Kaj Putinu v Ankari pripravljajo besni Trump, trgovec Erdogan in prišepetovalec Rutte?

Po lanskem vrhu zveze Nato v Haagu se je zdelo, da so evropski zavezniki z dvigom izdatkov za obrambo pomirili razboritega Donalda Trumpa. Vrh se je zaključil brez incidenta, vsaka stran pa ga je zapustila zadovoljna z izkupičkom – ZDA s pravičnejšo porazdelitvijo obrambnega bremena, evropske zaveznice z nadaljnjim ameriškim varnostnim (jedrskim) dežnikom. Volk sit, koza cela? Niti ne.

Povečanje obrambnih proračunov v nacionalnih blagajnah je od evropskih voditeljev zahtevala veliko političnega manevriranja in kapitala. Nekatere vlade je doslej zanemarjeno vprašanje obrambe v novem geopolitičnem redu celo zamajalo. Ne nazadnje tudi v Sloveniji, ki skupaj z Albanijo in Češko ne dosega niti prejšnje zaveze dvoodstotnih izdatkov. Letošnji vrh zveze Nato v Turčiji bo zato po besedah predstavnikov vlade za Slovenijo popravni izpit iz ugleda in kredibilnosti.

Uradni razlog za dvig obrambnih izdatkov je bila na lanskem vrhu v Haagu ruska grožnja, precej bolj poveden pa je bil dejanski povod – Trumpove grožnje, da bo Evropi odvzel zaščitni obrambni dežnik ZDA. Tega sicer ni storil, je pa zaščito drago zaračunal v obliki višjih obrambnih izdatkov in nakupov, predvsem ameriške vojaške opreme. V Ankari bo zato v ospredju vprašanje, kam, kako in kako hitro usmeriti nove obrambne milijarde, ne da bi si pri tem nakopali Trumpov srd.

Trgovec ali zamerljivec Trump?

Toda politično manevriranje, dvoumnosti, pomirjanje in zvijanje rok Evropejcem ni zaleglo. Vsaj tak vtis pred vrhom Nata v turški Ankari, ki bo potekal med 7. in 8. julijem, vzbujajo izjave Washingtona.

Ostre retorične puščice Bele hiše o domnevnem evropskem zanašanju na ameriško zaščito ne pojenjajo. Ameriški obrambni minister Pete Hegseth je pred vrhom do konca leta napovedal temeljit pregled ameriškega vojaškega angažmaja v Evropi. "To bo resna recenzija," je sredi junija napovedal ameriški minister.

Na mizi naj bi bila cela vrsta rezov: od 30-odstotnega zmanjšanja števila strateških bombnikov, ki jih evropske vojske nimajo, skoraj popoln umik izvidniških in napadalnih dronov, prepolovljeno število vojaških plovil, za tretjino manj lovskih letal. To je le vrh ledene gore Trumpove nadgradnje izolacionistične Monroejeve doktrine.

Novi državni sekretar na ministrstvu za obrambo Erik Kopač je pred vrhom spregovoril o domači nalogi Slovenije na vrhu: "Za Slovenijo je pomembno, da si po vsem, kar se je pri nas dogajalo v zadnjem času na tem področju, pri zaveznikih povrne kredibilnost". "Gre za politično-vojaško zavezništvo, kjer je enotnost podprta s kredibilnostjo, to sta dva osrednja stebra," je bil jasen.

Tamara Weingerl Požar, državna sekretarka na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve, je še bolj konkretna glede slovenskih ciljev: "Proevropska drža, zavezanost Natu, podpora Ukrajini je neomajna, nasprotovanje ruski agresivni drži prav tako." Pravi, da mora Evropa okrepiti obrambno držo s pomočjo še močnejše EU, "pristop do varnosti in obrambe mora biti 360-stopinjski".

A podobna naloga čaka vse članice, pojasnjuje predstojnica Katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani Jelena Juvan. "Ankara bo test zrelosti za Nato. Haaški vrh je dvignil odstotke obrambnih proračunov. Zdaj pa je potrebna realizacija tega in ta vrh mora to pokazati, če Nato želi ohraniti kredibilnost." 

Glede na uradne podatke iz letnega poročila Nata za leto 2025, ki ga je marca 2026 predstavil generalni sekretar Mark Rutte, je slika na prvi pogled idealna. Prvič v zgodovini je namreč vseh 32 držav članic uradno poročalo, da so dosegle ali presegle stari, prvotni cilj dveh odstotkov BDP. Rutte je ob tem poudaril, da "številke v poročilu govorijo same zase" in da so evropske zaveznice skupaj s Kanado v enem letu dosegle realno 20-odstotno povečanje obrambnih proračunov, kar pomeni več kot 574 milijard dolarjev investicij.

 

Si lahko zato zvezniki oddahnejo, ker se vrh ne bo sprevrgel v retorično maltretiranje 'sklepalca poslov' Trumpa? Težko, saj uradni podatki zavezništva jasno kažejo, da so ta novi prehodni cilj 3,5 odstotka BDP, ki je minimum ameriških pričakovanj, zaenkrat dosegle zgolj tri zaveznice - Poljska, Litva, Latvija. Države, ki jih že tako najbolj neposredno ogrožajo Putinove imperialne ambicije.

A če trgovca Trumpa moti zastonjkarstvo Evropejcev na račun ZDA, zamerljivca Trumpa moti nekooperativnost. Evropski zavezniki so, tako Trump, s prepovedjo uporabe letališč za napade na Iran odtegnili logistično pomoč ZDA v času krize; čezatlantske vezi pa že vse od 2025 nažira še ameriška grožnja z aneksacijo Grenlandije.

Trump je notorično zamerljiv predsednik, ki politične odločitve jemlje zelo osebno. Stopnjevanje zamer in kritik Nata pred vrhom ter ponavljajoče se grožnje z izstopom ZDA, za kar bi sicer potrebovali odobritev Kongresa, lahko srečanje v vsakem trenutku iztirijo v osupljiv retorični obračun. Trump lahko svojo vzkipljivo osebnost, kot smo bili priča med lanskim obiskom ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega v Beli hiši, ob letošnjem predsednikovem nastopu na forumu v Davosu in med pogajanji z Iranci, v pogajanjih izkoristi za vzvod pritiska. Zelo javni, nazorni in strupeni napadi so ključni del predstave za ustvarjanje maksimalnega pritiska in doseganje učinka.

Bloomberg

To je razlog za vsakokratni glavobol organizatorjev in udeležencev dogodkov na najvišjem nivoju, kakršen je letni vrh alianse. Trumpova retorika pred vrhom krepi pričakovanja, da ta ne bo birokratska formalnost, čeprav mediji poročajo, da je skupna izjava vrha bolj ali manj usklajena. "Razočarali so nas," je v času Ruttejevega nedavnega obiska v Beli hiši o vlogi evropskih zaveznikov v iranski vojni dejal Trump. "Nismo potrebovali njihove pomoči. Ampak lepo bi bilo, če bi rekli, da nam bodo pomagali,'' je bila povedna in slabo prikrita kritika ameriškega predsednika, uperjena v (ne)dejavnost partneric. Minister Hegseth je postopanje zaveznikov označil za sramotno.

"ZDA evropskim članicam Nata očitajo izkoriščanje ZDA za lastne obrambne potrebe, evropske članice pa se čutijo izdane s strani ZDA," skrhane odnose pojasnjuje obramboslovka s Fakultete za družbene vede Maja Garb.

Opozarja, da javno izražanje kritik in spori med zaveznicami slabijo temeljno orodje zavezništva, kot je Nato. To niso izdatki ali število vojakov, ampak projekcija moči in sloge oziroma odvračanje. "Odvračalnost je v obrambi močan element, hkrati pa varnostne študije poznajo tudi izraz konfliktna past: krepitev vojaške moči zaradi ogroženosti, ki jo nasprotna stran občuti kot grožnjo lastni varnosti," pravi. "Ruski predsednik Vladimir Putin že govori o novi ogroženosti Rusije s strani Nata," opozarja strokovnjakinja.

Kako denar prevesti v realne zmogljivosti

"Veliko je odprtih vprašanj – od (še vedno) obrambnih proračunov oziroma razprave o delitvi bremen do oblik podpore Ukrajini. Zagotovo ne bo šlo brez žuganja ameriškega predsednika evropskim članicam, tako zaradi počasnega razvoja sil in zmogljivosti kot zaradi nepodpore napadom na Iran," o agendi prihajajočega vrha razmišlja obramboslovka Garb. Pravi, da bo veliko odvisnega od tega, kaj sta se na 'predvrhu' v Ovalni pisarni dogovorila Trump in Rutte.

'Trumpov šepetalec', kot zaradi njegovih diplomatskih sposobnosti pri ameriškem predsedniku neuradno pravijo Rutteju, je v Beli hiši poskušal trgovca Trumpa pomiriti na edini mogoči način – z izpolnjevanjem obrambnih zavez ter napovedanimi naložbami članic v ameriško gospodarstvo. V pogovoru za Financial Times je Rutte namreč poudaril, da evropski program ponovnega oboroževanja s 300 milijardami dolarjev naročil orožja zagotavlja 195 tisoč ameriških delovnih mest, in s tem podkrepil ekonomske argumente, da ZDA ostajajo ključni člen zavezništva. Generalni sekretar naj bi po navedbah Wall Street Journala članicam naročil, naj na vrhu predstavijo vse razvojno-proizvodne pobude, ki jih šele pripravljajo.  

Ameriška stran namreč napoveduje, da bodo države, ki bodo dejavnejše pri izpolnjevanju obveznosti, deležne določenih koristi pri nabavah orožja in političnih protiuslug Washingtona.

 

 

Krepitev obrambnih zmogljivosti v Evropi v senci ruske grožnje na eni ter ameriških groženj o umiku na drugi strani bo namreč ena osrednjih tem. Gre za famozno delitev oziroma prerazporeditev bremena Natove obrambe med vse članice, pri čemer bo poenotena in avtonomna industrija Evrope odigrala pomembno vlogo. V tem pogledu je gostiteljica Turčija, ki ima drugo najštevilčnejšo vojsko v aliansi, za katero nameni kar 30 milijard dolarjev, na leto pa izvozi za 10 milijard dolarjev orožja, idealna izbira.  

Pred dvema letoma je turški voditelj Recep Tayyip Erdogan nasprotoval članstvu Švedske, pri čemer si je nakopal veliko kritik znotraj zavezništva. Bistveno spremenjene geopolitične razmere in prihod Trumpa, ki se zgleduje po odločnih in samovoljnih samodržcih, ga je povzdignil v idealnega mediatorja med besnečim predsednikom ZDA in upornimi evropskimi voditelji. "Erdogan je odličen vodja, zelo močna oseba, odličen vojskovodja ... vse, kar sem ga kdaj prosil, je storil," je o turškem kolegu z izbranimi besedami govoril Trump.

Poleg tega je močna turška obrambna industrija postala pomemben vir opreme za evropske sile, ki se poskušajo postaviti na lastne noge. "V Ankari bo ključno vprašanje, ali zna Nato denar hitro prevesti v realne zmogljivosti: v enote na terenu, v zadostne zaloge streliva, v učinkovito zračno in raketno obrambo, brezpilotne sisteme, kibernetsko odpornost, logistiko, proizvodne linije in skupna naročila," o razliki med haaškim vrhom in Ankaro 2026 pravi strokovnjakinja Juvan.

Rutte je razliko preoblikoval v preprost in všečen marketinški jezik. Delitev obrambnega bremena, krepitev proizvodnje, podpora Ukrajini ter usmerjanje sredstev v operativne zmogljivosti so tako dobili skupni okvir v konceptu 'NATO 3.0'. Toda v svojem bistvu ne gre za nič drugega kot veščo hojo po ozki diplomatski vrvi - povečanje evropske odgovornosti znotraj zavezništva ob hkratnem ohranjanju močnih transatlantskih vezi. Te so po mnenju Kopača še vedno ključne, tako za Evropo in Nato kot Slovenijo, "saj so ameriške čete tiste, ki so nameščene na ozemlju zaveznic, in ne nasprotno."

 

Trgovec iz Orienta

Kar Evropi zaradi izčrpanih zalog v vojni z Iranom pa tudi ZDA primanjkuje, proizvaja Turčija. Zato ni naključje, da ta največ izvaža prav v zavezniške države. Podatki Bloomberga kažejo, da so več kot polovico turškega izvoza bojne opreme in orožja pokupile zahodne zaveznice, od ZDA do evropskih sil. Cvetoča turška obrambna industrija je glavna prednost zavezništva, je dejal Rutte, pri tem pa izpostavil okoli 3.000 obrambnih podjetij, "od velikih do manjših, inovacijsko usmerjenih".

Prodaja turških obrambnih podjetij v tujino se je od leta 2020 početverila, saj Turčija v nasprotju z Evropo v zadnjih letih ni zmanjševala naložb v obrambo, ampak jih je krepila. Samo lani je Ankara obrambni proračun povečala za kar 7 odstotkov, kažejo podatki Mednarodnega inštituta za mirovne raziskave v Stockholmu. Država se kiti z izjemno pestro paleto sistemov, združljivih z Natom, od dronov in vojnih ladij do trenažnih letal, oklepnih vozil in vojaške elektronike.

''Zagotoviti moramo, da bo delitev bremena med zavezniki uravnotežena in pravična, hkrati pa moramo odstraniti ovire za trgovino z obrambno industrijo,'' je pred vrhom v Istanbulu dejal trgovec iz Orienta, predsednik Erdogan.

Vloga močnega ameriškega oziroma Trumpovega zaveznika se bo zaradi 750 milijonov dolarjev vredne prodaje orožja očitno bogato obrestovala. Bela hiša kljub nasprotovanju nekaterih kongresnikov pred vrhom hiti z odobritvijo obsežnega paketa prodaje letalskih motorjev za turške lovce naslednje generacije KAAN mimo Kongresa, poroča Wall Street Journal. Posel, skupaj s prodajo sodobnih ameriških lovcev F-35, je zastal zaradi spornih turških nakupov ruskih protizračnih sistemov S-400. Trump je pred vrhom namignil, da bo Erdogan zelo vesel ameriškega darila, ne da bi pri tem razkril, za kaj gre.  

Na področju obrambne industrije bo Ankara zato verjetno "ena najpomembnejših postaj po dolgem času", napoveduje Juvan. Nato želi od članic in industrije več proizvodnje, hitrejše dobave, močnejše dobavne verige in manj fragmentacije. Ob vrhu bo tudi 'NATO Summit Defence Industry Forum', namenjen prav proizvodnji, naložbam, inovacijam, skupnim naročilom in pretvarjanju denarja v konkretne zmogljivosti, še napoveduje obramboslovka.