.webp){kind=icon}
Dobro jutro,
danes bom pretekli teden z vami pod drobnogled vzel Aleš Kovačič, novinar spletnega uredništva Bloomberg Adria.
Zanimivo je, kako imamo ljudje običajno polna usta benevolentnih besed o poštenju in osebni integriteti. A medtem ko tovrstne nasvete in modrosti stresamo iz rokava, se zadeve velikokrat obrnejo na glavo, ko se moramo v dvomljivih situacijah zanesti na lastno presojo.
Vendar če sleherniki težo vesti občutimo kot mlinski kamen, vprašanje z vestjo povezane osebne integritete nad gospodarstveniki in politiki visi kot Damoklejev meč. Razen nekaterih redkih izjem kršenje lastnih obljub in zavez, ki se pri politikih običajno kot gobe pod dežju namnožijo v predvolilnem času, javnost praviloma "nagradi" s strmoglavljenjem ratingov vox populi.
Medtem ko se na domači sceni pospešeno približujemo prvi obletnici delovanja vlade pod vodstvom premiera Roberta Goloba, zimzelena tema izpolnjevanja obljubljenega stopa v ospredje domače javnosti. Stanje za predsednika vlade in njegove ministre ni najboljše, kajti bilanca napovedanih in izpeljanih projektov Golobove vlade je porazna. Pompozno napovedano reformno leto se spreminja v fiasko. Če je vladi še do nedavnega ob ambicioznem naštevanju napovedanih reform zmanjkovalo prstov, zdaj razočarani javnosti zmanjkuje prstov, s katerimi hiti preštevati odpovedi ali zamike nujnih sistemskih rešitev.
Verjetnost, da se bo razočaranje prevesilo v nezadovoljstvo ali nemara katastrofo, stopnjuje zadnji polom z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki bo, če pustimo ob strani kopico tako praktičnih kot tudi konceptualnih negotovosti oziroma tveganj, negativno vplivala na prihodke bank. Zanimivo je, da se t. i. novi obrazi – v to kategorijo se mimogrede uvrščata tudi Golob in večina njegove ministrske nomenklature –, ne zavedajo, da jih Slovenci volimo prav zaradi tega, ker so z vidika osebne integritete bolj ali manj nepopisan list. Logika je namreč preprosta, kot je lahko le pregovorna slovenska kmečka pamet: Nov obraz v sebi nosi obljubo, da je pošten, skratka eden od nas, ki bo delal v dobro ljudi, ne pa zase ali morda za poplačilo uslug svojih političnih botrov.
In ko smo že pri slovenskih kmetih; nenavadno je, da se je najodločneje po robu vse bolj samovoljni in opravilno nesposobni vlade nazadnje postavil slovenski kmet. "Zgroženi smo nad pristopom vlade k reševanju težav v Sloveniji, ker če je to precedens, se naši državi slabo piše," je bil v zvezi z vladno pogajalsko taktiko in pretiranim vplivom nevladnikov oziroma aktivistov na zakonodajne procese v državi ogorčen glavni tajnik sindikata kmetov Jernej Redek. Kmetje pač vedo, da na kmetiji brez reda hitro zavlada kaos – in tako bi moralo biti tudi pri ustroju države.
Zato pravijo, da traktorji prestolnice na predpraznični 25. april ne bodo ohromili, ker je vlada izdala njihovo zaupanje, ampak tudi zato, ker ta z zaupanjem vseh Slovencev ravna kot "svinja z mehom". Premier odgovornosti za razpad pogajanj in kmečke proteste ne sprejema; pravzaprav jo v maniri, ki običajno velja za inventarne obraze domače politične scene, pripisuje misterioznim političnim silam iz zakulisja. Taktika, ki je pri Slovencih, ki cenimo integriteto in prevzemanje odgovornosti – čeravno bolj pri drugih kot pri sebi –, zgrešena.
Le kdo se ne spomni užaloščenih izjav nekdanjega premiera in kasneje predsednika republike Boruta Pahorja, ki je odgovornost za operativno nesposobnost svoje vlade pripisoval neimenovanim prašičem, ki se gnetejo ob koritu, potem pa obtičal na političnem obrobju, iz katerega se je v velikem slogu vrnil le z izdatno mero prikupno prismojenega narcističnega populizma.
Pahorjeva živalska alegorija izvira iz slovite distopične politične satire Georga Orwella, ki je med drugim tudi svarilo o čereh ohole in samopašne vladavine. Ta se v Živalski farmi sprevrže v avtokracijo oziroma diktaturo, ki se – mimogrede – krepi na vzhodnih mejah Evrope. Ker Slovenci na srečo živimo v demokraciji, se takšno obnašanje političnih elit običajno izteče v predčasne volitve. Ko namreč prašiči postanejo podobni ljudem in začno hoditi po dveh nogah, je država šla k hudiču. Pred tem ne svari samo satirična pripoved, ampak tako veli tudi zdrava kmečka pamet.
