Energetska kriza se spreminja v valutno krizo (mnenje)

Poglejte seznam valut, ki so se od začetka vojne ZDA in Izraela z Iranom odrezale najslabše, in hitro se pokaže izrazit, a ne presenetljiv vzorec: skoraj vse pripadajo državam uvoznicam energije.

Med največjimi poraženkami so egiptovski funt, filipinski peso, južnokorejski von in tajski baht. Med redkimi valutami, ki so se okrepile, pa najdemo brazilski real, kazahstanski tenge in nigerijsko nairo, torej valute držav, ki so pomembne izvoznice nafte.

To nakazuje, kako bi se lahko razvila naslednja faza te energetske krize. Tako kot so velike uvoznice nafte po zaprtju Hormuške ožine začele zmanjševati svoje zaloge surove nafte, so začele porabljati tudi svoje finančne rezerve. Vlade so znižale davke in povečale subvencije za pogonska goriva, da bi ublažile šok zaradi vse višjih cen nafte. Hitro se zmanjšujejo tudi devizne rezerve, saj se stroški uvoza nafte in plina zvišujejo, ne da bi jih izravnala rast vrednosti izvoza.

Morda se približujemo ključni prelomnici. V Indiji, tretji največji uvoznici nafte, je premier Narendra Modi ljudi pozval, naj omejijo porabo goriva, ter zvišal uvozne dajatve na zlato in srebro, da bi zaščitil plačilno bilanco. "Čas je, da bencin, dizel in plin uporabljamo zelo preudarno," je dejal v nedeljo. "Prizadevati si moramo, da porabimo le toliko, kolikor je potrebno, in tako prihranimo devize."

V Turčiji, ki je pri več kot 70 odstotkih porabe energije odvisna od uvoza, so devizne rezerve marca zabeležile največji mesečni padec doslej. Indonezijska rupija je oslabela pod ravni, ki jih je dosegla med azijsko finančno krizo leta 1998. Država je močno ranljiva za posledice vojne v Iranu, kot je zapisal moj kolega Daniel Moss.

Povezava med energijo in valutami je eden od dejavnikov, zaradi katerih je ta kriza drugačna, je opozoril ekonomist Philip Verleger. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bile ZDA neto uvoznica nafte, sta naftna šoka v letih 1973 in 1979 povečala njihove stroške uvoza in povzročila oslabitev dolarja. To je ublažilo vpliv krize na druge države, ki so nakupe surove nafte obračunavale v dolarjih.

Tokrat je položaj obrnjen: ker so ZDA danes svetovni dobavitelj nafte in plina v skrajni sili, se bo dolar verjetno okrepil, ne oslabil. Če ste hitro rastoče azijsko gospodarstvo z zelo majhnimi domačimi zalogami nafte, ne plačujete le več za surovo nafto. Več plačujete tudi za dolarje, ki jih potrebujete za njen nakup.

Vlade po svetu so bile veliko prepočasne pri sprejemanju potenciala čiste energije iz vetra, sonca, jedrske energije, baterij in električnih vozil. Trenutna kriza bi morala biti opozorilo, da te tehnologije niso nujne le za preprečevanje dolgoročnih posledic podnebnih sprememb, temveč so tudi najboljša pot iz odvisnosti od fosilnih goriv, zaradi katere so ranljiva gospodarstva in njihove valute odvisni od stalnega toka nestanovitnega uvoza surovin, ki ga je mogoče hitro prekiniti.

Indonezija se na primer spopada z vprašanjem, kako preživeti leto 2026, ne da bi kršila zakon, ki določa, da proračunski primanjkljaj ne sme preseči treh odstotkov bruto domačega proizvoda. Hkrati za subvencije za fosilna goriva porabi približno 2,7 odstotka BDP, večinoma za cenejši bencin in dizel. Tajska pričakuje rast dolga, saj si vlada izposoja 150 milijard bahtov oziroma 4,6 milijarde dolarjev, da bi pokrila primanjkljaje v svojem skladu za goriva. Indijski državno nadzorovani trgovci z naftnimi derivati vsak dan izgubijo deset milijard rupij oziroma 104 milijone dolarjev, ker bencin, dizel in utekočinjeni naftni plin prodajajo pod stroškovno ceno.

V vseh teh državah se električna vozila vse bolj uveljavljajo zaradi hitro padajočih oziroma vse ugodnejših cen. Februarja je bilo v Indoneziji in na Tajskem več kot 30 odstotkov prodanih avtomobilov izključno baterijskih. V Indiji, kjer se električna mobilnost uveljavlja počasneje, je prodaja aprila vseeno poskočila za 41 odstotkov v primerjavi z letom prej, električne rikše pa predstavljajo 60 odstotkov tega trga.

Kaotična vladna politika tem prehodom ni vedno pomagala, vendar je moč povpraševanja potrošnikov po alternativah očitna. V državah, ki subvencionirajo gorivo, kar velja za večino Azije, bi morali vsak dodaten fiskalni prostor izkoristiti za odpravo uvoznih davkov na električna vozila ter za podporo njihovemu nakupu in odpisu starih vozil z motorji z notranjim zgorevanjem. Strošek bi bil le del precej večjih zneskov, ki bi jih države sicer porabile za večletno zniževanje stroškov uvoza nafte. Veliki prihranki za zdravje ljudi in podnebje pa bi prišli tako rekoč brez dodatnih stroškov.

Podobno velja za utekočinjeni zemeljski plin, drag in nezanesljiv vir električne energije za omrežje, ki ga veter, sonce in baterije zdaj vse bolj izrinjajo.

Na Bližnjem vzhodu nekatera najbogatejša gospodarstva na svetu svoje bogastvo dolgujejo prihodkom, ki so jih ustvarjala z desetletji izvoza nafte in plina v nekatere najrevnejše države na svetu. Čiste tehnologije ta vzorec zdaj končno rušijo, saj ljudem omogočajo, da bodo desetletja izkoriščali cenejšo energijo. Če bodo hitro rastoče države izkoristile ta trenutek, bi se lahko tokrat zadnjič zgodilo, da bi se energetska kriza spremenila v valutno krizo.