Dobitniki Nobelove nagrade pojasnili, zakaj so bogati bogati, revni pa revni

Daron Acemoğlu, Simon Johnson in James Robinson so dobitniki Nobelove nagrade na področju ekonomije. Turško-ameriški trojec si je nagrado v spomin na pokojnega Alfreda Nobela zaslužil z delom, ki pojasnjuje vzroke, ki tičijo za razlikami v bogastvu posameznih držav oziroma z razlago, kako se institucije oblikujejo in vpliv na prosperiteto. 

"Najbogatejši 20 držav na svetu je danes 30-krat bogatejših od 20 odstotkov najrevnejših. Razlike med prihodki najbogatejših in najrevnejših držav se ne spreminjajo; čeprav so se najrevnejše države obogatile, ne uspevajo zmanjšati razlike glede na bogate," so zapisali v objavi za nagrado.

Letošnji lavreati so odkrili nove in prepričljive dokaze in vsaj eno pomembno pojasnilo, zakaj se ta razlika ne zmanjšuje, gre pa za razliko v državnih institucijah. Da bi dokazali vzročno-posledico povezavo, so trije znanstveniki temeljito obdelali evropsko kolonizacijo velikega dela sveta.

"Pomembno pojasnilo za današnje razlike v prosperiteti so politični in ekonomski sistemi, ki so jih kolonizatorji bodisi pripeljali s seboj ali pa jih zatekli in jih tudi obdržali od 16. stoletja dalje pa vse do danes. Pokazali so, kako je to pripeljalo do preobrat v bogastvu," so zapisali v pojasnilo, zakaj je nagrada namenjena njim.

Dva načina: izkoriščanje ali pa inkluzija

Ko so Evropejci pokoravali svet, so se obstoječe institucije občasno dramatično spreminjale, vendar ne povsod na enak način. V nekaterih kolonijam je bil cilj izkoriščanje domicilnega prebivalstva in naravnih danosti v korist kolonizatorjev. V drugih primerih so kolonizatorji gradili inkluzivne politične in gospodarske sisteme za dolgotrajno korist evropskih priseljencev.

Eden od pomembnih razlogov, ki je vplival na vrsto kolonije, je bila gostota domicilnega prebivalstva področja. Več ga je bilo, večji odpor se je pričakoval. A na drugi strani, potem ko so si jih pokorili, so ti postali mamljiva priložnost za poceni delovno silo. Zaradi tega je v gosto naseljene kolonije prihajalo manj evropskih priseljencev.

Wikimedia Commons

 

Območja, ki so bile redkeje poseljena, so prinašala manj odpora kolonizatorjev, hkrati pa so imela tudi manj delovne sile za izkoriščanje, zato se je tam naselilo več Evropejcev. To je vplivalo na tipe političnih in gospodarskih sistemov, ki so se razvili.

Število kolonizatorjev

Kjer je bilo malo kolonizatorjev, to je v gosto naseljenih področjih, bi prevzeli ali postavili institucije, ki so izkoriščale bogastvo, osredotočeni pa so bili na bogatenje lokalne elite in na škodo širše populacije. Volitev ni bilo, politične pravice pa so bila izredno omejene.

Naproti temu, kolonije z mnogo kolonizatorjev priseljence so morale imeti inkluzivne ekonomske institucije, ki so spodbujale priseljence k delu in investiranje v svoji novi domovini. To je vodilo k vzpostavitvi političnih pravic, ki so jim prinašala tudi delež v dobičku. Seveda se takrat še ni govorilo o demokracijah, so pa priseljenske kolonije prinašala bistveno več političnih pravic v primerjavi z gosto naseljenimi kolonijami z manj Evropejci.

Začetne razlike so bile zelo pomemben današnjih razlik v bogastvu držav. Znanstveniki so to pokazali na primeru krajev Nogales, ki se nahajata vsak na obeh straneh meje med ZDA in Mehiko. Razlika v prosperiteti na obeh straneh meje so posledica sistema, ki so jih prinesle kolonije in ki so kasneje postale Mehika in ZDA.

"Podoben vzorec se pojavlja širom po svetu in nima veze, in ni odvisno od tega, ali so bili kolonizatorji Britanci, Francozi, Portugalci ali Španci," pišejo v obvestilu.

 

Institute for new economical thinking

 

Kako so bogati postali revni

Paradoksalno to pomeni, da so deli koloniziranega sveta, ki so bili relativno bogati pred 500 leti, danes siromašni in obratno. V takrat najrevnejših in najredkeje poseljenih kolonijah so evropski kolonizatorji vzpostavljali institucije, ki so spodbujale dolgotrajno prosperiteto. V bogatih in gosto naseljenih kolonija so bile institucije eksploatacijske, lokalnemu prebivalstvu pa so prinašale malo ali nič. 

Ekonomisti so iskali način, kako dodatno pojasniti povezavo med institucijo in prosperiteto - skozi smrtnost priseljencev. Kjer so lokalne bolezni bile najbolj ogrožajoče za evropske priseljence, danes najdemo disfunkcionalna gospodarstva, vladajo pa revščina in korupcija. Kjer pa je bila smrtnost nižja, kot so Avstralija in denimo Nova Zelandija za britanske kolonizatorje, danes najdemo bogatejše.

Acemoğlu, Johnson in Robinson so pokazali obstoj vzročno-posledični vez: institucije, ki so bile ustvarjene za izkoriščanje lokalnega prebivalstva, so slabe za dolgoročno prosperiteto, medtem ko so tiste, ki so ustvarjene za osnovanje ekonomske svobode in vladavine prava dobre. Trojec je pokazal tudi, kako imajo vzpostavljene politične in gospodarske institucije imajo tendenco dolgega roka trajanja.

Pot do demokracije

Potem ko se kratkoročno izkoristi dobiček, bi elitam ustrezalo, da se uvedejo institucije za dobrobit vseh. A zakaj jih potem ne uvedejo? Sprememba sistema, ki bi omogočil pravičnejše institucije, bi pomenila tudi izgubo ekonomskih pravic elite. Zaradi tega nasprotujejo omogočanju političnih sistemov, ki bi onemogočili zamenjavo oblasti, ki ne izpolnjujejo obljubljenega. Država se tako najde v zanki večne eksploatacije, ki dolgoročno pomeni revne množice in bogato elito.

Wikimedia Commons

 

Novopečeni nobelovci poudarjajo, da bi bile spremembe mogoče, vendar le kot masa zagrozi elitam. Takrat se odloča med oboroženo revolucijo ali pa mirna predaja oblasti, to je spremembe političnega sistema v demokratski. Grožnja je pravzaprav večja, ko gre za mirno (r)evolucijo, saj ta dovoljuje večje sodelovanje nezadovoljne mase ljudi. "V teh primerih je edina možnost za elito predajo oblasti in uvajanja demokracije," so zapisali.

Daron Acemoğlu je rojen v Istanbulu, doktoriral pa je na londonski šoli ekonomije in političnih znanosti (LSE). Danes je profesor na Inštitut tehnologije v Massachusettsu (MIT). Simon Johnson je rojen v Sheffieldu v Veliki Britaniji in je pravtako profesor na MIT, kjer je tudi doktoriral. Johnson je nekdanji glavni ekonomist mednarodnega denarnega sklada. Tretji član z Nobelovo nagrado nagrajene ekipe je Američan James Robinson, ki predava na univerzi v Chicagu, doktorat pa je pridobil na prepoznavnem Yalu. 

Do danes je bilo podeljenih 56 Nobelovih nagrad za prispevek na področju ekonomskih znanosti. Med njimi je niz znanih zvenečih imen, kot so nekdanji šef ameriške centralne banke (FED) Ben Bernanke, Paul Krugman, Joseph Stigliz in Paul Samuelson.

Prevedel in priredit Aleksandar Lukić.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar