Putinova Potemkinova Rusija

Ko so ruske enote marca 2022 po srditih bojih zavzele strateško in zgodovinsko pomembno mesto Herson, so bili ruski vojaki sprva presenečeni, da jih tamkajšnji prebivalci niso sprejeli kot osvoboditelje, kakor jim je to sprva zagotavljal ruski predsednik Vladimir Putin.

Po uvodnem šoku so se ruske enote dokaj hitro znašle v svoji novi vlogi zavojevalne vojske. Ropanje, ugrabitve, mučenje in ne nazadnje tudi ubijanje civilistov so postali stalnica vsakdanjika v obleganih ukrajinskih mestih. Tako je bilo tudi v Hersonu, mestu, ki leži ob ustju mogočne reke Dneper na obali Črnega morja; dokler ga v okviru jesenske protiofenzive niso osvobodili ukrajinski branilci. A še preden so mesto zapustili zadnji ruski vojaki, so ti iz tamkajšnje katedrale v Moskvo odpeljali precej nenavaden tovor.

Okostje ruskega princa Grigorija Potemkina, ki je v času cesarice Katarine Velike v 18. stoletju Rusiji priboril velik del ozemlja današnje Ukrajine, za priključitev katerega si skoraj 250 let po vojaških podvigih najljubšega cesaričinega generala – pa tudi ljubimca – ponovno prizadeva sodobna ruska oblast, ima za Putina razumljivo izjemen simbolični pomen. Vseeno pa ne gre zgolj za simboliko poustvarjanja vojaških podvigov cesarskega vojskovodje, saj se kremeljski avtokrat pri utrjevanju svojega režima in zagotavljanju legitimnosti invazije na Ukrajino neprestano navezuje in sklicuje tudi na druga veličastna zgodovinska obdobja države, ki ji vlada že zadnjih 23 let.

Nekoč vzhajajoča zvezda globalne ekonomije

Prehajanje in spajanje desetletij in celo stoletij zgodovine Putinu uspeva prek močnega in popolnoma podrejenega medijskega oziroma propagandnega aparata, ugotavlja izvrsten poznavalec gospodarskih in političnih razmer v Rusiji Denis Mancevič. "Ruski mediji neprestano govorijo, da na Rusijo na njenih zahodnih mejah prežijo nacisti," o prizadevanjih navezave aktualnih dogodkov na tiste iz časov druge svetovne vojne, ki jih danes v okviru vojaške parade slavijo na moskovskih ulicah, ugotavlja analitik.

Mancevič ob tem pojasnjuje, da presenečenje (pretežno) zahodnih analitikov, ki se sprašujejo, kako vse večja retradicionalizacija ruske družbe in zamenjava liberalnodemokratičnega sistema za avtokracijo na Zahodu nista sprožila alarmov še pred rusko invazijo na Krim leta 2014, izvira iz dejstva, da je bila Rusija na prelomu tisočletja država vzhodnega bloka, ki je bila na dobri poti k vzpostavljanju liberalne ekonomije. "Putin je takrat okoli sebe zbral precej vplivnih liberalnih ekonomistov in politikov, ki so verjeli, da bo država postala sestavni del globalne ekonomije," ugotavlja in dodaja, da so bili temu primerni tudi njihovi gospodarski reformni predlogi.

"Rusija je bila takrat vzhajajoča zvezda globalne ekonomije, Putin pa je celo veljal kot garant tega," pojasnjuje Mancevič in dodaja, da je bil to čas mnogih progresivnih ekonomskih ukrepov in smotrne fiskalne politike, ki so Rusiji omogočili, da je poplačala svoj zunanji dolg in bistveno okrepila državno blagajno.

Forma brez prave vsebine

A tako kot naj bi Potemkin po ljudskih pripovedovanjih v čast obiska cesarice na ozemlju današnje Ukrajine dal zgraditi umetne vasi z razkošnimi dvorci in bogatimi kmetijami, ki naj bi izražale (zlagano) blaginjo zasedenih ozemelj, se je leta 2012 razblinila tudi utvara napredne, demokratične in liberalne Putinove Rusije.   

"Od leta 2008 naprej, ko je divjala vojna v Gruziji, še bolj pa po letu 2012 začenja liberalna elita izgubljati vpliv v gospodarstvu," meni Mancevič. "Obrat h konservativizmu se v ekonomiji odraža z vračanjem vpliva države v vodenje podjetij," pojasnjuje in kot odraz tega navede primer prevzema manjše naftne družbe s strani koncerna Rosneft, kar Kremelj v svojem takratnem uradnem sporočilu opiše kot privatizacijo. Ta obrat je poleg gospodarstva povezan tako z geopolitiko kot tudi z vrnitvijo k avtoritarni konservativni notranji politiki, dodaja Mancevič.  

Putin z razplamtevanjem agresivnega nacionalizma, regresivnega tradicionalizma in anahronističnega paternalizma poskuša rusko družbo preoblikovati v nekakšen kontrapunkt "dekadentnemu Zahodu", pred katerim se Rusija – po interpretaciji Kremlja – aktivno brani z ukrajinsko ofenzivo. Žalostna ironija je, da avtokrat s tem to nekoč mogočno državo vse bolj oddaljuje od mednarodne skupnosti ter potiska v smeri družbenega in ekonomskega nazadovanja ter uničujoče izolacije.

Podobno razmišljata tudi dobra kitajska poznavalca Rusije Feng Yujun in Wen Longjie, ki sta v svoji ostri kritiki Putinovega režima zapisala, da je ta Rusijo zapeljal v smeri krepitve konservativnih vrednot, ki naj bi služile kot protiutež zahodnemu neoliberalizmu, vendar pa je po njuno ruski družbenoekonomski model zgolj "forma brez prave vsebine".

Rusko gospodarstvo podpira vojaška industrija

Temu uvidu pritrjuje tudi vsakoletno vojaško razkošje, ki se ob 9. maju na dan zmage v veliki domovinski vojni, kakor Rusi imenujejo drugo svetovno vojno, vali po moskovskih ulicah. V zavesti kremeljske nomenklature je ukrajinska vojna le podaljšek domovinske vojne in mesijanski spopad z zahodnimi silami zla, proti katerim se ta država bori že vsaj od druge svetovne vojne naprej. Od tod Putinova oblast, vsaj v imaginariju večine Rusov, tudi črpa svojo legitimnost, zaradi česar so zgodovinske reference, kakršna je današnja manifestacija ali v uvodu omenjena kraja relikvij, tako zelo pomembne za obstanek režima. "Vzpostavlja se zgodba, da imamo v Ukrajini in na zunanjih ruskih mejah nekakšne (neo)naciste, zaradi česar je tako kot v času druge svetovne vojne dejansko ogrožena bit Rusije," v zvezi s tem razmišlja Mancevič.

Zato Putin med obiski po ruskih širjavah govori o nadaljevanju domovinske vojne oziroma drugi veliki domovinski vojni, s čimer si med prebivalci prizadeva vzdrževati kritično podporo vojaški operaciji v Ukrajini, in sicer predvsem v smislu zagotavljanja zadostnega števila vojakov. Ne nazadnje je o "boju za preživetje nacije" spregovoril tudi v okviru svojega letnega nagovora o stanju razmer v državi.  

 

 

Na spletni strani možganskega trusta Carnegie Andrej Kolesnikov v svoji analizi ideologije putinizma med drugim navaja, da je Putinov režim tako zagledan v rusko preteklost in obseden s ponovnim vzpostavljanjem nekdanje veličine ruskega imperija, da je država pozabila na prihodnost. Ukrajinska vojna in spremljajoče sankcije zahodnih zaveznikov so s prekinitvijo vsakršne trgovinske izmenjave z Zahodom, zlasti na področju visokotehnoloških izdelkov in surovin, to stanje kvečjemu poslabšale.  

Izolacija je rusko gospodarstvo pahnila v obsežno preoblikovanje, ki ga je ruska centralna banka imenovala "obratna industrializacija". Temu pogledu se pridružuje tudi Mancevič, ki meni, da je Rusija "agresor, ki se sooča s obsežnimi sankcijami zahodne mednarodne skupnosti". Čeprav se je ruski bruto domači proizvod v minulem letu skrčil za 2,1 odstotka, kakor navaja Bloomberg, upad vseeno ni bil tolikšen, kot se je napovedovalo na začetku uvedbe sankcij.

Mancevič pojasnjuje, da je zmeren upad posledica tega, da se je ob upadanju civilnega dela industrijske proizvodnje močno okrepila vojaška industrija. S tem si Rusija po njegovem zagotavlja določeno mero samozadostnosti, ki pa ne more nadomestiti umika zahodnih, zlasti evropskih, partnerjev iz tehnološko zahtevnejših industrijskih sektorjev, kot sta letalska in avtomobilska industrija.

Odličen odraz posledic sankcij so predvsem tisti industrijski sektorji, kjer je vložek v sodobne tehnologije velik. Ena takšnih je zagotovo avtomobilska industrija, kar smo pred časom ugotavljali tudi v analizi na straneh Bloomberg Adria. "Zdi se, da je avtomobilska industrija postala odraz aktualnega stanja in prihodnosti ruskega gospodarstva, saj se je najhitreje odzvala na spremenjene gospodarske razmere," je v pogovoru za časopis Automotive News ugotavljala Olga Belenkaja, ekonomistka pri ruski finančni družbi Finam.

Vojaška parada na moskovskem Rdečem trgu je vsakoletni ključni državni dogodek v Rusiji. Vir: Bloomberg.

Odhod zahodnih poslovnih partnerjev poskuša Rusija nadomestiti s tesnejšim sodelovanjem s Kitajsko, zaradi česar je blagovna menjava med državama v času ukrajinske vojne že presegla 200 milijard dolarjev. Vendar zamenjava trgovinskih partnerjev ne bo tako enostavna, meni Mancević. "Od zahodnih tehnologij so odvisni mnogi ruski gospodarski sektorji, recimo strojegradnja in energetika," izpostavlja in dodaja, da "teh tehnologij Rusija ne poseduje, Kitajska sicer v določeni meri jih, a vseeno ne bo tako enostavno nadomestiti evropskih, predvsem nemških, dobaviteljev".

Krka v Rusiji lani povečala prodajo

Na ruskem trgu so tradicionalno prisotna tudi številna slovenska podjetja, med katerimi je najpomembnejši novomeški farmacevt Krka, ki ima tam tudi proizvodno linijo. Družba, ki je na ruskem trgu "prisotna že več kot pol stoletja in je eno od treh vodilnih tujih generičnih farmacevtskih podjetij v državi", kot navajajo v podjetju, je lani na ruskem trgu prodala za 387 milijonov evrov zdravil, kar je 16 odstotkov več kot leto prej.

Iz najnovejšega poslovnega poročila skupine izhaja, da vzhodna Evropa – vojni navkljub – ostaja Krkino najpomembnejše tržišče. Razlog je tudi ta, da so bili farmacevtski izdelki izvzeti iz sankcij zahodnih zaveznikov. Tako je podjetje lani prav tam najbolj okrepilo svoje poslovanje, saj se je prodaja povečala za 14 odstotkov, na 623 milijonov evrov. Mimogrede, Krka je lani uspešno poslovala tudi v Ukrajini, kjer je skupina prodala za 95,2 milijona evrov farmacevtskih izdelkov, kar je odstotek manj kot v letu 2021.

Na naše vprašanje, kako se je poslovanje na ruskem trgu spremenilo v zadnjih več kot 20 letih, odkar državo vodi Putin, so nam iz podjetja sporočili, da "poslovanje v Rusiji, tako kot na naših ostalih trgih, poteka normalno. Razmeram v regiji se ves čas prilagajamo in nemoteno oskrbujemo trg z našimi kakovostnimi, varnimi in učinkovitimi izdelki, s čimer pomagamo bolnikom."

Mancevič v zvezi z učinkom zahodnih sankcij na rusko gospodarstvo ugotavlja, da se bodo te bistveno bolj odrazile šele v letošnjem letu, ko bodo zapekle posledice embarga na rusko nafto. "Prilivi v zvezni proračun so v 50 odstotkih odvisni od izvoza plina in nafte," ugotavlja in dodaja, da bi lahko ruski primanjkljaj narasel na kar sto do 150 milijard dolarjev. V tem primeru se kaj lahko zgodi, da se bo – medijskemu mrku in propagandi navkljub – javno mnenje začelo obračati proti vojni, meni poznavalec.

To bi lahko razblinilo mehurček Putinove Potemkinove Rusije, ker "velja nek nenapisan, a pomemben, sporazum med Putinom in državljani, da dokler posameznik ni politično aktiven in je tiho ter verjame v oblast, bo za socialno stabilnost in varnost poskrbljeno. Če se bo zaradi proračunske luknje začela krhati socialna stabilnost v državi, pa se lahko zgodi, da se bo tudi javno mnenje obrnilo proti vojni."   

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar