Bi želeli poslovati v davčni oazi? Kaj morete vedeti

Ko laični državljan sliši besedno zvezo offshore družba, offshore jurisdikcija, davčna oaza, davčni paradiž, davčna optimizacija in podobno, običajno pomisli, da gre na nekaj nezakonitega, da gre za davčno utajo, pranje denarja, skrivanje denarja ... 

V nekaterih primerih ima tudi prav, saj nekateri posamezniki ali podjetja offshore družbe in offshore račune uporabljajo prav za zgoraj navedene namene. A ne vedno ‒ pri tem je treba biti zelo selektiven in natančen: poslovanje prek offshore družb je namreč pravno precej bolj zapleteno, kot se to zdi na prvi pogled. S tem interdisciplinarnim področjem se ukvarjajo številni pravniki, ekonomisti in davčni svetovalci ter seveda tudi politiki po vsem svetu.   

Predvsem je pomembno razlikovati med tem, kdaj gre pri poslovanju prek offshore podjetij za zakonito 'davčno optimizacijo', kdaj pa za protipravno izogibanje plačilu davka. Kdaj lahko torej govorimo o pametnem (in zakonitem) davčnem načrtovanju in kdaj o davčnih utajah in drugih kaznivih dejanjih?

Kaj sploh so davčne oaze?   

Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je že pred časom opredelila več ključnih meril, ki morajo biti izpolnjena, da se država uvršča med davčne oaze:

‒ 1. neobstoj davkov ali so ti nizki
‒ 2. pomanjkanje učinkovite izmenjave informacij
‒ 3. pomanjkanje preglednosti
‒ 4. v taki državi ni konkretne pravne zaveze glede opravljanja dejavnosti offshore družbe   

Pomembna značilnost držav  davčnih oaz je tudi tajnost podatkov, saj te države kot svojo primerjalno finančno in davčno prednost pred drugimi državami ponujajo nerazkritje ali omejeno razkritje lastništva družb, ustanovljenih v teh davčnih oazah. Ker je informacije glede teh podatkov težko pridobiti, se  davčne oaze včasih imenujejo tudi tajne jurisdikcije. 

Seveda se postavlja vprašanje, ali so tajne jurisdikcije sploh zakonite, saj ‒ če ne drugega ‒so nelojalna konkurenca državam, ki so se zavezale transparentnemu davčnemu poslovanju oziroma preglednemu davčnemu režimu?  

V zvezi s tem je dobro vedeti, da je bil na ravni EU sprejet tako imenovani seznam EU z nekooperativnimi jurisdikcijami, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene. Ta seznam, ki ga upošteva tudi Slovenija, je del prizadevanj EU za boj proti davčnim utajam in izogibanju davkov. Na njem so države, ki so prelomile zavezo o tem, da bodo v določenem roku izpolnile merila za dobro davčno upravljanje in države, ki tega preprosto nočejo narediti.  

Obstajata dva seznama nekooperativnih jurisdikcij, in sicer sta to črni in sivi seznam. Na prvem so popolnoma nekooperativne države, na drugem pa delno nekooperativne države. Seznam se stalno spreminja glede na pripravljenost določenih jurisdikcij po izboljšanju svojega davčnega upravljanja.  

Je ustanovitev offshore družbe zakonita?  

Poslovanje s podjetij, ki so ustanovljena v davčni jurisdikciji, ki je del tega seznama držav per se  (samo po sebi), še ne pomeni, da gre za nezakonito poslovanje. Treba je namreč vedeti, da zgolj ustanovitev offshore podjetja ni prekršek ali kaznivo dejanje, če podjetje ni vpleteno v nobeno nezakonito dejavnost.  

Slovenci imajo torej vse pravice, da ustanovijo podjetje kjer koli na svetu, ne samo znotraj EU, vključno z ustanovitvijo podjetja v davčnem paradižu. Številnim poslovnežem offshore strukture namreč služijo kot pomoč pri pospeševanju mednarodnih projektov ali pa jih ustanovijo za druge zakonite namene, denimo za lažjo pridobitev posojil pri lokalnih bankah.  

Zakonitost nakazil v davčne oaze 

Čeprav je izvajanje nakazil v davčne oaze nenavadno, lahko bi celo rekli sumljivo, pa načeloma ni nezakonito. Davčne oaze celo spodbujajo tuje vlagatelje tako, da jim ponujajo številne davčne ugodnosti. Kot zapisano že zgoraj, je ustanovitev podjetja v davčni oazi zakonita. Pod pogojem, da lastniki in direktorji takih podjetij delujejo skladno s finančno, davčno in mednarodno zakonodajo, je poslovanje takih podjetij torej v celoti zakonito.  

Lahko pa tako poslovanje postane nezakonito. To postane tedaj, ko se fasada podjetja, ustanovljenega v davčni oazi, uporablja za davčne utaje in goljufije. Medtem ko je davčna optimizacija zakonita, pa davčna utaja to ni. To vključuje skrivanje denarja, odsotnost poročanja o zaslužku in premoženju, ki ga ima državljan določene države, in podobno. Poudariti kaže tudi to, da je prijava premoženja, ki ga imajo slovenski državljani v lasti v davčnih oazah obvezna. 

So torej nakazila denarja v davčne paradiže (oaze) protipravna? Načelno niso, vse dokler slovenski vlagatelj (plačnik) v davčno oazo obenem plača davke, ki mu jih nalaga slovenska zakonodaja. 

Obdavčitev storitev, plačanih iz Slovenije v davčne oaze 

Kako pa je z obdavčitvijo storitev, ki jih denimo opravi podjetje, registrirano v davčni oazi, plačane pa so iz Slovenije? Na podlagi zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2) je treba ob takem nakazilu obračunati in plačati davčni odtegljaj. To velja za storitve svetovanja, trženja, raziskav trga, kadrovanja, administriranja, informacijske storitve ter za pravne storitve, in sicer če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: da so te opravljene podjetjem, ki imajo sedež v državah, kjer je stopnja obdavčitve nižja od 12,5 odstotka, in da so objavljena na zgoraj omenjenih seznamih nekooperativnih jurisdikcij, ki jih objavlja EU.