Erdogan: Trumpov dragi prijatelj, ki oborožuje Evropo

Ameriški predsednik Donald Trump je na vrhu Nata v Ankari znova poskrbel za geopolitični potres, ki vnaša dodatno negotovost na globalne trge, pri čemer ni skoparil s strupenimi kritikami na račun sovražnikov in zaveznikov ZDA. 

Irance je označil za izmečke, Španijo za grozno državo, Nato za skupnost zastonjkarjev, Združenemu kraljestvu je očital, da ne ravna v duhu Winstona Churchilla, Dansko obtožil nerazumnosti glede Grenlandije, italijansko premierko Giorgio Meloni pa primerjal z avšasto najstnico.

Seznam Trumpovih litanij je bil neskončen, redke pohvale pa namenjene le enemu človeku – gostitelju vrha, turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu. "Erdogan je močan človek. Vse, kar sem ga kdaj prosil, je storil. Lahko bi se vključil v vojno na nasprotni strani, pa se ni, čeprav ne mara Izraela, a sem ga prosil, naj se ne vmešava," je Trump pohvalil svojega gostitelja, ki spretno izkorišča kaotične razmere.

Nenadomestljivi Erdogan

Trump ne skriva občudovanja svojega "dragega prijatelja", ki ne drugi strani spretno izrablja tako nečimrno osebnost ameriškega kolega kot tudi razprtije v Natu. Turčija je kot ambiciozna regionalna sila na Bližnjem vzhodu z zadržanostjo ter prestrezanjem iranskih dronov spretno pridobila naklonjenost ZDA. Hkrati išče turško nišo in poskuša izkoristiti spore glede obrambnih izdatkov in težave evropskih držav pri nabavah orožja ter vzpostavljanju obrambne industrijske baze.

''Zdi se, da je Erdoganova prednost prav v tem, da je Turčija akter, brez katerega je težko zapirati ključne varnostne enačbe," asa v rokavu Turčije opiše mednarodni politolog in dober poznavalec regij Balkana ter Bližnjega vzhoda, politolog Faris Kočan. "Ukrajino, Črno morje, Iran, migracije, energetske in transportne obvode ter evropsko ponovno oboroževanje," našteva ključne teme, kjer Erdoganu uspeva odigrati vlogo ključa do rešitve.

Temu primeren je bil karnevalski sprejem Trumpa na letališču v Ankari. Rdeča preproga, špalir častne čete, vojaški orkester, ki je igral ameriško himno, medtem ko so nad glavami rohneli lovci, ki so spuščali barve ameriške trobojnice. Med preostalimi 30 voditelji držav Nata, vključno s slovenskim premierjem Janezom Janšo, je bil kraljevskega sprejema deležen le ameriški predsednik.

Trump je celo namignil, da se vrha sploh ne bi udeležil, če ga ne bi gostil Erdogan. Ta je bil priložnost za Turčijo, da okrepi svoj ugled znotraj zavezništva, preusmeri pozornost s svojih ekonomskih težav ter naraščajočih avtokratskih tendenc Erdogana ter Washington prepriča, naj pozabi dolgoletne razprtije, ki se vijejo od zamer glede teptanja človekovih pravic do strateške ambivalence do Rusije in Irana.

''Večpolarna mednarodna ureditev sveta z več centri moči namesto ameriške unipolarnosti, znotraj katere je EU v podrejenem položaju, je bližje sedanjim nacionalnim in geostrateškim interesom Turčije,'' o tem, zakaj je Edroganova Turčija vse pomembnejši in vešč mednarodni igralec, meni ekonomist z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani Bogomir Kovač.

 

Orožje kot politična renta

Izkupiček srečanja po ocenah analitikov kaže, da se je Erdoganu v teh razmerah posrečila izjemna partija. Trump je vse bližje odločitvi, da sprosti prodajo ameriških vojaških letal F-35 in motorjev za nove turške lovce kaan, in to kljub domači politični opoziciji in negodovanju ključnega ameriškega zveznika Izraela. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je namreč ZDA posvaril pred prodajo letal Ankari, Trump pa se je na vrhu zelo potrudil, da je utemeljil svojo potezo, češ da je s preprečitvijo vstopa Turčije v iransko vojno zaščitil Izrael, ki naj zato ne negoduje nad zbliževanjem Ankare in Washingtona.  

Poleg tega se je obsežni turški obrambni industriji uspelo predstaviti evropskim partnerjem in skleniti pomembne posle. Turčija in Združeno kraljestvo sta v času vrha sklenila strateško zavezništvo, ki ga številni primerjajo s tistim med Grčijo in Francijo. Pakt predvideva sodelovanje obeh držav na področju kibernetskih groženj, boja proti terorizmu in obrambne industrije, hkrati pa zaradi rivalstva med Grčijo in Turčijo dodatno destabilizira južno krilo Nata.  

''Turčija ostaja znotraj Nata, vendar svojo zavezniško vrednost tokrat pretvarja v politično rento. Obrambna industrija je ključna,'' ocenjuje Kočan, ki pravi, da turška vojaška industrija izdeluje vse, kar trenutno manjka Evropejcem.

Ko Erdogan pravi, da Evropa potrebuje Turčijo bolj kot Turčija potrebuje Evropo, kljub turški kandidaturi za vstop v EU, vsaj z vidika varnosti ne pretirava. Da je turška obrambna industrija, ki jo sestavlja okoli tri tisoč obrambnih podjetij, glavna prednost zavezništva, je ne nazadnje priznal tudi generalni sekretar zavezništva Mark Rutte.

Njihov skupni letni promet presega 15 milijard dolarjev, kažejo analize agencije Invest in Türkiye. Obramba postaja pomemben dejavnik tamkajšnjega gospodarstva in – kot je pokazal pravkar zaključeni vrh – orodje zunanje politike. ''Evropa potrebuje hitro proizvodnjo, strelivo, drone, oklepna vozila, zračno obrambo in cenejše sisteme, Turčija pa je v zadnjih letih zgradila prav to: industrijo, ki ni samo simbol suverenosti, ampak tudi instrument zunanje politike,'' pravi poznavalec.

Izvoz turške obrambne industrije se je z 1,6 milijarde dolarjev v letu 2013 povzpel na rekordnih 10,5 milijarde dolarjev v letu 2025, kar je 48-odstotni letni skok glede na 7,1 milijarde dolarjev iz leta 2024. V prvi polovici leta 2026 se je zagon nadaljeval s skoraj 30-odstotno medletno rastjo. To Turčijo po podatkih inštituta SIPRI uvršča med 11 največjih svetovnih izvoznikov obrambnih sistemov.

Erdogan je članstvo v Natu uspešno pretvoril v politični kapital, saj poenoteni standardi opreme in orožja domačim izvoznikom omogočajo, da so njihovi največji odjemalci zahodni zavezniki, vključno z ZDA. Ti so v zadnjih dveh letih dosegali več kot 56 odstotkov celotnega turškega obrambnega izvoza, s čimer postajajo vse bolj odvisni od turške podpore.

Podjetje Baykar, ki izdeluje drone, izvaža v več kot 33 držav, lani pa so ustanovili skupno podjetje z italijanskim koncernom Leonardo. Medtem je turško podjetje Repkon skupaj z ameriškimi partnerji postavilo proizvodno linijo v ameriškem Teksasu in je eden največjih dobaviteljev topniškega streliva na svetu.

Obrambna industrija je tudi pomemben del turške nacionalne identitete pod Erdoganom. Oglasni panoji med vrhom v Ankari so prikazovali videoposnetke raket, letal in topništva, nad katerimi bedi Erdogan s pilotskimi sončnimi očali in napisom ''Turčija svojim prijateljem vliva zaupanje in sovražnikom strah", navaja Financial Times. Vsi voditelji na vrhu pa so v dar dobili revolverje z vgraviranimi imeni, ki simbolizirajo pomen in moč turške obrambne industrije. 

Evropske milijarde

A medtem ko evropske vojske kupujejo turške granate, drone in oklepnike, si Erdogan želi boljši dostop do EU, obrambnih pogodb, in kar je najpomembnejše, tehnologijo in evropske naložbe.

Nemčija je za krepitev obrambe ustanovila 500 milijard evrov vreden posebni sklad za podnebne spremembe, infrastrukturo in obrambo. Naložbe, ki evropska gospodarstva držijo nad gladino. Predsednik nemške Bundesbank in član Sveta ECB Joachim Nagel je nedavno dejal, da bi bila slabotna nemška rast prepolovljena, če pri tem ne bi upoštevali zgodovinsko visokih fiskalnih izdatkov zvezne vlade v Berlinu za obrambo in infrastrukturo.

Obseg in doseg obrambne industrije v zaostrenih geopolitičnih razmerah ter ameriška grožnja zmanjšanja vojaške navzočnosti v Evropi sta močno razširila Erdoganov manevrski prostor. "Evropski del Nata bo moral prevzeti več bremena ne le zato, da bo zadovoljil Washington, ampak zato, da bi bil Nato verodostojen tudi ob nepredvidljivi ameriški politiki," razloge za krepitev evropske strateške avtonomije vidi obramboslovka s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani Jelena Juvan.

Erdogan ima zato tudi več svobode pri onemogočanju opozicije. ''Erdogan lahko od Evrope pričakuje manj moraliziranja, več obrambnih pogodb, več tehnološkega sodelovanja, manj zadržkov pri izvozu komponent in tišjo obravnavo notranjepolitične represije,'' meni Kočan.

Maja je sodišče odstavilo Özgürja Özela, vodjo glavne opozicijske stranke v državi. Še prej je v zaporu končal istanbulski župan in predsedniški kandidat Ekrem Imamoglu, ki se je moral prav v času vrha Nata sočasno zagovarjati pred tremi sodniki. Obtožen je političnega vohunjenja, korupcije in poneverbe diplome, oblasti pa so priprle tudi njegovega odvetnika. Če bo spoznan za krivega, mu grozi več kot 2.300 let zapora.

Kljub poglabljanju avtokracije 72-letnega samodržca so bili ameriški in evropski voditelji v Ankari glede zatiranja demokracije tiho. ''Paradoks je očiten,'' pravi Kočan, ''bolj ko Turčija drsi v avtoritarni model, bolj postaja zunaj nepogrešljiva. EU in ZDA tega ne ignorirata zato, ker bi spremenili mnenje o demokraciji, ampak zato, ker se je spremenila cena načelnosti. V času vojne in pomanjkanja orožja je Erdoganova uporabnost večja od nelagodja, ki ga povzroča njegova notranja politika.''

 

 

Energetski koridor

Da je Turčija geostrateško ena izmed ključnih držav na svetu, se strinja tudi politolog Marko Hočevar. ''Nadzira Bospor, Dardanele in druge ključne pomorske trgovske in vojaške poti.'' Njena strateška prepišna lega se je v času iranske vojne znova izkazala za prednost. Turško gospodarstvo, ki večino energentov uvaža in že tako trpi za kronično visoko inflacijo, je vojna z Iranom močno prizadela.

V prvem četrtletju tega leta se je BDP na sezonsko prilagojeni osnovi povečal le za 0,1 odstotka v primerjavi s prejšnjimi tremi meseci. Na letni ravni je rast BDP dosegla 2,5 odstotka v primerjavi s 3,4 v prejšnjem obdobju, kažejo podatki Bloomberga. Turška centralna banka je ciljno inflacijo za konec leta občutno popravila s 16 na 24 odstotkov, kot razlog pa navedla zvišane cene energije in hrane.

A vojna in spremenjene geoekonomske razmere, podobno kot stava na obrambno industrijo, bi lahko Turčiji čez nekaj let prinesla pomembno prednost. Zapora Hormuške ožine Turčiji omogoča, da postaja alternativno trgovsko vozlišče tokov Srednje Azije, Bližnjega vzhoda in EU. The Economist poroča, da turška pristanišča letos spomladi še nikoli niso pretovorila toliko pošiljk.

Povečuje se tudi pretok energentov po kopenskih cevovodih, ki prek Turčije tečejo v Evropo. Pretok naftovoda Kirkuk-Ceyhan iz Iraka naj bi se do avgusta potrojil v primerjavi z aprilom. Težave v Hormuzu so oživile načrte za tri železniška in cestna omrežja od Bližnjega vzhoda do Evrope. Cveti tudi turizem, saj se obiskovalci držav Perzijskega zaliva preusmerjajo v Turčijo, ki ponuja varnejše 'okušanje' privlačnega Orienta. 

''Turčiji se odpira prostor, saj vojna in motnje v Hormuzu povečujejo pomen kopenskih, energetskih in transportnih poti prek Turčije. Ankara lahko nastopa kot posrednik, vojaški dobavitelj, energetski koridor in politični sogovornik hkrati,'' večnivojsko strategijo Ankare opisuje Kočan. To ji omogoča, da iz krize ne izstopa kot žrtev regionalne nestabilnosti, ampak kot država, ki nestabilnost pretvarja v geopolitično vrednost, ugotavlja.

''Erdoganovi aduti so: industrijska zmogljivost, geografska lega in politična brezobzirnost,'' pod črto povzame strokovnjak.