Minister Han: 'Države dajo milijarde za šport, pa nimajo Dončića ali Pogačarja'

Po reorganizaciji vlade je šport prvič v zgodovini uvrščen pod gospodarsko ministrstvo. Za letni program športa in infrastrukturo bo letos namenjenih več kot 70 milijonov evrov. 

"Moramo se zavedati, da ima država lahko milijarde, pa ne more doseči takih rezultatov, kot jih mi s športniki. Tipičen primer je recimo Savdska Arabija," je v intervjuju povedal pristojni minister Matjaž Han. Z njim smo govorili o možnosti organizacije olimpijskih iger in razvoju e-športa, iskreno pa je povedal tudi, da bi bilo treba davčno okolje pri nas za športnike spremeniti.

Kako se je vlada lotila razvoja športne panoge v Sloveniji in kakšne so prednosti reorganizacije ministrstva?

Zdi se mi, da gredo v Sloveniji šport, turizem in gospodarstvo z roko v roki. To so trije stebri, ki lahko dajo sinergijske učinke, ki jih prej ni bilo. V letu in pol smo naredili premik naprej in športniki so dobili pravega sogovornika. Tudi rezultatov je že nekaj. Govorimo predvsem o tem, da smo že imeli razpise za športno infrastrukturo za lokalne skupnosti, povečali smo sredstva za delovanje celotne športne panoge. Tudi naše ministrstvo je sodelovalo pri mednarodnih prireditvah in mislim, da je bila odločitev prava. 

Kakšne so pristojnosti ministrstva pri gradnji športne infrastrukture in pripadajočih objektov pri nas? Je to bolj v domeni posameznih občin, čeprav gre pogosto za finančno velik zalogaj? Kako zagotavljate enakost pri dostopu?

Ko hodim po svetu, pa tudi po Sloveniji, vidim, da smo lahko načeloma zadovoljni s športno infrastrukturo, tudi lokalno, se pravi s športnimi dvoranami, z zunanjimi igrišči, zelenimi površinami za rekreacijo. Seveda pa lahko naredimo še več. Zato smo letos pripravili razpis v višini okoli sedmih milijonov evrov, kjer smo šli v obnovo športnih dvoran, zgradilo se bo nekaj zunanjih športnih igrišč, pa športnih, rekreacijskih centrov. To smo naredili  za lokalne skupnosti.

Drugi del so tako imenovani veliki projekti panožnih zvez. Tako kot imamo na primer Planico, bi si želeli imeti še pet, šest ali pa sedem točk, kjer bi država investirala v športne objekte: bodisi atletski stadion bodisi plavalne bazene, seveda v sodelovanju z olimpijskim komitejem in občinami. Zdaj čakamo olimpijski komite, ki je naš sogovornik, da oceni, kje bi bilo treba zgraditi te pomembne športne centre, ki bi v nadaljevanju lahko pomagali, da bi se lažje prijavljali na mednarodne prireditve ter da bi imeli naši športniki dobre pogoje za razvoj. 

Ena taka zgodba je v Češči vasi pri Novem mestu, kjer je poleg velodroma zrasel nov plavalni bazen.

Da, tudi v Celju se pojavljajo ideje o prenovi dvorane Kladivar. Potem ima tudi Radovljica bazen in tako naprej. Ampak tu ne bi ocenjevali politično, ampak bi si predvsem želel pomoč tako imenovane stroke. Še ena velika ideja je, da bi na Brdu poleg nogometne zveze, ki ima tam stadion in svoje objekte, zgradili še dvorano za rokomet in košarko. V zadnjem času je prišlo kar nekaj idej, od plezalnih sten do še česa, ampak smo to prepustili olimpijskemu komiteju. 

Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport

Kakšni so načrti in strategije za krepitev razvoja mladih športnikov v Sloveniji? Kakšno podporo jim država ponuja?

Brez mladih športnikov seveda ni vrhunskih rezultatov. Slovenija je relativno majhna država, ampak si upam trditi, da je po rezultatih v narekovajih številka ena na svetu glede pridobljenih olimpijskih medalj. Nimamo tega privilegija, da bi talente, ki jih je relativno malo zaradi naše demografije, spuščali mimo športnega sita. Zato se mi zdi, da moramo bistveno več sredstev nameniti za šport, trenerje in naš strokovni kader.

Želel bi si tudi, da bi bilo staršem treba čim manj prispevati iz lastnega žepa, da lahko otroci trenirajo, čeprav vem, da vse, kar je zastonj, tudi ni v redu. Ampak tukaj gre vendarle za šport in razvoj talenta ne sme biti odvisen od socialnih razmer. Država pomaga. Seveda ne bodo vsi Luka Dončić in Tadej Pogačar, ampak če se otrok ukvarja s športom, tudi zdravo živi, krepijo se ekipni duh, medsebojna pomoč in disciplina. To se mi zdi bistveno bolje, kot pa da ždijo za štirimi stenami in igrajo igrice na telefonu. 

Kot ste omenili, je večina financiranja na plečih staršev, pa tudi ko je treba nekaj več vlagati, se nekateri odločijo za selitev v tujino zaradi boljših razmer. Kako preprečiti odhod mladih športnikov?

Imamo različne športe, ki terjajo različno visoko financiranje. Če pogledamo recimo smučanje, ena sezona za perspektivnega mladega smučarja stane tudi med 20 in 30 tisoč evrov. Da ne govorimo o tenisu ali pa še kakšnih drugih športih, kjer je potrebna večja angažiranost. Ampak Slovenija je na tem področju relativno dobro organizirana, seveda pa tistih najboljših talentov tudi z najboljšim financiranjem ne bi mogli zadržati. Pomembno je, da jim jasno damo vedeti, da so Slovenci in imajo radi svojo domovino.

Tipičen primer je Dončić, ki je šel s 13 leti v košarkarski klub Real Madrid, kjer je svoj talent izpilil do takega dragulja, da je danes eden najboljših košarkarjev. In vidimo, kako vrača Sloveniji prek svoje igre. Vseh teh zadev ni mogoče povsem zaustaviti, moramo pa poskrbeti, da čim več talenta obdržimo pri nas, pa tudi da vsem, ki imajo željo po rekreativnem ali tekmovalnem športu, to omogočimo. 

Kako pa je s šolskim kurikulumom, je tukaj na vidiku kakšna sprememba? 

Tega področja v sklopu reorganizacije nismo prestavili. To ostaja pod ministrstvom za izobraževanje. Sodelujemo z ministrom Darjom Feldo z roko v roki. Imamo športni karton, ki je zelo dobro narejen. Se mi pa zdi, da bo treba, kot smo se pogovarjali, tudi na tem področju nekaj narediti. Tudi za športno vzgojo morajo imeti učitelji strokovno znanje, ne more tega učiti ista oseba kot matematiko in druge predmete. Tu bi morali narediti veliko več. Pa ne samo v osnovnih šolah, tam so stvari še relativno dobre, ker imajo otroci neko drugo razmišljanje. Težava nastane, ko pridejo v srednjo šolo ali pa na fakulteto. Tam šport kar naenkrat ni več priljubljen, zato moramo skupaj z obema ministrstvoma na tem področju narediti večje korake naprej. 

Kako pa je s podporo kasneje, ko športniki končajo kariero? Vemo, da med kariero prinašajo državi prepoznavnost v mednarodnem okolju.

No, mislim, da država že med kariero športnika omogoča zaposlitev v policiji, carini, vojski, in to športniki cenijo. Težava je seveda, ko se športno upokojijo. Poznamo različne športe, kjer so lahko športniki zaradi priljubljenosti športa finančno preskrbljeni in lahko normalno živijo. Imamo pa na drugi strani športnike, na katere smo zelo ponosni, pa v njihovem športu ni denarja. Tu je morda država predvsem za tiste, ki so dobili olimpijske medalje in dosegli neke rezultate, premalo poskrbela. Zato je zdaj čas, da skupaj oblikujemo ideje, kako in na kakšen način pomagati. 

Veliko je tudi sodelovanja vrhunskih športnikov s Slovensko turistično organizacijo. 

Seveda, z vidika ambasadorja. Problem je, da – če sem iskren – se za ambasadorje izbere tiste, ki so najboljši in imajo praviloma že tako dovolj denarja. Plačilo, ki ga dobijo, jim ne pomeni veliko. Težava je, da drugi športniki, ki so prav tako vrhunski, denimo pri namiznem tenisu, niti približno niso tako dobro plačani, kot je na primer nogometaš. Tukaj imamo problem, ampak ima tudi vlaganje v šport neke svoje ekonomske okvire. 

Kakšen je vaš pogled na profesionalne športnike, ki imajo stalno prebivališče v tujini, ponavadi v davčno bolj ugodnih državah?

Bom tvegal z izjavo, da bi morali razmišljati o spremembi davčne zakonodaje. Na ta način bi poskusili te fante in dekleta zadržati v Sloveniji, ker zdaj od njih ne dobimo nič davka. Pa ni problem samo davek. Problem je, da se športniki gibajo v tujini namesto med Slovenci. Nam navijačem bi dali možnost, da se srečujemo z njim. Ampak to je ideja, ki presega moj resor. Olimpijski komite je predlog pripravil, mi smo ga podprli, s tem so šli do ministra za finance. Za zdaj se je to povsem ustavilo, ampak mislim, da morajo ministri začeti gledati pri davčnih politikah – pa še kje drugje – zunaj okvirov.

Ko ste omenili ekonomski okvir – lahko poveste, kako poteka razporejanje sredstev za šport v Sloveniji?

To poteka prek tako imenovano letnega programa za šport, kjer strokovnjaki, ki so izvoljeni v odbor, razdelijo sredstva tako za delovanje panožnih zvez kot za plačilo trenerjev in priprave reprezentanc. Za ta namen je šlo letos rekordnih 41 milijonov evrov. Potem imamo še druga sredstva, ki so za investicije. Tu govorimo o približno 30 milijonih na leto od leta 2023 do leta 2027 in mislim, da bomo s tem lahko dvignili šport na višjo stopničko. Seveda se moramo zavedati, da ima država lahko miljarde, pa ne more doseči takih rezultatov. Tu je tipičen primer recimo Savdska Arabija, ki bi lahko dala milijarde in miljarde, pa ne bo imela denimo Dončića ali Pogačarja.

Ali iz tega vidika Slovenija izstopa tudi glede naturalizacije športnikov? 

Glede tega veljajo evropska pravila po posameznih panožnih zvezah, ampak mi vendarle vlečemo ta športni gen še iz nekdanje Jugoslavije. Slovenci smo se morali truditi, da smo prišli v jugoslovansko reprezentanco. To nam je v naravi, da se ukvarjamo s športom, pa ne samo z vrhunskim športom, ki je seveda pomemben za ekonomijo in za zavest, temveč je ogromno tudi rekreativnega športa, od teka do kolesarstva. Mislim, da imamo šport zapisan v genih.

Kateri šport Sloveniji prinaša največje finančne prihodke? Kateri je slovenski paradni šport?

Z ekonomskega vidika je seveda nogomet številka ena, ki prinaša finančno ogromno, seveda če nogometaši dosegajo dobre rezultate. Letos je v ospredju tudi odbojka, pri nas je bilo organizirano prvenstvo, ki je prineslo večje ekonomske učinke. Dejansko že rezultat sam po sebi daje ekonomske učinke. Če bi ocenjeval kot laik, bi rekel, da so nogomet, košarka, kolesarstvo tisti športi, ki so finančno zanimivi tudi za sponzorje. Ampak mi se trudimo, da kot država ne delamo razlik. 

Omenili ste tudi različne prireditve, ki jih organiziramo pri nas. Na Dunaju ste se pogovarjali z avstrijskim ministrom glede možnosti skupne kandidature za organizacijo zimskih olimpijskih iger z Italijo in Avstrijo.

Ta ideja že kar nekaj časa tli v športni javnosti. Zdaj je prvič, da smo to dvignili na raven politike, da se pogovarjamo o tem. Ampak samo pogovarjamo, ker – saj veste – tukaj so potrebni veliki finančni vložki. Na zadnjem sestanku na Dunaju sva se z vicekanclerjem Avstrije, ki je zadolžen za šport, dogovorila, da bi organizirali skupni sestanek vseh treh predsednikov Olimpijskih komitejev Slovenije, Italije in Avstrije. Potem pa se lahko dogovorijo države na vladni ravni. Gre za organizacijo iger po letu 2030, torej ali 2034 ali 2038. Dejstvo je, da je Slovenija z zadnjimi svetovnim prvenstvom v nordijskem smučanju dobila solidno infrastrukturo. Ampak zdaj smo šele v fazi pogovorov, ki pa so se mogoče dvignili na nekoliko višjo raven.

STA

 

Kakšna je prihodnost zimskega športa pri nas glede na globalno segrevanje in vse večje težave slovenskih smučišč?

Hvala bogu, da države ne morejo uravnavati podnebja, malo za šalo malo zares. Podnebje nam je izstavilo račun, vidimo, da že na Mariborskem Pohorju težko organiziramo Zlato lisico, za kar mi je neizmerno žal. Potrudili se bomo, da bosta Zlata lisica in Kranjska Gora ostali v Sloveniji. To je problem, ki ga nimamo samo v Sloveniji, ampak ga imajo tudi druge države. Na drugi strani pa vidimo, da našim organizatorjem včasih uspe nemogoče. Tudi Zagreb je izgubil tekmo, ki je bila medijsko neizmerno priljubljena. Na to nimam odgovora, morali se bomo prilagoditi. 

E-šport postaja vse bolj priljubljen. Ali ima vlada kakšne načrte za prepoznavanje in podporo tej rastoči industriji?

No, meni je zelo nepoznan. Zadnjič sem bil z ministrom za gospodarstvo Savdske Arabije in tam je e-šport zelo razvit. Poznam tudi nekaj Slovencev, ki igrajo v tem športu in služijo abnormalno veliko, ampak je njihovo življenje skoncentrirano v zaprtih prostorih in na nočno igranje.

 

Kako pa vidite šport v letu 2050, recimo čez 30 let?

Ne vem, ali bom takrat še lahko navijač. Upam, da bom šel na kakšno tekmo, kar bi si sicer želel, ampak glede na osnovo, kakršno imamo, vidim Slovenijo še zmeraj kot državo, ki ima športne junake. 

Kakšni ukrepi so sprejeti za spodbujanje javnosti k redni telesni dejavnosti in glede rekreativnega športa kot takega?

Tukaj nimamo prevelikih težav. Podzavest Slovencev je, da je rekreativni šport dober za razvoj. Za rekreacijo imamo tudi solidno urejeno športno infrastrukturo. Seveda, vedno je lahko bolje. Imamo tudi ogromno športno rekreativnih prireditev, od Ljubljanskega maratona do kolesarskih tekmovanj, ki so skoraj že na dnevni bazi, seveda tudi zaradi naših vrhunskih kolesarjev.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar