Politika

Kračun: Naslednje leto nas čaka zadolžitev za štiri milijarde evrov

Avtor: Klemen Balanč

30. avgusta 2022, 06:15

Zaenkrat je slika javnih financ še ugodna, ampak povezana z velikimi tveganji v bližnji prihodnosti

Cilj vlade bi moral biti ohranjanje javnofinančne kredibilnosti ob zmerni javni porabi, meni Kračun

Evropska monetarna politika bo bolj restriktivna, kot je bila po zadnji finančni krizi

O stanju slovenskih javnih financ in vladni politiki ter o fiskalni in monetarni politiki na ravni EU smo se podovarjali z dr. Davorinom Kračunom, predsednikom Fiskalnega sveta RS. 

Fiskalni svet je neodvisen in samostojen državni organ, ki nadzira vodenje javnofinančne politike. Njegova osnovna naloga je spremljanje spoštovanja fiskalnega pravila, srednjeročno uravnoteženih prihodkov in odhodkov brez zadolževanja ter izvajanja predpisov EU, ki urejajo ekonomsko upravljanje v državah članicah.

V kakšnem stanju so slovenske javne finance?

Zaenkrat je slika javnih financ še ugodna, ampak povezana z velikimi tveganji v bližnji prihodnosti. Kratkoročno imamo dva problema, ki ju bo morala nasloviti javnofinančna politika. Prvi je rast cen energentov in surovin, drugi pa splošna inflacija. Naslavljanje teh dveh problemov bo izziv za javne finance.

Če pa iz javnofinančnega salda izločimo učinke gospodarskega cikla in pogledamo izračun strukturnega salda, vidimo, da je problemov še več. V preteklosti se je strukturni položaj javnih financ precej poslabšal. Država je nakopičila kar nekaj novih trajnih obveznosti, ki jih bo treba v bodoče poravnavati. Strukturni primanjkljaj slovenskih javnih financ je posledično visok, tudi v evropskem merilu.

Če pogledamo zadolženost, pa je Slovenija zadolžena manj, kot je povprečje držav Evropske unije – javni dolg znaša 40 milijard evrov oziroma 75 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP). Če pa pogledamo dinamiko zadolženosti, se je nominalni dolg v zadnjih 15 letih početveril, kar je visoka rast.

Povprečna zadolženost držav Evropske unije je okoli 95 odstotkov. Kje je tista meja, do katere je zadolževanje države še vzdržno oziroma legalno?

Prva meja je maastrichtska pri 60 odstotkih BDP. Ampak glede na to, da je večina držav že nad to mejo, so fiskalna pravila uvedla dinamični pokazatelj – države so vsako leto primorane dolg zmanjšati za eno dvajsetino preseganja 60 odstotkov.

Slovenija je 15 odstotnih točk nad maastrichtsko mejo, kar pomeni, da bi morali vsako leto znižati dolg za nekaj manj kot odstotno točko. To je za Slovenijo dosegljiv cilj – ob normalni gospodarski rasti in zmerni javnofinančni politiki.

Ampak v Evropi so tudi drugi problemi. V Grčiji ali Italiji je javni dolg od 150 do 200 odstotkov BDP in izpolnjevanje navedenega pravila za ti državi predstavlja ogromen fiskalni napor. Zato je pred EU izziv, kako razlike v zadolženosti prevesti na enotna fiskalna pravila, ki po eni strani ne bi spodbujala držav k pretiranemu zadolževanju, po drugi strani pa bi omogočila višje zadolženim državam, da postopoma znižajo svoj javni dolg.

Če ostaneva še malo pri Sloveniji. Zaradi draginje vlada ponovno troši za pomoč gospodinjstvom in podjetjem, načrtovane investicije so na rekordno visoki ravni. Z vidika javnih financ: bi bilo bolje, če bi vlada zategnila pas?

To je osnovna dilema javnih financ. Treba je secirati situacijo in v posameznih elementih oceniti, kaj najbolj prispeva k blaginji prebivalstva oziroma k večanju dolgoročnega gospodarskega potenciala v okvirih omejenega fiskalnega prostora in vzdržnih javnih financ. Generalno gledano mora biti fiskalna politika v takšni situaciji zmerno restriktivna. To priporoča tudi Evropski fiskalni odbor. Treba je težiti k zmanjševanju javnega dolga, vendar ne s takšno dinamiko, da bi to ohromilo gospodarstvo.

Slovenska tiskovna agencija
Vlado čakajo težke odločitve. Koliko še lahko investiramo v zeleno-digitalni prehod ter pomagamo ljudem in podjetjem prebroditi draginjo – ne da bi ogrozili vzdržnost javnih financ?

 

Investicije so osnova gospodarske rasti, ampak samo takrat, kadar so učinkovite in zares krepijo gospodarski potencial. Če pa pride v kratkem času do izrazitega povečanja investicij, lahko naletimo na meje absorpcijske sposobnosti v gospodarstvu in v administraciji, tako da lahko investicije hitro postanejo neučinkovite. Investicije so manj učinkovite tudi v primeru, ko jih izvajamo v časih visokih cen surovin in materialov.

Zato je treba biti previden, preden gremo v investicije z vsemi močmi. Treba je najti najbolj učinkovito varianto znotraj zmerno restriktivne fiskalne politike in izbirati projekte, ki bodo najbolj okrepili gospodarski potencial. Tudi monetarna politika se zaostruje, kar lahko v prihodnje poveča stroške financiranja novo ustvarjenega dolga.

Fiskalno pravilo je že tretje leto suspendirano, razglašene so izjemne okoliščine – najprej zaradi epidemije koronavirusa, sedaj zaradi druge krize. Ali glede na javnofinančno stanje držav članic EU mislite, da bo prišlo oziroma da bi moralo priti do spremembe ali celo odprave fiskalnega pravila v Sloveniji ali na ravni Evropske unije? Recimo, da se investicije izvzamejo.

Pomembno je, da Slovenija počaka z morebitno spremembo fiskalnega pravila na dogovor, do katerega bo prišlo v EU. Slovenija lahko hitro postane lahka tarča finančnih trgov. To se je že zgodilo deset let nazaj, ko smo se morali zadolževati po visokih obrestnih merah, kar nas bremeni še danes. Obresti za ta posojila še vedno predstavljajo določen del javnih izdatkov, zato mora biti Slovenija previdna in slediti evropskim trendom.

Kar se tiče EU, pa gre za političen problem, ki ga bo treba rešiti s političnim kompromisom. Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da mora EU kot celota – in seveda posamezne države – izkazovati dovolj kredibilnosti, da si ne bo zaostrila pogojev zadolževanja na finančnih trgih. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da ima vsaka država potrebe po krepitvi gospodarskega potenciala, ki lahko temelji tudi na zadolževanju, tudi Grčija.

V okviru EU je treba pričakovati tudi nadaljnje zategovanje denarne politike in na drugi strani uporabo instrumentov, ki bodo omogočali določeno diferenciacijo med evropskimi državami – a ne bodo omogočali moralnega hazarda. Že majhno gospodarstvo, kot je Grčija, lahko zamaje finančne trge, saj ti praviloma gledajo najšibkejše člene. Morebitni italijanski problem se lahko hitro preseli tudi v druge evropske države. Tukaj je potrebna previdnost in iskanje politične kredibilnosti, kakršna koli rešitev pa mora izkazovati trdnost in odločenost za graditev stabilnega finančnega sistema.

Države imajo torej še vedno visoke potrebe po zadolževanju, to postaja tudi vedno dražje. Ali mislite, da se nam na stari celini obeta nova dolžniška kriza?

Krize praviloma ni mogoče napovedati, pride nenadoma. Mislim pa, da se je iz preteklih kriz EU precej naučila in danes razpolaga s kar nekaj instrumenti, s katerimi lahko odgovori na krize. Recimo Evropska centralna banka (ECB) je letos najavila nov instrument, ki naj bi preprečil preveliko fragmentacijo transmisijskega mehanizma in onemogočil prekomerno odstopanje stroškov financiranja za posamezne države – ob tem, da te države izpolnjujejo določene pogoje, tudi na fiskalnem področju.

Bloomberg
Evropska centralna banka (ECB) na čelu s Christine Lagarde bo 8. septembra odločala o novem višanju ključnih obrestnih mer. Trgi pričakujejo dvig v višini 75 bazičnih točk.

 

Pomembno je, da se morebitna kriza, ki jo povzročijo drugi razlogi, ne prelevi v finančno krizo, ampak da trdni finančni sistem vzpostavi varovalno mrežo pred krizami na drugih področjih. Imamo naraščanje cen energentov in surovin, ki se je začelo že pred vojno v Ukrajini, ti trendi pa se sedaj nadaljujejo tudi s težavami z oskrbo. Ampak to so že znani problemi, zato EU in posamezne države že pripravljajo mehanizme, s katerimi bodo odgovarjale na te izzive.

Kaj pa pričakujete od Evropske centralne banke v luči zviševanja ključnih obrestnih mer?

Očitno inflacija ni samo prehodni problem, kot se je pričakovalo še do pred kratkim, ampak postaja ključni problem ECB. Spomnimo, glavna naloga ECB je zagotavljanje stabilnosti cen, kar doseže z ustrezno monetarno politiko. Ta politika bo bolj restriktivna, kot je bila v obdobju po zadnji globalni finančni krizi.

V zadnjih desetih letih namreč ne moremo govoriti o restriktivni monetarni politiki. Centralne banke so odkupovale obveznice in druge vrednostne papirje na sekundarnih trgih, imeli smo ničelne ali celo negativne obrestne mere. Ta zgodba je končana. Prva faza je normalizacija – treba je zagotoviti ustrezne obrestne mere, ki bi sčasoma dosegle stopnjo inflacije. Pri morebitnih diskrecijskih ukrepih pa je treba skrbno varovati stabilnost evropskega monetarnega sistema in preprečevati moralni hazard.

ECB je pred velikimi izzivi, ampak tukaj ne orje ledine. Že ameriški Fed je začrtal smer dokaj intenzivnega višanja obrestnih mer; temu bo vsaj približno morala slediti tudi ECB. Tudi države bodo morale s fiskalno politiko in drugimi sistemskimi ukrepi do neke mere blažiti zaostrovanje, ki sledi.

Trgi septembra pričakujejo dvig ključnih obrestnih mer za 75 bazičnih točk. Bi si upali napovedati, kje se bo zategovanje denarne politike ustavilo?

To je odvisno od tega, kakšni bodo trendi inflacije. Ključno vlogo bodo odigrali surovinski in energetski trgi. Do pomembne prelomnice lahko pride, ko se začne inflacija vgrajevati v pričakovanja. Ko pride do spirale cen in plač, je inflacijo težko ustaviti. Zaenkrat inflacija obstaja bolj ali manj na ravni surovin, pomembno pa je, da se ne prelije v dodatno povišano jedrno inflacijo.

Za konec še malo za šalo in malo zares: Bomo sploh kdaj odplačali državni dolg?

Državni dolg se praviloma na odplača, ampak upravlja. Leta 2018 smo imeli rekordni proračunski presežek – 340 milijonov evrov. Če bi vsako leto ustvarili tak presežek, bi dolg odplačali v 120 letih. Zato je nesmiselno govoriti o odplačilu dolga, ampak o upravljanju.

Pomembno je, da je država sposobna brez problemov poravnavati svoje sprotne obveznosti, vključno z poplačili zapadlega dolga. Hkrati mora s svojo fiskalno politiko izkazovati visoko stopnjo kredibilnosti, da ji finančni trgi zaupajo, da so bonitetne ocene ugodne in da lahko takrat, ko je treba refinancirati dolg, brez problemov proda obveznice.

Naslednje leto bomo morali refinancirati za okoli dve milijardi evrov obstoječega dolga. Če bo proračunski primanjkljaj znašal dve milijardi in če država ne bo porabljala sredstev na svojih računih, bi morala prodati za štiri milijarde evrov vrednostnih papirjev na finančnih trgih po konkurenčnih pogojih. Da bi to dosegla, mora izkazovati visoko kredibilnost in uživati zaupanje finančnih trgov.

Nek pokojninski sklad, ki želi svojim komitentom zagotoviti denar čez 20 ali 30 let, bo pač izbral obveznice države, ki je vredna zaupanja. To mora izkazovati tudi Slovenija, in ko vidni politiki govorijo o ukinitvi fiskalnega pravila, lahko to močno oteži pozicijo Slovenije na finančnih trgih, investitorji pa lahko zahtevajo višjo obrestno mero. To pa pomeni višje javnofinančne stroške v prihodnosti za obresti, s čemer ostaja na razpolago manj javnih sredstev za druge namene. Pomembno je graditi na kredibilnosti s fiskalno politiko, institucionalno ureditvijo in spoštovanjem pravil.

Vse novice iz rubrike Ostalo

Ostalo

vse novice iz rubrike Ostalo