Kitajski prehlad ali kaj bolj resnega

Kitajska z nekaterimi potezami v zadnjih dneh, tednih in mesecih polni naslovnice časopisov. Ravno včeraj sta se prvič od začetka ruske invazije v Ukrajini v živo sestala kitajski predsednik Xi Jinping in ruski predsednik Vladimir Putin. Kitajska se sooča z ohlajanjem gospodarstva in težavami na trgu nepremičnin. Samo vprašanje časa je, kdaj bo balon počil; v nekaterih mestih so oblasti celo zaukazale znižanje cene nepremičnin za do petino. Potem so tu še geopolitične težave s Tajvanom in napetosti v odnosu z Združenimi državami Amerike (ZDA).

Medtem Kitajci očitno utrjujejo odnos z Rusijo. Xi je Putina oklical za prijatelja in dejal, da je "Kitajska pripravljena sodelovati z Rusijo, sprejeti odgovornost velikih sil ter igrati vodilno vlogo pri vnašanju stabilnosti in pozitivne energije v kaotičen svet".

Kaj se dogaja s Kitajsko in njenim gospodarstvom?

Kitajska je v desetletjih zabeležila izjemno rast in razvoj gospodarstva, azijska velesila pa vsako leto še dodatno napreduje in se približuje gospodarsko najmočnejši državi na svetu – ZDA. Čeprav vlagatelji pogledujemo predvsem v smeri aktivnosti ameriške centralne banke, zadnje desetletje s hitro rastjo pomembno vlogo dobiva tudi Kitajska. Medtem ko ZDA in Evropa veljata za ciljni trg potrošnih dobrin, je Kitajska zaradi proizvodne usmerjenosti in procesa urbanizacije največji potrošnik surovin. Kitajska vloga z vidika globalizacije tako ni zanemarljiva. Vlagatelji po lanskem dogajanju z največjim gradbeno-nepremičninskim podjetjem Evergrande kitajskim novicam verjetno pripisujejo precej manjšo pomembnost, kot si jo zaslužijo.

Centralna banka v akciji

Težave kitajskega nepremičninskega sektorja se vlečejo že nekaj časa in imajo resen vpliv na gospodarsko aktivnost, kar se kaže tudi na trgu industrijskih kovin. Problematiko postopoma poskuša reševati tudi centralna banka, ki je obrestno mero znižala že januarja, maja in nazadnje avgusta. Medtem ko do dodatnega zniževanja zahtevanih rezerv bank (nižja raven rezerv pomeni večji potencial kreditiranja) ni prišlo, je kitajska centralna banka (PBoC) napovedala "tiskanje denarja". Prvi program v višini 300 milijard juanov so napovedali junija, dodaten program z enakim zneskom pa še konec avgusta – skupno gre torej za kar 88 milijard dolarjev. V juliju so napovedali tudi kreditiranje zastalih gradbenih projektov. Kitajska centralna banka naj bi tako posodila 28,6 milijarde dolarjev komercialnim bankam, ki naj bi iz lastnih virov celotni znesek povečale na skoraj 148 milijard dolarjev. Okno zadolževanja je odprto tudi za elektroenergetska podjetja in lokalne oblasti, in sicer v skupni vrednosti 700 milijard juanov (kar je skoraj sto milijard dolarjev). Gre torej za zelo visoke zneske, vseeno pa analitiki različnih investicijskih bank izražajo dvom v prelivanje denarja v realno gospodarstvo. Hladen odziv je viden tudi na trgu industrijskih kovin, ki se praktično ni odzval na zadnje napovedi. Glede na trenutne ravni inflacije (v avgustu je bila ta 2,5-odstotna) ima PBoC za razliko od ostalih centralnih bank še prostor za ekspanzivno politiko, vendar vse kaže, da se bo okno hitro zaprlo.

Po poletnem zatišju vrednost kitajske valute v avgustu spet začela padati

Kitajska zadnja desetletja uspešno krmili svojo mednarodno trgovino in kljub visokim trgovinskim presežkom ohranja stabilno vrednost juana. Prav zaradi tega so bili Kitajci v preteklosti s strani ZDA že deležni kritik, da manipulirajo s tečajem, vendar gre v osnovi za celotno mehaniko mednarodne trgovine in kapitalskih tokov.

Medtem ko Kitajska na račun izjemnega izvoza ustvarja presežno količino dolarjev, omenjeno valuto uporablja za nakupe surovin in dolarskih obveznic ter naložbe v tujini. Mimogrede, Kitajci so drugi največji lastniki ameriških državnih obveznic, takoj za Japonci. Junija letos so tako imeli četrtinski delež tujega lastništva ameriških državnih obveznic. Ob omenjeni mehaniki uravnavanja valutnega tečaja v oči zbode dejstvo, da kitajski juan že nekaj časa izgublja vrednost – in to v okolju, v katerem se kitajski neto izvoz povečuje (delno tudi na račun zapiranja ekonomije zaradi ničelne politike do covida-19 in s tem manjšega uvoza) in kitajsko lastništvo dolarskih obveznic manjša (tudi na račun naraščajočega zahtevanega donosa oziroma padajočih cen obveznic), šibko pa je tudi povpraševanje po industrijskih kovinah in energentih.

Beg tujega kapitala

Poročila o begu kapitala so se začela že konec marca, ko je IIF v analizi razkril, da se je odliv kapitala iz Kitajske ponovno pospešil, medtem ko pri ostalih trgih v razvoju takega trenda ni bilo zaznati.

Zaradi ustavljanja kitajskega gospodarstva in višanja obrestnih mer v ZDA je razumljivo, da so določeni tuji vlagatelji premaknili sredstva v relativno donosnejše naložbe, dodatna spodbuda za umik pa so bile verjetno tudi težave gradbenega sektorja in zasebnih bank. To signalizira tudi indeks, ki spremlja vrednost kitajskih dolarskih obveznic nepremičninskega sektorja. Podjetja iz tega sektorja so imela ob koncu lanskega leta za kar 200 milijard dolarjev obveznic, kar je predstavljalo četrtino vseh kitajskih dolarskih obveznic.

Čeprav večino bega kapitala lahko pripišemo umiku iz dolžniških instrumentov, svetlih dni niso doživljale niti kitajske delniške naložbe. Slednje so bile za vlagatelje manj zanimive že z vidika kitajske politike obvladovanja covida-19, dodatno pa so se razmere zaostrile zaradi naraščajoče geopolitične napetosti med ZDA in Kitajsko.

To ni bil edini strah vlagateljev, saj so nevarnost predstavljali tudi regulatorni zapleti oziroma spor zaradi omejenega dostopa ameriških regulatorjev do lokalnih računovodskih izkazov. Zaradi zaupnosti informacij je namreč Kitajska ameriškim regulatorjem preprečevala pregled lokalne dokumentacije, spor pa bi lahko pripeljal do umika kitajskih podjetij z ameriških borz, kjer se trguje z delnicami 200 kitajskih podjetij. ZDA so namreč leta 2020 sprejele zakon, ki daje regulatorjem možnost omejitve dostopa do ameriškega kapitalskega trga, če država ne mogoča ustreznega dostopa do finančnih podatkov. Kitajskim podjetjem je tako grozilo, da jih leta 2024 doleti prepoved trgovanja na ameriškem kapitalskem trgu.

Vse kaže, da je konec avgusta prišlo do pomembnega napredka, saj so se ZDA in Kitajska dogovorile za neomejen dostop do lokalne dokumentacije kitajskih podjetij. To bi bil lahko v prihodnjih tednih pomemben argument tujih vlagateljev za nakupe delnic kitajskih podjetij, vendar večjega navdušenja ne moremo pričakovati. Napetost med Kitajsko in Tajvanom se stopnjuje, v podobni smeri pa gredo tudi odnosi z ZDA, ki po novem ne omejujejo le kitajskih podjetij pri uvozu, ampak tudi ameriška tehnološka podjetja (Nvidia in AMD) pri izvozu naprednih čipov na Kitajsko. V takem okolju bo Kitajska imela precej več dela s stabilizacijo juana, trenutno okolje pa bo tudi resen test kitajske valute, ki jo mnogi vidijo kot resno izzivalko ameriškega dolarja.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar