Izjave tedna: Konec ali začetek državljanske vojne v Rusiji?

"Našim varnostnim silam čestitam, da so uspele preprečiti državljansko vojno," je v enem izmed prvih nagovorov po neuspelem vojaškem udaru domači javnosti sporočal ruski predsednik Vladimir Putin.

Realnost je bila, kot je to običajno značilno za avtoritarne režime, ravno obratna. Juriš tankovskih kolon plačancev skupine Wagner se je podobno kot Hitlerjevi zavojevalci v ruski veliki domovinski vojni zaustavil tako rekoč pred vrati Moskve. Njihov voditelj Jevgenij Prigožin je v svojem popučističnem oglašanju sporočil, da cilj njegovih borcev nikoli ni bil kremeljski vrh, ampak da so ti merili stopničko nižje – na muhi njihovih kalašnikov sta bila menda ruski obrambni minister Sergej Šojgu in vodja poveljstva oboroženih sil Valerij Gerasimov in ne Putin. "Naš cilj ni bil strmoglaviti obstoječi režim in legitimno izvoljeno vlado," je pojasnjeval Prigožin.

Njuna pojasnila so izzvenela neiskreno, izumetničeno in v Putinovem primeru skorajda obupano, kot so lahko zgolj besede nekoga, ki je ujet v krčevit boj za preživetje. Kajti v Rusiji gre, potem ko je sicer preklicani državni udar evrazijsko velikanko potisnil na rob državljanske vojne, prav za to, v pogovoru za Bloomberg Adria meni poznavalec posovjetskega obdobja Denis Mancevič. Nazadnje je bilo potrebnih pičlih in hektičnih 24 ur, da je zveličane cilje o restavraciji ruskega imperija zamenjal boj za življenje ali smrt Putinovega režima, ki se sesuva kot hišica iz kart.

Ruski voditelj je v sredo v svojem nagovoru ob vznožju kremeljskega stopnišča 2.500 zbranim pripadnikom različnih rodov ruske vojske in varnostnih organov čestital za hrabrost v boju. "Častno ste izpolnili svoje ukaze in vojaško dolžnost do domovine," je dejal ranjeni samodržec in pri tem verjetno srčno upal, da ruski narod in vojska še ne bosta tako hitro spoznala, da je njun največji sovražnik prav on sam.

 

Ameriški predsednik Joe Biden je sicer v zvezi z razmerami v Rusiji hitel razlagati, da Združene države niso imele nič z ozadjem dogajanja v tej državi, a se je pri tem smiselno vprašati, ali je ta sploh vedel, o kateri državi in diktatorju govori. Na vprašanje, kako so nedavni dogodki oslabili režim Vladimirja Putina je namreč ameriški predsednik osuplim novinarjem odgovoril: ''Težko je reči. Vidno izgublja vojno v Iraku, izgublja vojno doma, po svetu pa obveljal za izobčenca.'' Iraško in ukrajinsko vojno je pred tem pomešal še dan prej, ko je dejal: "Če bi vam kdo rekel, da bomo v napadu na Irak lahko združili vso Evropo in dosegli popolno enotnost Nata, mislim, da bi vam rekli, da je to malo verjetno."

Ker gre v tretje rado, je Biden ti dve državi oziroma vojni zamenjal že novembra, ko je naraščajočo inflacijo postavil v krizni kontekst. "Inflacija je trenutno svetovni problem zaradi vojne v Iraku in njenega vpliva na cene nafte ter zaradi tega, kar počne Rusija," je bil (ne)jasen Biden.

Osemdesetletni prvi mož svetovne velesile je sicer znan po prostodušnih, velikokrat pa kar napačnih ali celo popolnoma nerazumljivih komentarjih, saj je denimo po nedavnem visokem obisku indijskega premiera Narendre Modija v Združenih državah Amerike (ZDA) govoril o svojem "novem najboljšem prijatelju", ki je "predsednik vlade majhne države, ki je zdaj največja na svetu, Kitajske", nato pa se je popravil, da je želel reči Indije.

Če prihajajoči vikend ne zmoti še kakšna geopolitična kriza, bomo lahko v miru spremljali začetek največje kolesarske dirke na svetu. Za kolesarsko karavano se namreč v soboto začenja dirka vseh dirk, Dirka po Franciji. Za takšno velja, ne samo z vidika finančnih nagrad in prestiža, temveč tudi zato, ker je najbolj stresna v koledarju, je v današnjem pogovoru za Bloomberg Adria povedal David Tratnik, ki v profesionalni kolesarski ekipi Bahrain Merida dela kot maser.

Pojasnil je zaodrje boja za rumeno majico, ki zmagovalcu prinese pol milijona evrov, pri tem pa spregovoril tudi o tem, kaj vse vključuje delo maserja. Med drugim mora Tratnik poskrbeti tudi za ustrezno hidracijo vseh 28 moštvenih kolesarjev, ki med nadčloveškimi napori pod žgočim francoskim soncem spijejo ogromno tekočine.

"Zvečer dobimo načrt, kako naj bi potekal dan. Zjutraj pripravimo bidone in hrano za kolesarje, vsak dan pripravimo med 150 in 200 bidonov, torej okrog 70 do 100 litrov tekočine," je o svojem delovniku, ki se med dirko začne ob deveti in traja ves dan, povedal Tratnik. Etape se zaključijo okoli petih oziroma pol šestih, kolesarji se stuširajo, potem jih čaka kakšna ura transferja. Kasneje je čas za masažo, ki navadno traja do devetih, ob desetih imajo večerjo in nato spanje. "Včasih sem tako utrujen, da večerjo kar izpustim in grem v posteljo," priznava Tratnik.