E-pismo: Pogovoriti se moramo o Kitajski

Družinski pogovori, ki se začnejo na takšen način, običajno ne prinašajo nič dobrega. Vsekakor ne za tistega, zaradi katerega so sklicani. In tako je tudi v mednarodni skupnosti, ki proti velikanki v daljni Aziji vse manj pogleduje z upanjem ali iz želje po navdihu, ampak z vse več vprašanji, skepso, pa tudi strahom.

Poleg stoletij kulturne izolacije dedinje veličastnih cesarskih dinastij pa k občutku nejasnosti in netransparentnosti največ pripomorejo kar Kitajci sami. Delovanje v zakulisju in brez pojasnil je običajno zaščitni znak paranoičnih samodržcev in negotovih avtokracij. Pri čemer se v prvega nepovratno preobraža predsednik Ljudske republike Xi Jinping, medtem ko sočasno v drugo spreminja državo, na čelu katere si je s tretjim precedenčnim mandatom zelo verjetno zagotovil dosmrtnega. Če ga ne bo prej spodnesla ljudska nepokorščina.

In prav v tem grmu tiči zajec vseh težav, ki političnemu vodstvu nekoč obetavne države v zadnjem času povzroča sive lase in mu hkrati onemogoča ustrezno ukrepanje za zajezitev pretnje gospodarske krize. Kapital, brez habitata živahnega, globokega in odprtega trga, je pač pregovorno plaha ptica. Tveganja, kot so pomanjkanje preglednosti, predvidljivosti, prava in jasnih navodil, ki zaznamujejo kitajsko naložbeno okolje, ga hitro odženejo.

Čeprav komunistična partija daje vtis, da ima oblast trdno v svojih rokah, ta počiva na razmeroma krhkem socialnem paktu, ki ga večina Kitajcev razume nekako takole: dokler nam bo oblast zagotavljala dostop in sredstva za nakup potrošniških dobrin, ki jih uživa resda dekadentni in moralno izprijeni Zahod, bomo tolerirali njene trdoroke ekscese.

Njene zakulisne spopade za vpliv, njeno razraščajočo korupcijo v najvišjih državnih strukturah in cenzuro, njen nadzor ter patološko zagotavljanje interne varnosti z vzvodi represije. Tudi vojno za pripojitev 'separatističnega Tajvana'.

Xi je ujet v past, saj mu spanec krati vprašanje legitimnosti njegove vse bolj centralizirane oblasti, ranljivo utemeljene na vse manj prepričljivem gospodarskem napredku, ki ga lahko trajno vzdržujejo samo odprti in transparentni finančni trgi.

Izvor njegove moči in hkrati skrbi je gospodarstvo, ki iz pandemske inertnosti nikakor ne more napredovati v težko pričakovano popandemsko dvomestno okrevanje.

Razvijalec nepremičnin Country Garden ima hude, pravzaprav eksistenčne težave s servisiranjem dolga, ki bo po poročanju Bloomberga letos narasel na 7,6 milijarde dolarjev. Največji svetovni dolžnik v nepremičninskem sektorju Evergrande, čigar obveznosti presegajo 300 milijard dolarjev, pa je včeraj na sodišču v New Yorku sprožil postopek za varstvo pred upniki.

K težavam nepremičninskega trga je poleg več kot 20-odstotne brezposelnosti med mladimi, šibkega notranjega povpraševanja, grožnje deflacije in skorajšnje stagnacije mogoče prišteti še zagate finančnega konglomerata Zhongzhi Enterprise Group. Pred njegovimi vrati se v zadnjih dneh zbirajo razjarjeni upniki, ki zahtevajo izpolnitev izplačil. "Vaši računovodski izkazi kažejo dobiček, zakaj nam ne povrnete vložkov," si je v nadvse redkem javnem izrazu nejevolje pridušal eden izmed njih.

Češnja na vrhu torte je dejstvo, da gre za ponudnika storitev bančništva v senci, ki je prihranke Kitajcev usmerjal v nepremičnine in ostale finančne produkte, ker ti dohitevanju blaginje Zahodnjakov navkljub niso imeli na razpolago zahodnjaških oblik naložb. Vzpon Zhongzhija je namreč posledica nedoslednega izvajanja tržno-liberalnih reform, saj krepitev avtoritarne drže nikakor ne gre vštric z rahljanjem spon kapitalskih trgov.

Če je vprašanje, čemu, retorično, je vprašanje, v kolikšni meri je Peking pripravljen brzdati svojo potrebo po nadzoru, eksistenčno. Tako za komunistično partijo kakor za Kitajsko. Posledično pa tudi preostali svet.  

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar