Kitajski imperij napenja gospodarske mišice in vrača udarec ZDA in EU

Kitajski premier Li Quiang je ob odprtju srečanja Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) v severnokitajskem Tianjinu v začetku tedna jasno ošvrknil namere Združenih držav in Evropske unije (EU), ki z uvajanjem vse bolj restriktivne in protekcionistične ekonomske zakonodaje poskušata zmanjšati izpostavljenost njunih gospodarstev do Kitajske. "Gospodarstva številnih držav so med seboj prepletena, odvisna eno od drugega, dosegajo uspehe zaradi drugega in se skupaj razvijajo," jih je hitel poučevati Li, kakor da bi bila njegova država svetovni vzor demokracije, ekonomskega liberalizma in izražanja svobodne volje ter mnenj posameznikov.

Ekonomska varnost kot ideološko orodje?

Kmalu po njegovi mini evropski turneji, kjer je obiskal Pariz in Berlin in kjer so mu tamkajšnji voditelji dali jasno vedeti, da bo Evropa vsekakor v bližnji prihodnosti ubrala bolj restriktivno politiko na področju gospodarskega sodelovanja s Kitajsko, pa je z govorniškega odra foruma v smeri Bruslja in Washingtona izstrelil še eno puščico kritike: "Vlade in zadevne organizacije ne bi smele iti predaleč, kaj šele, da bi pojem tveganja raztegnile ali ga spremenile v ideološko orodje." Komentar pa ni bil samo diplomatsko nezastrt in predvsem pokroviteljsko kritičen, ampak je premier z njim, kot kažejo včerajšnje poteze osrednjih oblasti v Pekingu, napovedoval tudi uvedbo kitajskih povračilnih ukrepov.

Prav danes, ko se v Bruslju zbirajo voditelji držav članic EU, kjer jih bo na mizah med drugim pričakal sveži predlog strategije Evropske komisije (EK) za krepitev ekonomske varnosti EU, Bloomberg poroča, da je Peking pripravil svojo različico zakonodaje za zaščito gospodarstva Ljudske republike. Razlika med obema dokumentoma pa je med drugim tudi ta, da bo predlog EK pred sprejetjem moral na dolgo romarsko legislativno pot, preden mu bo dovoljeno postati zakon, Kitajska pa je svoje strateške interese, podobno kot ZDA s svojim famoznim zakonom za zniževanje inflacije (IRA), zaščitila že včeraj.

Pa še nekaj je; kitajski zakon, ki ga je v sredo potrdil stalni odbor ljudskega kongresa in sliši na nekoliko zavajajoče ime "zakon za urejanje zunanjih zadev", je neprimerno bolj velikopotezen od evropske strategije. Ta namreč poleg povezovanja številnih kitajskih zunanjepolitičnih projektov, ki so v zadnjih desetih letih vzniknili na podlagi pobude pasu in ceste (npr. Global Security Initiative in Global Civilization Initiative), odrejanje kitajske zunanje in gospodarske politike potiska trdno v roke tamkajšnje komunistične partije.

Zaradi slednjega lahko seveda z veliko mero dvoma ocenjujemo Lijev poduk ameriškim in evropskim oblastnikom o čereh širjenja ideologije na področje gospodarstva in mednarodnih odnosov, saj novi kitajski zakon stremi prav k temu. Z njim se namreč krepi avtoritarni stisk kitajskega predsednika Xi Jinpinga, ki po tretjem precedenčnem predsedniškem mandatu nepovratno ubira vse bolj despotsko pot svojega vzornika in očeta komunistične kitajske Maa Zedonga.

 

 

Zakon krepi predsedniški položaj in vlogo partije pri gospodarskih zadevah

Da vse bolj nastrojeni odnos zahodnih sil do Kitajske v tem pogledu deluje kot samoizpolnjujoča prerokba o vse bolj zaprti in avtoritarni azijski sili, je do neke mere upravičena ocena, pa vendar sta procesa postopne centralizacije oblasti ter utrjevanje partijskega vpliva v državi in kitajski družbi samonikla oziroma namerna.

Razlog za to je znova povezan z gospodarstvom, ali natančneje rečeno, z ohlajanjem kitajske gospodarske rasti in poskusi oblasti, da jo znova obudi. Omrtvičeni nepremičninski trg, šibka popandemska industrijska aktivnost, negativne demografske silnice, vnebovpijoča brezposelnost med mladimi (brez dela je že vsak peti mladi Kitajec) in posledično omrtvičeni notranji trg, ki naj bi služil kot protiutež omejevalnim ukrepom Zahoda, so namreč najbolj pereče težave države, ki si prizadeva oživiti veličino večtisočletnega osrednjega cesarstva. Restriktivni ameriška in evropska gospodarska zakonodaja, ki resda dobivata zlovešče obrise sankcij, s katerimi si atlantska naveza prizadeva obvladati vse bolj ekspanzionistične kitajske težnje, je ena izmed skrbi partijskega vodstva, pa vendar ni glavna.

Pakt med avtoritarno partijo in kitajskim ljudstvom pod pritiskom

Kitajsko vodstvo namreč veliko bolj težijo omenjene gospodarske težave, ki so dejavniki internega tveganja za stabilnost državne varnosti. Ta pa je, skupaj z varnostjo na področju zunanje politike, osrednji koncept Xijeve vladavine. Ne nazadnje si je praktično demonstracijo pomena interne varnosti in njene vloge pri zagotavljanju konstitucionalne kohezije kitajski predsednik lahko ogledal pri svojem severnem sosedu in zavezniku, ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu. Ta je minuli vikend komajda preživel poskus vojaškega udara, medtem ko vprašanje o kontinuiteti Ruske federacije še vedno ostaja brez dokončnega odgovora.    

Nova kitajska gospodarska zakonodaja ima zato pričakovano več opraviti z zagotavljanjem notranjepolitične varnosti in krepitvijo predsedniških pristojnosti oziroma položaja prvega partijskega komisarja, kot pa z odgovarjanjem na zunanje grožnje. To ne nazadnje odraža tudi samo besedilo zakona, čigar naracija je izrazito politična in komajda praktična v smislu uvajanja novih orodij ali ukrepov, kakor v komentarju za Bloomberg ugotavlja tudi poznavalec Suisheng Zhao.

Kitajsko zgodbo o uspehu avtoritarnega komunističnega paradiža, zgrajenega na nezahodnih temeljih civilizacijskega napredka, odraža prvi t.i. stoletni cilj komunistične partije Kitajske (KPK) – odprava revščine in zagotavljanje vsesplošne blaginje. A ta se ob vse bolj klavrnih gospodarskih razmerah v državi znova odmika. Z njim vred pa se ne nazadnje krha tudi nenapisani pakt med politično oblastjo in kitajskim ljudstvom, ki je kratenje svoboščin ter omejevanje človekovih pravic in svobode medijev pripravljeno tolerirati, vse dokler si lahko po vzoru ZDA in EU privošči vsaj njun potrošniški raj.   

 

 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar