Evropa se poskuša spopasti s Kitajsko, ne da bi začela novo trgovinsko vojno

Skupina G7 se je ta teden zavezala ambicioznemu cilju zmanjšanja odvisnosti od Kitajske, s čimer je dala nov zagon tudi prizadevanjem Evropske unije za zajezitev vse večjega trgovinskega neravnotežja z največjim izvoznim strojem na svetu.

Vseh 27 prestolnic EU se strinja, da kitajska trgovinska politika, če ostane brez nadzora, predstavlja gospodarsko grožnjo. Voditelji bloka naj bi na četrtkovem srečanju v Bruslju razpravljali o tem, kako pristopiti k prihajajočim trgovinskim pogovorom s Pekingom in kakšni bi lahko bili morebitni odzivi – vključno z novimi trgovinskimi instrumenti.

EU je zaskrbljena na več frontah: od trgovinskega primanjkljaja s Kitajsko, ki zdaj presega milijardo evrov na dan in ga deloma poganjajo državno subvencionirani izdelki, do tesnega nadzora Kitajske nad kritičnimi minerali in čipi. Vse več je strahu, da evropska domača industrija tega pritiska ne bo mogla več dolgo vzdržati.

Glavni trgovinski pogajalec EU Maroš Šefčovič je ta mesec dejal, da evropski trgovinski odnos s Kitajsko "preprosto ni vzdržen" in da "diverzifikacija zahteva namenski instrument". Francoski predsednik Emmanuel Macron je opozoril, da bi lahko EU sprejela "odločne ukrepe", vključno z morebitnimi carinami, če Peking ne bo odpravil trgovinskega neravnotežja.

Države članice se strinjajo tudi glede potrebe po diverzifikaciji dobavnih verig stran od Kitajske na kritičnih področjih, vendar je več prestolnic zasebno opozorilo, da bo ta proces trajal več let in da mora blok pri svojem pristopu ostati realističen, so povedali ljudje, seznanjeni z razpravami.

Bloomberg je pred tem poročal, da je EU razmišljala o začasni odpravi sankcij proti kitajskemu proizvajalcu čipov, potem ko je avtomobilska industrija opozorila, da bi se sicer lahko soočila s pomanjkanjem. Tudi Španija krepi svoj položaj evropskega vozlišča za kitajski avtomobilski uvoz in proizvodnjo, zaradi česar bi bilo zaostrovanje odnosov s Pekingom lahko škodljivo.

Kljub temu razprave v Bruslju kažejo, kako daleč je EU prišla od leta 2019, ko je začela do Kitajske zavzemati ostrejšo držo in jo označila tako za gospodarsko tekmico kot sistemskega rivala. Ta premik je bil deloma posledica frustracij zaradi neenakega dostopa do trga in vse bolj neuravnotežene trgovine.

Toda v naslednjih letih se je poslovanje v veliki meri nadaljevalo po starem, saj so evropski industrijski velikani, zlasti v Nemčiji, nasprotovali omejitvam prostega pretoka blaga, dokler je Kitajska ostajala donosen izvozni trg. Leta 2024 je tedanji kancler Olaf Scholz ostro nasprotoval carinam na električna vozila iz Kitajske zaradi strahu pred povračilnimi ukrepi.

Položaj nemških avtomobilskih proizvajalcev se je v zadnjih letih močno poslabšal. Dobave v azijsko državo so leta 2025 upadle za tretjino, s čimer so bile več kot 50 odstotkov pod vrhom iz leta 2022, ko so znašale približno 30 milijard evrov, kaže analiza Nemškega gospodarskega inštituta.

Težave BMW-ja

BMW je v začetku tega tedna znižal napoved dobičkonosnosti, pri čemer se je skliceval na šibko povpraševanje in ostrejšo konkurenco na Kitajskem. Pod vse večjim pritiskom so tudi druge panoge, vključno s proizvajalci strojev in farmacevtskim sektorjem. Skupni trgovinski primanjkljaj EU s Kitajsko se je leta 2025 povečal že drugo leto zapored, na 360 milijard evrov, v prvem četrtletju pa se je še naprej širil.

Te razmere krepijo skrbi, da višje ameriške carine potiskajo več kitajskega blaga na evropske obale. Vse več pozornosti je namenjene tudi velikim subvencijam, ki jih Peking podaja v okviru več desetletij trajajočih prizadevanj za nadgradnjo svojega gospodarstva.

Kitajska je med letoma 2005 in 2024 domačim podjetjem namenila do osemkrat več državne podpore, kot so je prejela podjetja v državah OECD, s čimer je povečala tržni delež v sektorjih, kot so sončna energija, ladjedelništvo, jeklo in aluminij, telekomunikacije, vetrne turbine, letalska in obrambna industrija ter avtomobili.

Skoraj 60 odstotkov rasti globalnega tržnega deleža kitajskih podjetij je posledica subvencij, kaže poročilo OECD, objavljeno ta mesec.

Tudi najnovejši kitajski petletni gospodarski načrt, objavljen marca, ne pušča veliko dvoma, da bo Peking še naprej spodbujal svoj proizvodni sektor. Uradniki želijo posodobiti tradicionalne industrije, hkrati pa razvijati nastajajoče in prebojne tehnologije, kot so robotika, biomedicina in energija jedrske fuzije.

EU gre na roko dejstvo, da je kitajsko gospodarstvo močno odvisno od izvoza, saj domače povpraševanje ostaja šibko. Blok je bil lani drugi največji izvozni trg Kitajske, po podatkih kitajskega zunanjega ministrstva, in ostaja pomemben blažilnik za gospodarstvo, ki se hitro ohlaja. Ker ZDA uvajajo vse več trgovinskih ovir, je bogat trg EU s 450 milijoni prebivalcev za Kitajsko ključnega pomena, zaradi česar je dostop do njega pomemben vzvod pritiska.

Kljub temu kitajski nadzor nad predelavo redkih zemelj daje Pekingu ogromno moč v morebitni trgovinski vojni – in je dejansko že omilil učinek ameriških ambicij po uvedbi visokih carin proti drugemu največjemu gospodarstvu na svetu. Bloomberg Economics ocenjuje, da bi enoletna prekinitev dostopa do redkih zemelj in trajnih magnetov iz Kitajske lahko ogrozila približno 4,4 bilijona dolarjev svetovnega BDP.

Kitajska je škodo, ki jo lahko povzroči s tem nadzorom, pokazala leta 2025, ko je uvedla izvozne omejitve za svoje redke zemlje, kar je po svetu sprožilo paniko zaradi pomanjkanja in ustavitev proizvodnje.

Med ukrepi, o katerih razmišlja EU, so večja prilagodljivost obstoječih obrambnih trgovinskih instrumentov, okrepitev kadrov v trgovinskem oddelku Evropske komisije ter sprejetje povsem novih instrumentov.

Ključna težava za Evropo je, da so podjetja, odvisna od kitajskih surovin in drugih vhodnih materialov, pri reševanju tega vprašanja napredovala počasi. BME, združenje nemških upravljavcev dobavnih verig, je prejšnji teden sporočilo, da je velika večina v zadnjih treh letih iz Kitajske preselila manj kot 10 odstotkov nabavnih količin, načrti pa kažejo, da se bo do prihodnjega leta spremenilo le malo.

Kot dokaz svoje ranljivosti za motnje v dobavi so evropski avtomobilski proizvajalci letos lobirali pri Evropski komisiji, izvršnem organu EU, naj začasno suspendira sankcije proti Yangzhou Yangjie Electronic Technology, pomembnemu kitajskemu dobavitelju polprevodnikov, je pred tem poročal Bloomberg. Podjetja so brez izjem opozorila, da bi jim zaloge pošle v nekaj tednih.

Ker Kitajska že opozarja, da se bo borila proti vsakemu ukrepu EU za zaščito svojih industrij in širitev njenega nabora političnih instrumentov, se evropski uradniki zavedajo, da so v položaju brez lahke rešitve. Vendar se krepi tudi soglasje, da bo ukrepanje dolgoročno manj drago kot podaljševanje obstoječega stanja in da blok ne sme ohromiti strah pred povračilnim ukrepanjem, so povedali uradniki. Komisija se strinja, da je treba evropsko javnost pripraviti na verjetnost večjih trgovinskih trenj s Kitajsko.

Posebej pod drobnogledom je položaj Nemčije. Berlin, katerega industrija je dolgo imela koristi od tesnejših vezi s Kitajsko, si je tradicionalno prizadeval za čim bolj prost pretok trgovine. To se zdaj očitno začenja spreminjati po letih šibke gospodarske rasti in ob tem, ko konkurenca prizadeva vse več sektorjev.

Kancler Friedrich Merz je poslancem prejšnji teden dejal, da EU ne more zgolj nemo opazovati, ko drugi kršijo skupna pravila, in da "varujemo svoje interese in svoje gospodarstvo pred izkrivljanjem konkurence, ki ga povzročajo trgovinske prakse drugih držav".

Takšne izjave ga približujejo državam, ki se zavzemajo za precej strožjo držo. Belgijski premier Bart De Wever je ta mesec opozoril, da evropska podjetja tekmujejo s kitajskimi tekmeci, "ki jih podpira država v obsegu, ki mu nobeno tržno gospodarstvo ne more biti kos ali ga posnemati".

V prestolnicah EU kljub temu ostajajo dvomi o tem, kako daleč je Berlin v praksi pripravljen iti, pravijo ljudje, seznanjeni z zadevo. Ko je gospodarska ministrica in Merzeva zaveznica Katherina Reiche maja potovala na Kitajsko, je poudarila, da mora vsaka politika zagotoviti, "da bodo lahko naša podjetja še naprej izvažala".

"Po eni strani je Nemčija priznala sistemsko rivalstvo in zdaj na odnos gleda bolj kritično," je dejala Cora Jungbluth, višja strokovnjakinja pri fundaciji Bertelsmann Stiftung. "Po drugi strani pa obstajajo pomembne medsebojne odvisnosti. To pomeni, da gre zlasti z nemškega vidika za občutljivo iskanje ravnotežja."

— S pomočjo Jorgeja Valera, Jenny Leonard in Alberta Nardellija