E-pismo: Namesto obuditve imperija sesuvanje Putinove hišice iz kart

Dobro jutro. Dogodke, ki so minuli teden svet skorajda vrgli s tečajev, bom z vami pregledal novinar redakcije spletnega uredništva Bloomberg Adria Aleš Kovačič.

Morda poletna siesta ni ravno najprimernejši trenutek, da bi se človek namesto v osvežujoče morje potopil v svoje misli in tuhtal o (ne)izbežnosti usode. Pa vendar je slednja, podobno kot smrt, neizbežna. Predvsem pa je ta veliki izenačevalec, čigar vplivu ne more uiti, ne največji mogočnež ne zadnji revež. Človek pač vsaj umre v demokraciji, čeravno mu je vmes usojeno, da tlači zemljo, kakšne izmed mnogih avtokratskih držav, medtem ko se po njem sprehajajo škornji opresivnih režimov, ki jim vladajo.

To nemara še najbolj velja za državljane mogočne Ruske federacije, kajti prav njihova življenja so utelešenje te tragikomike. Ruska zgodovina in sedanjost sta namreč hkrati veličastni in tragični, ponos in madež na dediščini civilizacije, izraza nepojmljive žrtve za svobodo in najokrutnejših diktatur, ki so si z ognjem in mečem prizadevale ugasniti njen plamen. Država je od prostranih step do zamrznjenih sibirskih širjav vsekakor dovolj razsežna, da lahko tam soobstajajo takšne dihotomije.

Prav pod diktatorskim patronom predsednika Vladimirja Putina ta evrazijska velikanka v zadnjih desetletjih znova preživlja enega svojih najtemačnejših in sramotnih zgodovinskih obdobij. Ta je z revanšistično invazijo na sosednjo Ukrajino 140 milijonov Rusov potisnil v popolnoma brezizhodno in samodestruktivno situacijo igre ničelne vsote, kjer se bo za preživetje države moral Putin tako ali drugače umakniti. Ali pa se bo, tako kot je v pogovoru za Bloomberg Adria dejal poznavalec Denis Mancevič, zelo verjetno zgodil razpad Ruske federacije.

To je v silovitem vrtincu dogodkov, ki so imeli vse nastavke vojaškega udara, razen ključnega klimaksa uzurpacije oblasti, minuli vikend z veleizdajo razkril njegov doslej najtesnejši sodelavec Jevgenij Prigožin. Putinovemu lakaju, čigar vzpon do kremeljskih koridorjev moči je začrtala bizarna krivulja od kaznjenca, uličnega prodajalca hrane, kuharja in nazadnje do vodje plačancev skupine Wagner, je namreč uspel nepojmljiv podvig, s katerim je s krvjo prežeto realnost ukrajinske fronte v skorajšnji ponovitvi Napoleonovega podviga privedel naravnost pred vrata Moskve in v dnevne sobe običajnih Rusov.

Putin je Prigožinov poskus invazije na Moskvo zaenkrat preživel. Vendar je tudi preklicani puč povprečnemu Rusu dal jasno vedeti, da ukrajinska vojna ni nekaj abstraktnega, kar bi se dogajalo daleč stran. Predvsem pa, da ta ne poteka po načrtih Kremlja in ne ustreza iluzijam, ki jih dnevno bruha Putinov propagandni medijski aparat. Kolone tankov, ki so v soboto brzele v nasprotni smeri fronte, so bile namreč znak, da ukrajinska vojna ni pravična vojna. Da ni ne častna, ne obrambna vojna proti Natu, ne osvoboditeljska in vsekakor ne vojna za denacifikacijo Ukrajine, ki bo uresničila Putinove zablode o restavraciji ruskega imperija; da je skratka takšna, kakršne so vse vojne - kruta, nasilna, krivična, pogubna, in da zaradi 200 tisoč padlih ruskih vojakov ni tragična ter žalostna zgolj za Ukrajince, ampak tudi za Ruse.

Čeprav se je sobotni puč končal še preden se je dobro začel, so Prigožinovi borci s hitenjem v konfrontacijo z ruskimi varnostnimi organi, ki so popolnoma odpovedali, pokazali, da je edini Putinov imperij ta, ki se pred našimi očmi sesuva kot hišica iz kart. Ironija je, da je to razkrila kriminalna horda Wagnerjevcev, ki jih z milijardami dolarjev vzdržuje Kremelj. A ruska zgodovina je, kot že rečeno, neskončno zaporedje protislovij, kar je ne nazadnje v navezavi na dogodke iz leta 1917 prejšnjo soboto izpostavil kar Putin sam, ko je razjarjeno govoril o zabadanju noža v hrbet.

"V spopadih z uporniki so bili ubiti naši soborci, naši piloti. Niso omahovali in so častno izpolnili svoje ukaze in vojaško dolžnost," se je v sredinem nagovoru pripadnikom ruskih oboroženih sil zahvalil njihov voditelj. Za razliko od njih in njihovih padlih tovarištev je mogočnež Putin ob hudi uri, ko je kazalo, da ga čaka klasična usoda samodržca, poskusil s sramotnim pobegom iz Moskve. Diktator je pokazal, da poleg državnega ter vojnega menedžmenta ne zmore zagotoviti niti osnov državne varnosti. Poslednji ruski cesar je nag in skrajni čas je, da ruski narod zavoljo lastnega preživetja vzame usodo v svoje roke in sprejme vlogo rablja Putinovega režima.

 

 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar