tako sprejela prepoved dobav orožja v Izrael, a odločitev kanclerja Olafa Scholza je po navedbah Bloomberga v veliki meri simbolična, saj se omejitve nanašajo le na orožje, ki se uporablja na območju Gaze. Tega pa povečini dobavljajo ZDA, medtem ko je Nemčija dobavitelj podmornic, za katere omejitve ne veljajo. 

Druga zmota izvira iz nepoznavanja geopolitičnih zakonitosti konflikta v Gazi. Izrael ne more in ne bo pristal na obstoj Hamasa v svoji varnostno-interesni coni. Mižati pred tem dejstvom, je zanikati oktober 2023, saj so islamisti teroristični napad izvedli z ozemlja Gaze, zato da bi spodnesli prizadevanja normalizacije izraelsko-savdijskih odnosov, ki v naprednih fazah niso bili v interesu Irana in njegovih proksijev v regiji. Razorožitev in razpustitev Hamasa ter osvoboditev talcev je edina pot k miru in trajni stabilizaciji razmer na Bližnjem vzhodu, zato je slovenski – in tudi mednarodni – pritisk na Izrael deplasiran in ne bo privedel do (trajne) razrešitve konflikta. Ker ni vzrok, ampak odziv na morijo.

Odigrati vidnejšo geopolitično in normativno vlogo pomeni izvajati kredibilno in tvorno zunanjo politiko, ki je v službi nacionalnih ekonomskih in strateških interesov, ne pa posledica notranjepolitičnih intrig ali diletantskega oportunizma v predvolilni vročici.