Denis Mancevič: 'Pod vprašajem je obstoj Ruske federacije'

Dogajanje v ponedeljkovih poznovečernih urah je bilo nemara še bolj nenavadno od viharja dogodkov, ki je preko vikenda zajel Rusko federacijo. Orjaška evrazijska država, ki si jo ruski predsednik Vladimir Putin že zadnji dve desetletji prizadeva preoblikovati v naslednico nekdanjega ruskega imperija, je namreč pred dnevi s tirnic usode zgodovinske veličine iztirila na rob državljanske vojne. Če ne celo lastnega razpada, je v pričujočem pogovoru za Bloomberg Adria izpostavil dober poznavalec posovjetskega obdobja Denis Mancevič. Poskus prevrata je zato odprl več vprašanj, kot pa ponudil odgovorov na to, kaj se dejansko dogaja v tej informacijsko hermetično zaprti državi.

Jevgenij Prigožin: 'Naš cilj ni bil strmoglaviti obstoječi režim'

Medtem ko je bila pozornost svetovne javnosti v zadnjih tednih uprta v ukrajinsko protiofenzivo in z njo povezanimi neznankami, med katerimi je bilo najbolj pereče vprašanje predvsem, kako trdna je ruska obrambna linija, se je izkazalo, da je pravo vprašanje, ki si ga po desetletjih svinčenega Putinovega režima ni več zastavljal praktično nihče, to, kako trden je pravzaprav njegov režim.

"Organizatorji upora so izdali svojo državo in svoj narod, izdali so tudi tiste, ki so jih zavedli in s seboj potegnili v zločin, jim lagali in jih silili v smrt," je v ponedeljek s televizijskih zaslonov svojim sonarodnjakom zatrjeval predsednik Putin. Le nekaj ur pred tem se je odzval tudi vodja vstaje Jevgenij Prigožin. "Naš cilj ni bil strmoglaviti obstoječi režim in legitimno izvoljeno vlado," je skoraj apologetsko navrgel vodja skupine Wagner, čigar borci so pred nekaj dnevi s poskusom puča dejansko oživili rusko zgodovino.

 

 

Vzporednice z dramatičnimi dogodki iz leta 1917 razumljivo niso ušle pozornosti ruskega predsednika. Pravzaprav je v sobotnem, vsekakor najbolj afektiranem in posledično iskrenem nagovoru doslej nanje aludiral kar sam. Vendar se zgodovinska dejstva, kjer Putin po eni strani išče navdih, po drugi pa si jih vseskozi - tako kot v primeru vloge Ukrajine pri restavraciji imperija - poskuša prikrojiti sebi oziroma svojo viziji v prid, ne prilegajo njegovemu zgodovinskemu revanšizmu. Zgodovina je v nepričakovanem prodiranju borcev skupine Wagner v smeri Moskve tragično usodo carja Nikolaja II. določila njemu. Ta je vse do bridkega konca živel v blaženi nevednosti o dejanskem razpoloženju nacije, ki ga je vseprej kot podpirala. Kako zelo se je motil, je pokazala zgodovina. Kako zelo se moti Putin, pa kažejo aktualni dogodki.

Razglasitev izrednih razmer v Moskvi, obcestni strelski jarki, oklepniki ob vpadnicah, povečana prisotnost pripadnikov vojske in policije, so bili jasni zanki, ki so ponedeljkove medle, spravljive in pomirjujoče besede obeh glavnih akterjev postavljale na laž. Medijski spin, s katerim si je kremeljski propagandi stroj prizadeval sanirati škodo osupljivega razkritja, da je "ruski cesar nag", kakor se je izrazil Mancevič, nima želenega učinka.

Še več, saj se z agitpropovskim zamegljevanjem dejstev in dogodkov znova zastavlja več vprašanj, kot pa ponuja odgovorov. Niti Putin niti Prigožin, dva glavna akterja dramatičnih dogodkov, v svojih prvih javljanjih po vstaji nista poimensko imenovala drug drugega. S pomenljivim medsebojnim izogibanjem pa sta bolj kot karkoli drugega dala jasno vedeti, da so bile njune sobotne akcije in reakcije uperjene drug v drugega.

Konec ali začetek državljanske vojne?

Putin je v ponedeljek Wagnerjevim borcem obljubil imuniteto, Prigožin pa zatrdil, da so kolone plačancev preko vikenda brzele k lustraciji ruskega vojaškega vrha. Češ da cilj ni bil predsednik, ampak njegovi nesposobni in častihlepni aparatčiki. A včeraj je Bloomberg poročal, kako je Putin v doslej najbolj očitnem trenutku šibkosti režima napovedal celo prekinitev preiskave zoper Prigožina.

"Našim varnostnim silam čestitam, da so uspele preprečiti državljansko vojno," je Putin v včerajšnjem nagovoru na stopnišču kremeljske palače izrekel priznanje 2.500 zbranim pripadnikom varnostnih organov. Realnost je bila, podobno kot v ruski propagandni različici ukrajinske vojne, povsem drugačna. Ruska državljanska vojna se je najbrž šele dobro začela.  

V pogovoru z Denisom Mancevičem smo se zato spraševali, kdo je torej sploh bil tarča neuspelega puča, kdo je bil njegov pobudnik, zakaj so Wagnerjevci jurišali na Moskvo? Kako se je lahko na tisoče borcev očitno neopazno umaknilo s fronte in se napotilo proti prestolnici? Predvsem pa, kaj to pomeni za preživetje kremeljskega režima, potek ukrajinske vojne in ne nazadnje prihodnost same države?

Ali je neuspeli državni udar doslej najbolj jasen izraz šibkosti Putinovega režima in kakšni so po vaše možni nadaljnji scenariji razpleta zaostrenih notranjepolitičnih razmer v Rusiji?

Brez dvoma, po moji oceni gre za znak, da je v tem trenutku režim najšibkejši vse od začetka Putinove vladavine oziroma od začetka druge čečenske vojne. Tako blizu njegovemu morebitnemu razpadu še nismo bili. Da je prišlo do eskalacije po moji oceni ni presenetljivo. To, kar so nam pokazali dogodki minulega vikenda, je, da gre za veliko večjo nevarnost Putinu, celotnemu političnemu sistemu in ne nazadnje sami državi, kot so jo predstavljali vsi dosedanji protesti in številna civilnodružbena gibanja, ki so bila bolj ali manj uspešno zatrta.

Kar se tiče nadaljnjega razpleta dogodkov, pa sam vidim več scenarijev. Nekateri izmed njih so odvisni od tega, kakšne bodo razmere v Ukrajini. Če bo prišlo do hitrejšega napredovanja ukrajinskih sil, česar sicer doslej še nismo videli, potem se bo destabilizacija v Rusiji dogajala zelo hitro. Tu govorimo o mesecih. V nasprotnem primeru pa bomo priča podobnim poskusom, kakršen je bil Prigožinov.

Sobotno dogajanje so mnogi opazovalci postavili v kontekst, češ da je bil povod za poskus udara nezadovoljstvo Wagnerja s pomočjo ruske vojske na fronti, a sam razloge vidim v dejstvu, da so določene skupine vpliva oziroma centri moči spoznali, da lahko v Rusiji po tridesetih letih ponovno pride do prerazporeditve politične in kapitalske moči.

Še največji kritiki Putinovega koruptivnega sistema si niso mislili, da je kriza tako globoka. Wagnerjevci so namreč praktično brez strela zavzeli pomembno mesto Rostov na Donu, proti Moskvi pa so napredovali, ne da bi bilo tamkajšnje obrambno ministrstvo sposobno na to kakorkoli odreagirati. Skratka, zavladal je popoln kaos in to v strukturah, ki so zelo hierarhične in imajo jasno opredeljene načine poveljevanja. Situacija je razkrila, da je cesar nag in da je Putinov sistem odvisen od osebnih navodil političnega vrha, ki sam po sebi ne deluje. Če ne Wagner, pa bodo s podobnimi poskusi nadaljevale druge elite.

Ne nazadnje lahko pride do destabilizacije konstitucionalnega ustroja federacije z odcepitvijo posameznih regij, kajti to dogajanje so podrobno opazovali v Dagestanu, Čečeniji in drugih pokrajinah, kjer je etnični sentiment povsem drugačen kot v Moskvi in kjer so separatistične težnje zelo močne.

Denis Mancevič, osebni arhiv

Kakšna pa bo nadaljnja usoda Jevgenija Prigožina in Wagnerja? Verjetno ne gre pričakovati, da bo avtoritarni Putin še naprej toleriral obstoj enega ali drugega.

Vsekakor je zanimivo, da Prigožina še niso likvidirali, saj bi bila to pričakovana usoda nekoga, ki vodi državi udar. Prigožin pa sam po sebi ni resna politična alternativa Putinu, v smislu, da bi bil on lahko njegova zamenjava. Zavedati se je namreč treba, da on ni edina figura v vodstveni strukturi Wagnerja. Ta ima več ustanoviteljev, ki v javnosti niso znani, imajo pa verjetno določene politične ambicije.

Umik Prigožina v Belorusijo je verjetno posledica tega, da preprosto preveč ve o Putinu osebno in o njegovih poslih, o bančnih računih v tujini ter tajnih operacijah, katerih del so bili Wagnerjevi borci. Temu v prid govori tudi to, da je v enem dnevu prišlo do popolnega preobrata, in sicer od navodila Kremlja, da se Prigožina preganja, do tega, da bodo vse obtožbe zoper njega umaknjene.     

Kakorkoli že, povsem nerealno je pričakovati, da bo Putin še naprej toleriral nadaljnje delovanje Prigožina in Wagnerja v istem obsegu in z isto intenzivnostjo kot doslej. Tako izrazito zoperstavljanje režimu ne bo minilo brez resnih posledic.  

Kakšne bodo posledice dogajanja za rusko gospodarstvo in pa tiste zahodne, tudi slovenske, družbe, ki tam ostajajo po uvedbi zahodnih sankcij?

Kratkoročno se verjetno ne bo veliko spremenilo, saj imajo tiste družbe, ki v Rusiji ostajajo tudi po začetku vojne, v svoje poslovanje že vračunana določena tveganja. Bodo pa verjetno spremenila svoje ocene tveganja v prihodnosti, saj so dogodki pokazali, kako krhek je v resnici tamkajšnji politični sistem. Do razpada Ruske federacije, kakršno poznamo danes, lahko namreč pride zelo hitro. To bi seveda pomenilo tako velik šok za gospodarstvo, tudi evropsko in svetovno, kot je bil razpad Sovjetske zveze ali pa vsaj gospodarski zlom Rusije leta 1998. Če bi se to zgodilo, bi bil padec gospodarske aktivnosti zelo velik in mnoge multinacionalke bodo v tem primeru zapustile trg. Pod črto lahko rečemo, da se tveganja za gospodarstvo na srednji ali dolgi rok nedvomno povečujejo.

Kako to, da je neke vrste premirje med Putinom in Prigožinom izposloval beloruski predsednik Aleksander Lukašenko, ki je relativno obskurna figura brez pravega političnega vpliva?

Resda se zdi, kot da je Lukašenko mediator tega, vendar mislim, da so mu to vlogo namenili v Kremlju. Menim, da ima Moskva celo večji vpliv na dogajanje v Minsku kot pa Lukašenko sam. Če so v Kremlju presodili, da je najboljša rešitev, da se Prigožina umakne na varno, potem je Belorusija pravzaprav edina država, kjer mu lahko lokalne oblasti zagotovijo določene garancije za osebno varnost. Hkrati pa je tam dovolj blizu in daleč od Moskve. To so po moji oceni razmisleki, ki so botrovali izbiri Belorusije oziroma Lukašenka za njegovo pribežališče in mediatorja.  

V prihodnje bo zanimivo opazovati, kako se bo ta dogovor realiziral na ozemlju Belorusije. Bo torej Prigožin postal neka figura iz ozadja, ali se bo popolnoma umaknil, ali pa bo njemu in Wagnerju morda dovoljeno nadaljevati z omejeno dejavnostjo iz ozemlja Belorusije. Če bi do tega prišlo, bi to pod vprašaj postavilo tudi položaj Lukašenka.