Damijan: 'V Evropi imamo zgrešen model regulacije cen energentov'

Vojna v Ukrajini in njene posledice so Evropsko unijo pahnile v energetsko krizo. O tem, kje se nahajamo in kam gremo, smo se pogovarjali z ekonomistom in profesorjem na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani Jožetom P. Damijanom.

Ruska invazija na Ukrajino in posledične sankcije Zahoda so Evropo pahnile v krizo – energetsko, gospodarsko, celo krizo obstoječih tržnih paradigem. Kako vi gledate na to situacijo?

Evropa ni bila pripravljena na odziv, ki je sledil ruski invaziji na Ukrajino. Odziv so načrtovale Združene države Amerike (ZDA), Evropska unija pa je sledila. Pri tem so pozabili na pomembno zadevo, in sicer da je Evropa močno odvisna od ruskih energentov in tudi surovin, o katerih se danes še ne govori.

Pri energentih je problematičen plin, ne toliko nafta in premog, ki ju je mogoče dobiti tudi drugje. Plin je energent, na katerem temelji veliko evropske industrije – njihovi procesi za ustvarjanje toplote potrebujejo plin. Predvsem nemška industrija je odvisna od ruskega plina, problem pa je, da se ga ne da hitro nadomestiti. Edina alternativa je vodik, tega pa nimamo in ga ne bomo imeli še 20 let. Zaradi tega si Nemčija ne more privoščiti, da se odklopi od ruskega plina. To bi Nemčijo pahnilo v veliko krizo in v proces deindustrializacije.

Zadnje pol leta imamo v Evropi situacijo, v kateri so evropske države in EU šle v sankcioniranje Rusije, s tem pa so najbolj prizadele sebe – ko morajo za energente plačevati višje cene oziroma nam celo grozi pomanjkanje. Rusija pa je – čeprav je prodala nekoliko manjše količine plina – dosegla višje prihodke tako v trgovini kot v proračunu. Proračun je bil letos rekorden, enako pozitivna trgovinska bilanca. Kratkoročno sankcije kaznujejo Evropo namesto Rusije, kar je v nasprotju s tem, kar naj bi dosegle.

Kaj pa čez dve ali pet let? Evropska unija pravi, da se bo gospodarsko zlomila Rusija; ta odgovarja, da se bo bolj povezala z Azijo in energente preusmerila tja. Kdo bo na srednji rok potegnil krajšo?

S sankcijami so vsi na slabšem, ker to pomeni, da se prekinejo trgovinski, finančni in vsi drugi tokovi. Na srednji rok bo Rusija izgubila, ker ne bo imela dostopa do zahodne tehnologije, do sestavnih delov, njihov trg z energenti se bo zmanjšal. Preživeli bodo, kot so v prejšnjem stoletju, bodo pa na slabšem.

Evropa bo prizadeta s tem, da se bo pet let prilagajala na novo realnost. Gradila bo plinovode na jug, zgradili bodo terminale za utekočinjen zemeljski plin, del industrije bo umrl oziroma se bo preselil na Kitajsko ali kam drugam. EU bo izgubila ruski trg, kar dolgoročno pomeni od tri do pet odstotkov evropskega izvoza, kar je slabo za EU, predvsem pa za nemška podjetja. S tem bomo izgubili vsi, vprašati pa se je treba, kdo bo zmagovalec tega procesa.

To bo na eni strani ZDA, na drugi pa Kitajska. ZDA zmagujejo že sedaj, ker so v državi dosegli svoj strateški cilj, da so Rusijo odklopili od Evrope, oni pa lahko sedaj svoje energente po višjih cenah prodajajo prav tja. Na drugi strani bo pridobila Kitajska, ker se bo Rusija navezala nanjo in bo postala dobaviteljica surovin in energentov Kitajski. Ta bo posledično bolj konkurenčna.

V Evropi smo se začeli s to vojno spraševati tudi, kaj naj bo še tržna dobrina, kaj pa javna. Primer so energenti in hrana. Nemčija je v procesu nacionalizacije treh plinskih gigantov, Francija povečuje lastniški delež v svojih energetskih podjetjih. Je nacionalizacija energetike nov francosko-nemški vlak?

Dvomim, v trenutno situacijo smo bili prisiljeni. Ta kriza je razgalila samo, kako napačen je bil nemški energetski model. Zadnjih 20 let, ko so Nemci šli v pospešeno zamenjavo tradicionalnih virov energije – predvsem jedrske – z obnovljivimi viri, so paradoksalno postali odvisni od ruskih energentov. Pozimi, ko sončne elektrarne ne delajo in ni dovolj vetra, so morali elektriko proizvajati s termoelektrarnami, ki delujejo na plin ali premog. Celoten energetski sistem ne more temeljiti samo na obnovljivih virih energije, ker so nezanesljivi.

Kriza je razgalila nemški model, hkrati pa je pokazala, da imamo v Evropi napačen model regulacije cen energentov. Pred 20 leti so se cene plina vezale na cene nafte, kar je pomenilo cenovno stabilnost. Nato je Evropa liberalizirala trg in dala cene plina na borzo, kjer se sedaj oblikujejo. To pomeni, da so cene sedaj zelo nihajne, odvisne od finančnih špekulacij.

Depositphotos

 

Zgrešeno je tudi oblikovanje cen elektrike. Te danes niso odvisne od tega, kolikšen je strošek proizvodnje električne energije v eni državi, ampak nanje vpliva mejna, zadnja elektrarna, ki še lahko zadovolji celotno povpraševanje. Zadnje, mejne elektrarne so običajno tiste, ki delujejo na plin ali premog. Zraven pa so še CO2-kuponi. Ceno elektrike tako v 70 odstotkih določa cena plina, ki se oblikuje na borzi, 25 odstotkov določajo cene premoga, pet odstotkov pa cene CO2-kuponov. Zato imamo v Evropi tako visoke cene elektrike.

Bo na trgu energentov prišlo do sistemske spremembe ali bomo zgolj prebrodili to krizo, se delali, kot da se nič ni zgodilo, in nadaljevali t. i. "business as usual"?

Kot rečeno – problem je, da se cene energentov oblikujejo na borzah. Prodajalci elektrike so prej kupovali elektriko po ceni od 40 do 60 evrov na megavatno uro in jo z nizko marža prodajali naprej. Potem se je zgodila ta kriza – že lani jeseni – in so cene elektrike na terminskih borzah poblaznele, naši trgovci pa so bili srečni, če so lahko nabavili elektriko po ceni od 120 do 200 evrov na megavatno uro. Naša vlada je nato zamrznila ceno elektrike, ki naj bi bila brez dajatev 98 evrov na megavatno uro, in trgovci, ki so kupili elektriko po visokih cenah, bodo sedaj imeli problem z njeno prodajo. Podobno je s plinom.

Zato trgovci sedaj masovno postajajo insolventni in jih morajo države reševati z javnim denarjem. Nemčija in Francija nacionalizirata energetski sektor, pri nas so ta podjetja že sedaj po večini državna. Vse kaže na to, da se bo vse skupaj sesulo in da bodo morale države reševati energetska podjetja, kot smo pred leti reševali banke. To je glavni problem, ki se je zgodil. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je napovedala reformo trga elektrike, ampak ni nujno, da bo šla ta reforma v pravo smer.

Bo energije pozimi dovolj za vse Evropejce?

Letošnja zima bo ključna. Bo stresni test za Evropsko unijo. Če bo zima huda, bodo Nemci zaradi pomanjkanja fosilnih goriv enostavno začeli črpati električno energijo iz drugih evropskih omrežij, ki so povezana med seboj. V bistvu bodo svoj energetski problem izvozili v druge države. To bo pomenilo tudi problem za Francijo in ostale države, evropska solidarnost bo na preizkušnji. Švedska je recimo že zagrozila, da bo presekala baltski kabel, če se bodo Nemci vedli neodgovorno in zapirali jedrske elektrarne. Tudi ostale države bi lahko enostavne zaprle dobavo energentov, kar se je že zgodilo. Podobna situacija bo pri plinu. Upam, da ne pride do črnega scenarija, je pa realističen.

V primeru pomanjkanja energije bomo morali racionalizirati porabo, kar najverjetneje pomeni recesijo. Kdaj, pričakujete, bo recesija v Evropi udarila in kako globoka bi znala biti?

Odvisno od tega, kaj se bo dogajalo to zimo. Če bo plina res zmanjkalo in bodo potrebne redukcije, velik del industrije – kemična, elektrarska, avtomobilska – enostavno ne bo mogel proizvajati, zaradi česar se nam lahko zgodi podoben šok kot v primeru covida-19, ko so se zapirale cele tovarne. To je takrat pomenilo v Evropi padec BDP od šest do osem odstotkov. To je scenarij, ki je možen; ni pa nujno, da se bo zgodil.

Recesijo lahko preprečijo države, ki bi podjetjem krile izpad prihodkov ali subvencionirale ljudi, ki so na čakanju. Padec bi bil veliko manjši, bosta pa morali s posebnimi paketi urgirati tudi Evropska centralna banka (ECB) in Evropska komisija. ECB bo morala odkupovati obveznice držav, da bodo lahko države financirale te stroške. Evropska komisija pa bi morala pripraviti paket, podobno kot Načrt za okrevanje in odpornost, v katerem bi ponovno namenila okoli tisoč milijard evrov za pomoč državam.

Bloomberg

 

Ta zadeva je lahko problematična, vse je odvisno od te zime in tega, ali se bo vojna v Ukrajini nadaljevala. Če bi se čudežno nehala, bi cene energentov padle, ker bi bilo plina dovolj. Dvomim, da se bodo Rusi predali in umaknili iz Ukrajine; ta konflikt bi lahko trajal dolgo in posledično bo tudi pritisk na Evropo velik. To za nas dolgoročno pomeni, da bomo mogoče pozitivno poslovali, bo pa stagflacija – gospodarska stagnacija in visoka inflacija. To obdobje lahko traja kar nekaj let, pet ali celo več.

S covidom-19 se je že začelo, nadaljevalo pa z vojno v Ukrajini – deglobalizacija, lokalizacija dobavnih verig, dekarbonizacija. Je lahko ta kriza priložnost za družbeno-ekonomske spremembe? Odrast je recimo najradikalnejši predlog drugačne ureditve proizvodnje, potrošnje in družbenih odnosov.

Kapitalizem je trdoživ sistem, ki je zelo fleksibilen in se zna sproti prilagajati situacijam. Mislim, da bo kapitalizem preživel. Kar se tiče drugih modelov, kot je odrast, so to bolj pobožne želje.

Odrast temelji na predpostavki, da so resursi omejeni in da ta razvojni model ne more iti več naprej. Takšne stvari ljudje govorijo že ves čas. 230 let nazaj je Malthus trdil, da je premalo hrane za vse ljudi na svetu. Pa se vedno znova pokaže, da tehnologija tako napreduje, da lahko hrane vedno pridelamo dovolj. Danes lahko resursov, kot je aluminij, ne pridobivamo več s primarno elektrolizo, ampak z reciklažo, ki je z vidika porabe elektrike veliko ugodnejša metoda. Na ta način se bo svet prilagodil.

Če gremo na idejo odrasti – vsi resni ekonomisti jo zavračajo. Odrast pomeni, da ne rastemo. To pomeni, da določene države, ki so danes nerazvite, sploh ne morejo dohiteti razvitih držav. Odrast pomeni, da nihče ne raste inda se zacementirajo obstoječa razmerja moči – revni ostanejo revni, bogate države pa ostanejo bogate. Dovoliti moramo rast, treba je dati možnost državam v razvoju, da rastejo prek svojih načinov organizacije ekonomskih procesov.

Se bo svet v oziroma po tej krizi geopolitično spremenil?

V zadnjih letih se dogaja, da so se zaradi pretirane globalizacije nekatere države preveč razvile in gospodarsko osamosvojile. Tukaj mislim predvsem Kitajsko in države BRICS, kar ne ustreza ZDA.

Kitajska je danes tehnološko na mnogih področjih že bolj razvita od ZDA in zaradi tega vidimo v zadnjem desetletju – že od Obame pa prek Trumpa –, da so poskušale ZDA Kitajsko izolirati s prostotrgovinskimi sporazumi, prvim s pacifiškimi državami in drugim z evropskimi. Trump je začel trgovinsko in tehnološko vojno proti Kitajski, ki jo nadaljuje tudi Biden. 

Svet je na prelomnici. Smo na ravni 60. in 70. let prejšnjega stoletja, kar se tiče silnic v svetu. Išče se novo ravnovesje v svetu, pri čemer stare dominantne sile poskušajo preprečiti novim, da bi svojo gospodarsko moč udejanjile tudi na politični ravni. Ta vojna, ti procesi preprečevanja, da bi Kitajska in ostale države povečale svojo politično moč, bodo trajali še nekaj časa.

To pomeni, da se bo v prihodnje svet močno preoblikoval. Pričakujem novo svetovno ureditev. Tukaj vidim predvsem dva pola: enega okoli ZDA, drugega okoli kitajsko-ruske naveze oziroma držav BRICS+. Evropa je imela priložnost postati politično močan igralec, vendar se to ne bo zgodilo. Zaprla si je dostop do energentov in ostalih surovin, ki so potrebne za industrijsko proizvodnjo. S strateškega vidika to pomeni poslabševanje pozicije Evrope v svetu.

vsi komentarji(1)

komentarji:

Pusti komentar

Boris Cencen

14.04.2023 20:12

Dober realen članek, edino kar je neznanka je katere države srednje in severne EU bodo pristale skupaj pod Rusijo v teh se bo verjetno industrija nadaljevala, tehnološki napredek teh držav pa je pod Rusko trenutno politično ureditvijo uganka.

0+ 0- Odgovori