Marjetka Rangus: Zakaj so kolesarji pravi gosti za slovenski turizem

Poletna turistična sezona je na vrhuncu. Uradni podatki kažejo, da se je število gostov v Sloveniji v prvi polovici leta znova občutno povečalo. Iz tujine prihajajo poročila o množičnih protestih domačinov zaradi pretiranega turizma. Nekatera mesta so tudi uradno omejila turistični obisk.

Tudi v Sloveniji ponekod turisti povzročajo slabo voljo domačinov, poročila o nesramno visokih cenah kave, kremnih rezin in sladoleda v najbolj obleganih destinacijah so že del poletne folklore.

Koliko turistov okolje še prenese? Kako ohraniti naravo, ki je po eni strani magnet za turiste, po drugi strani pa je turizem zanjo velika grožnja? So dvigi cen pravi recept za preprečevanje množičnega turizma? Ali turizem potrebuje Adrio Airways?

O dilemah turističnega posla smo se pogovarjali s profesorico Marjetko Rangus, dekanico Fakultete za turizem Univerze v Mariboru.

Smo sredi turistične sezone. Zdi se, da je turistov v Sloveniji vse več. Je to zgolj vtis ali dejstvo?

Vtis je vsekakor pravilen, pomembno pa je, kakšno časovno obdobje jemljemo za primerjavo. Vsekakor smo na turiste, obiskovalce, vedno bolj pozorni in jih opažamo med nami.

Glede na podatke, ki jih zbirajo statistični urad in druge institucije, vidimo, da je porast prihodov velik, še vedno pa v letu 2023 nismo dosegli količine obiska in prenočitev, ki smo jo imeli leta 2019.

Mogoče nas je epidemija nekoliko umirila oziroma zabrisala spomnim. Res je, da je rast obiska v zadnjih letih veliko bolj skokovita, kot je bila prej. Slovenija je imela že pred osamosvojitvijo kar veliko število obiskovalcev, ki pa je nato padlo zaradi izgube trga, občutka nestabilnosti. Ti gostje so se razmeroma počasi vračali. Zato je bila rast zadnjih 20 let dokaj postopna in je nismo tako občutili. Zdaj pa se je ta zelo pospešila. Na primer: obisk leta 2020 je bil na ravni obiska leta 1990. V zgolj treh letih smo doživeli velik skok. Rast za letošnje mesece, za katere imamo podatke, je izjemna, še posebno pri tujih gostih. Vtis torej ni napačen.

Želimo posamezniki, pa tudi panoga, nadomestiti izgubljeno v času epidemije?

Ali pa se zgolj vračamo v ustaljene tirnice. Pozabili smo na omejitve in se vrnili v stari ritem. Obenem prihaja do sprememb oziroma procesov v sami populaciji turistov. Na skrajnih robovih demografske slike namreč raste zanimanje za potovanja. Med seniorji, ki so v preteklosti tradicionalno spadali v kategorijo, ki manj potuje, zdaj opažamo velik interes za potovanja. Kar je razumljivo zaradi izboljšanja njihovega statusa in boljšega zdravja ter boljše izkušnje s potovanji. Na drugi strani prihaja mlada generacija, ki je od otroštva vešča potovanj, je zelo vešča vseh aplikacij, uporabe vseh storitev, ki jim potovanja olajšajo. Je odprta, išče nove izzive, zelo je fleksibilna in si zelo želi teh izkušenj.

Med mojim študijem so študenti, kolikor se spomnim, v povprečju manj potovali.

Tudi dostopnost je zdaj zanje veliko večja, kot je bila pred nekaj desetletji.

Iz tujine prihajajo novice, da se nekatera mesta otepajo turistov, prihaja do velikih protestov domačinov. Kako velika težava je množični turizem?

Množični turizem je zagotovo težava, ki ni nova, o tem smo veliko govorili že pred covidom 19. A pandemija je zadevo začasno uredila, ker so se obiski zmanjšali.

Čezmerni turizem je stanje, kjer se turistični obisk poveča do te mere, da se znižata tako kakovost življenja domačinov kot kakovost doživljanja samih turistov. Moramo se torej zavedati, da je vpliv na obeh straneh. Posledice so višanje cen stanovanj, storitev, dostopnosti nekaterih storitev za domačine. S tem srečujemo tudi pri nas, ko domačini nimajo več dostopa do osnovnih storitev, ki se umaknejo na račun turizma. 

Domačini poleg tega ne poznajo več sosedov, ljudje se ves čas menjujejo, na ulici ne srečujejo več znancev, otrok ne morejo več prosto pustiti v okolje. Obiskovalci tudi nimajo enakega odnosa do prostora, do dediščine. In to vse vodi v nezadovoljstvo, prihaja do degradacije okolja, naravnega in urbanega. Uničevanja fasad, smetenja, uničevanje narave.

Depositphotos

 

Ali imamo tudi v Sloveniji destinacije, kjer je turistov preveč?

Če gledamo Slovenijo v celoti, lahko še vedno rečemo, da niti ne izkoriščamo vseh svojih zmogljivosti. Hoteli niso polno zasedeni več kot tri mesece zapored, naš indeks intenzivnosti je veliko nižji kot recimo v Avstriji. Na splošni ravni torej ne moremo reči, da pride v Slovenijo preveč turistov. Lahko bi jih sprejeli še več.

Do čezmernega turizma prihaja na določenih lokacijah in v določeni sezoni. Turizem je pri nas še vedno izrazito sezonski, čeprav je v zadnjem času prišlo do nekolikšne širitve sezone. Ponekod se že pojavljata dve sezoni ali vsaj enakomernejša razporeditev obiska. Kljub temu je poletna sezona še vedno izrazita, kar je povezano s počitnicami, ne zgolj pri nas, ampak po vsej Evropi, od koder prihaja večina gostov.

Pomembne so tudi mikrolokacije. Če vzamete povprečno zdraviliško občino v Sloveniji, je indeks intenzivnosti, torej razmerje med nočitvami obiskovalcev in nočitvami domačinov, med 20 in 30. To je zmerna obremenitev. Ljubljana, na primer, ki ima največje število obiskovalcev, pa ima zaradi velikega števila lastnih prebivalcev relativno nizek indeks intenzivnosti, 7,8.

Po drugi strani je v Piranu indeks intenzivnosti 100, na Bledu je 132,5, v Bohinju, kjer je intenzivnost največja, znaša indeks 149. Zagotovo bi visoke indekse izračunali za nekatera druga območja, na primer Solčavsko. Kjer je domačinov veliko, je tudi pritisk obiskovalcev bistveno manj otežujoč kot tam, kjer je prebivalcev malo ali sploh nič.

Vendar turistov ni preveč povsod. Vzemimo primer Pohorja; če greste na Lovrenška jezera, boste hodili v vrsti, iz katere sploh ne boste mogli izstopiti. Kar gotovo ni dobra izkušnja za doživljanje narave. Na kakšnih drugih delih Pohorja pa boste sami ves dan in vas ne bo nihče motil.

Težko je torej posplošiti. Prvi dejavnik je sezona, drugi pa območja. Prve tri turistične občine v Sloveniji pokrijejo četrtino celotnega obiska v državi. Tretji vidik pa so zaščitena območja, ki jih je v Sloveniji precej. Poglejmo Triglavski narodni park (TNP), ki ima najvišjo stopnjo zaščite narave ‒ občine, ki ležijo v območju parka, Bled, Bohinj, Kranjska Gora in Bovec, skupaj na leto zabeležijo 3,5 milijona nočitev. Kar je petina vseh nočitev v državi. To pomeni pritisk na območje, ki je zelo zavarovano.

Omenili ste zavarovano območje zaradi ohranjanja narave v TNP. Slovenija se oglašuje kot zelena destinacija. Neokrnjena narava, mirno okolje, ki privlači turiste, je pogosto v neposrednem nasprotju z (množičnim) turizmom, prizadevanjem za razvoj infrastrukture, dodajanjem novih storitev za turiste. Kako rešiti ta konflikt?

Rešitve na to vprašanje še nimamo. Narava je seveda velik magnet Slovenije; ne samo gore, tudi morje, reke, jezera, pragozd, kraški pojavi in tako dalje. Tudi naša hrana, ki izhaja neposredno iz narave. To, da je narava tako izjemna na tako majhnem koščku zemlje, ni naša zasluga. Je pa naša odgovornost, da jo varujemo.

Vsak turistični produkt neizbežno prihaja v stik z našim konceptom javnega dobrega. Naravo jemljemo kot skupno dobro. Veliki deli tega okolja so v javni lasti, torej niso privatizirani. Tudi v ustavi imamo zapisano pravico do javnega dostopa do narave, do vod, gora. Kar predstavlja konflikt, ko je dostopov veliko. Zapiranje parkov in drugih območij v tem trenutku ni možno. Kot na primer v ZDA, kjer so parki zaprti in je vanje možno vstopati s posebnimi dovolilnicami.

Osebno rešitev vidim v dogovoru, širokim izobraževanjem in ozaveščanjem vseh, tistih, ki v prostoru živijo, in tistih, ki vanj prihajajo. Odgovornost moramo prevzeti nase najprej mi, ki tu živimo in delamo, in delovati po načelih trajnosti. In na to opozarjati obiskovalce, od katerih lahko tudi zahtevamo, da spoštujejo pravila. Potreben je pogum ter veliko dela in zavzetosti.

Ta konflikt je videti na Pohorju, ki ga obiskuje vse več adrenalina željnih obiskovalcev. Ukvarjajo se s spusti z gorskimi kolesi, vožnjami s terenskimi vozili, na primer, kar moti domačine in tiste, ki iščejo mir v naravi, pohodnike. Kako najti dogovor? Kdo lahko odloči, kaj je prav?

Naš odnos do prostora se spreminja in najbolj zgrešimo takrat, ko ne začnemo pogovora in se ne potrudimo iskati skupnih rešitev. Razvoj v nasprotju z mnenjem lokalne skupnosti se po navadi izkaže kot neuspešen. Po drugi strani morajo tisti, ki si želijo razvoja, sprejeti, da gre za dolgotrajen proces. Na Solčavskem, na primer, so svoj koncept poimenovali počasni turizem (gre za alternativo množičnemu turizmu, tako imenovani slow tourism). Tako pridemo do rešitev, ki so sprejemljive za vse strani.

V ZDA, ki ste jih omenili, striktno omejujejo število dnevnih obiskovalcev v nacionalnih parkih, ponekod celo obiskovalce izberejo z žrebom. Cene vstopnic pa so obenem nizke. Tako varujejo naravo in zagotavljajo obiskovalcem dobro izkušnjo.

Ta koncept je dobro znan in z njim zagotovo dosegajo varovanje narave ter zagotavljajo dobro doživetje obiskovalcem. Vendar je treba pogledati celoto, prakso posamezne države. Pri nas je na primer vrednota prost dostop do naravnih dobrin, zato si najbrž česa takega ne moremo niti zamišljati. Poleg tega ljudje v TNP, na primer, tudi živijo in delajo. Kako tam omejiti dejavnosti ali prostor ograditi? Tega si ne moremo niti predstavljati. Z oblikovanjem mirnih območij, kjer je potrebna še posebna previdnost, je bil narejen prvi korak k varovanju v TNP. Obenem je treba ozaveščati in obveščati turiste, kje so ta območja in kako se je treba tam obnašati.

A si predstavljate, da bi zaprli Elizejske poljane v Parizu ali da v Rimu ne bi mogli do Koloseja? Ali pa se sprehoditi po Španskih stopnicah? Govorim sicer o kulturni dediščini, a velja podobno, vsak obiskovalec lahko poškoduje te objekte. To je naša dediščina, naš način življenja. Veliko je razlik z ZDA tudi v tem, kako tržijo svojo turistično ponudbo in kaj tržijo.

Na Hrvaškem so se množičnega turizma lotili tudi s strmim dvigom cen, ki naj bi odvrnile množice in povečale kakovost ponudbe. Argument odgovornih je, da je dvigovanje cen upravičeno, dokler je turistov kljub temu iz leta v leto več. Se strinjate?

Na eni strani je to pričakovana in logična poteza. Verjetno bi se tudi sami tako obnašali, če bi bili ponudnik. Po drugi strani pa kupec pričakuje, da za višjo ceno dobi tudi boljšo storitev. V Sloveniji ves čas govorimo o razmerju med kakovostjo in ceno. Želimo si višjo dodano vrednost za to, kar ponujamo. Storitev pri tem gledamo celostno, od transporta do infrastrukture in ponudbe v gostinstvu. To lahko nato opraviči tako imenovani butični značaj turizma, ki naj bi ga imeli v Sloveniji.

STA

 

Z višanjem cen seveda tudi spreminjamo strukturo gostov, in dokler se na trgu najdejo kupci, ki so pripravljeni storitev plačati, so dvigi upravičeni. Vprašati se torej moramo, ali je kakovost za ceno primerna.

Ali je v času turističnega buma, ko se število turistov iz leta v leto povečuje, še  potreba po aktivni promociji turizma v tujini? Na primer z oglasi Slovenske turistične organizacije na mednarodnih kolesarskih dirkah?

Kot sem povedala, kapacitete slovenskega turizma niso popolnoma izkoriščene. Veliko priložnosti je v razširjenju sezone, predvsem pa v dvigu kakovosti. Slovenija s promocijo cilja na segmente gostov, ki si jih želi. Slovenija si želi gosta, ki ga privlači narava, ki je do narave odgovoren in ki je za to butičnost pripravljen plačati več. Prepričana sem, da so ravno kolesarji take vrste gosti. Potujejo z malo prtljage, želijo si kakovostnih storitev in uživajo v naravi. In pripravljeni so za to kakovost plačati.

Vprašanje torej ni ali promovirati ali ne, ampak kje promovirati, na katere skupine gostov ciljati. Slovenija se je strateško usmerila v butičnega, zahtevnega gosta, ki želi visoko kakovost in jo je pripravljen tudi plačati. V Sloveniji bi takšen gost ostal nekoliko dlje od povprečnega dva dneva in pol. To bi bilo pomembno tudi z vidika trajnosti.

Kar 80 odstotkov tujih gostov prihaja iz naše neposredne okolice. Pri njih bi bilo smiselno spodbujati bolj odgovoren način potovanja, recimo z železnico. Je pa res, da gosti iz oddaljenih trgov pri nas porabijo več denarja. Vsekakor je treba razvijati tiste segmente turizma, ki so bolj prijazni do okolja in družbe, pa tudi do zaposlenih, ki s turizmom živijo. Tako se denar vrača v okolje.

Opozoriti želim, da turizem ni samo potrošnja. To je doživetje, ki ima za človeka izpopolnjujoč pomen. Turistično doživetje je v osnovi iskanje nečesa; miru, novega znanja, obogatitve, izpopolnitve. V osnovi pa je občudovanje. Nekaj, čemur se čudimo, iz česar vpijamo nekaj novega. Ko gledamo na turizem iz tega kota, ga drugače razumemo, drugače razvijamo in tudi do turista pristopamo drugače.

Nekoliko ste se že dotaknili načinov prevoza. Kako velika težava je za slovenski turizem to, da nima več lastnega letalskega prevoznika?

Nisem strokovnjakinja za to področje, zato lahko odgovorim le na splošno. Zagotovo je za vsako državo pomembno, da ima lastnega prevoznika, ne le zaradi turizma. Tako namreč zagotavlja vitalne povezave s ključnimi destinacijami, kar je pomembno za stike in trgovino v širšem smislu. Od tega ima tudi turizem koristi. Slovenijo dobro rešuje dejstvo, da so v bližini druga večja letališča, ki omogočajo relativno dober dostop. Ampak zagotovo primanjkljaj obstaja.