E-pismo: Lahko Trump doseže dogovor z ajatolo?

Dobro jutro. Teden z vami zaključujem Mihael Šmirmaul, novinar digitalnega uredništva Bloomberg Adria. Danes bo v omanski prestolnici Muškat stekel drugi krog posrednih pogajanj med ZDA in Iranom o zloglasnem iranskem jedrskem programu, ki buri duhove v prestolnicah regije in Zahoda.

Pričetek pogovorov je zaznamovalo stopnjevanje besedne vojne, s katero je ameriški predsednik Donald Trump Teheran želel spraviti za pogajalsko mizo. Iranu je celo zagrozil z "bombardiranjem, kakršnega še niso videli" ter na ameriško oporišče v Indijskem oceanu napotil strateške bombnike in vojaško opremo.

Tiskovni predstavnik iranskega ministrstva za zunanje zadeve je pred dnevi dejal, da se v pogovorih, ki sta ju obe strani opisali kot pozitivne, osredotočajo le na jedrsko vprašanje in odpravo sankcij ter da se Iran "ne bo pogovarjal z ameriško stranjo o nobenem drugem vprašanju", s čimer je mislil na ameriške zahteve o omejitvi iranskega raketnega programa in podpori oboroženih skupin na Bližnjem vzhodu.

Ravno to je Trump od Irana zahteval v svojem prvem mandatu, ko je leta 2018 raztrgal jedrski sporazum, ki ga je njegov predhodnik Barack Obama z Islamsko republiko podpisal leta 2015. Nato je nad Iran sprejel poglobljene sankcije in začel s tako imenovano politiko "maksimalnega pritiska", kar je Iran dodatno izoliralo ter utrdilo že tako avtoritaren režim ajatol.

Namen kampanje "maksimalnega pritiska", ki jo je Trump vrnil z vnovičnim nastopom v Beli hiši, je doseganje novega "boljšega dogovora", ki bi vključeval dodatne omejitve jedrskega programa ter razširitev področja aplikacije sporazuma tudi na balistične rakete in regionalno projekcijo moči, predvsem preko razvejane mreže oboroženih milic. Temu je Trump februarja dodal tudi prizadevanja za zmanjšanje izvoza iranske nafte na ničlo.

Glede na iransko obnašanje v prejšnjih krogih pogajanj in retorike, ki zadnje mesece prihaja iz Islamske republike ni razloga, da bi Teheran pristal na te pogoje. Iran si že desetletja prizadeva za industrijski jedrski program, ki je po mnenju režima ključnega pomena za njegovo preživetje.

Trumpova administracija si je za dosego novega sporazuma zastavila 60-dnevni rok, kar mnogi analitiki in poznavalci iranskega režima označujejo za nedosegljivo. Nekdanji ameriški veleposlanik v Izraelu iz časa Obamove administracije Daniel B. Shapiro je Council navedel tri možne izide: Možnost omejenega dogovora, ki ne bo v temeljih odpravil iranskega jedrskega programa, vendar bo Zahodu pridobil nekaj časa, možnost brez dogovora zaradi utesnjenega časovnega roka in morebitne uvedbe povratnih sankcij, kar bi povzročilo krizo in možnost ameriškega vojaškega napada.

Al Drago/Bloomberg

 

Kako razmišlja predsednik Trump?

"Trump je v odnosu do Irana razpet med dva načina razmišljanja," meni poznavalec Bližnjega vzhoda z Univerze na Primorskem Primož Šterbenc. "Prvi je izrazito proizraelski in protiiranski ter je bil izražen v izvršnem memorandumu, v katerem je Trump zavzel stališče, da se mora Iran odreči tudi svojemu programu balističnih raket in zavezništvu z regionalnimi akterji 'osi odpora'. Ta pristop je za Iran nesprejemljiv, ker prav na tem gradi svojo varnostno doktrino, kajti njegovo konvencionalno orožje je vse od iranske revolucije pod sankcijami in je zato precej zastarelo."

Ta način razmišljanja obstaja zaradi dejavnikov, povezanih z »intenzivnim lobiranjem proizraelskega lobija v ZDA, zamere v Iranu, ki sega v čas islamske revolucije leta 1979 in alergičnost na vsakega akterja na Bližnjem vzhodu, ki kljubuje Izraelu in njegovim zahodnim zaveznikom oziroma ki izraža nacionalistična stališča,« meni Šterbenc.

Kot drugi način razmišljanja pa omeni sledenje ameriškim nacionalnim interesom, prvenstveno uspešnemu tekmovanju s Kitajsko. "V skladu s tem načinom razmišljanja je upoštevano, da je Iran geopolitično morda najbolj pomembna država na svetu: povezuje Bližnji vzhod z južno in srednjo in lahko pomembno vpliva na (ne)odprtost Hormuške ožine. Ta način sugerira, da morajo ZDA Iran prenehati porivati v naročje Kitajske – v veliki meri s politiko 'maksimalnega pritiska'," pove Šterbenc.

"Trump je popolnoma usklajen z Izraelom, zato je moj vtis, da je antagonizem do Irana v veliki meri tudi posledica proizraelske agende," je povedal geopolitični strokovnjak z Univerze v Ljubljani Anastas Vangeli. "Trump želi Kitajski otežiti delo, vendar je to drugotnega pomena v ameriški politiki na Bližnjem vzhodu. Geostrateško se zdi, da ZDA ne zanimajo toliko poti, ampak viri, zato je to morda ena od spremenljivk, ki jo je treba upoštevati."

"ZDA (z Izraelom) izkorišča dejstvo, da je Iran močno oslabljen in izgublja na zastraševalni moči, s tem pa tudi regionalni položaj," trenutne razmere komentira Faris Kočan s Fakultete za družbene vede. "V tem kontekstu se je pričakovalo, da se bodo pogovori začeli odvijati relativno kmalu po padcu Asadovega režima in novi libanonski realnosti, v katerem si novi predsednik Libanona Joseph Aoun s podporo ZDA in Izraela prizadeva za razorožitev Hezbolaha."

"Iran je v tej situaciji potisnjen v kot, v katerem mu Izrael sporoča "ali povsem opusti jedrski program prek diplomatskih sredstev ali pa pričakuj ciljano vojaško operacijo na objekte s ciljem popolnega uničenja programa". Izrael tukaj išče situacijo v Libiji leta 2003 in njenega jedrskega programa," pove Kočan, pri čemer doda, da se trenutno zdi, da ZDA niso naklonjene vojaški intervenciji Izraela, tudi zaradi posledic na naftnem trgu.

A razmere na Bližnjem vzhodu so danes veliko bolj drugačne kot leta 2018, ko je Trump enostransko odstopil od prvotnega jedrskega sporazuma z Iranom. Teheranu se je po poldrugem letu bližnjevzhodnih vojn z Izraelom na eni in globoke mreže skupin z iransko podporo na drugi, slednja popolnoma porušila.

Ali Mohammadi/Bloomberg

 

Težave na domači fronti

Danes je Islamska republika gospodarsko in politično oslabljena in svojim vrhovnim voditeljem, slabotnim Alijem Hamenejem, ki danes praznuje 86. rojstni dan in čigar še nedorečeni namestnik je predmet burnih in tekočih razprav v državi, najšibkejša v zadnjih desetletjih. Izrael je konec lanskega leta uničil visoko nomenklaturo gibanja Hezbolah, v Siriji pa je padel režim Bašarja al Asada – oba sta bila tesna zaveznika Irana.

"Iran je danes v vseh pogledih slabši kot pred 20 leti: družbeno zatiran, politično zaprt, diplomatsko izoliran in gospodarsko uničen," je zapisal novinar Arash Azizi z revije The Atlantic. Ekonomske sankcije in nepravilno upravljanje gospodarstva sta Iran pahnila v globoko krizo, pri čemer narašča revščina, krhlja se dobava s hrano, valuta pa je do nedavnega bila v prostem padu.

Pa vendar bi lahko Teheran in Washington, zapriseženi sovražnici od leta 1979 sklenili jedrski sporazum? "Nikakor ni izključeno, da bi ZDA lahko dosegle jedrski dogovor z Iranom, ki bi sicer močno omejil iranski jedrski program. Ameriški odposlanec za Bližnji vzhod Steve Witkoff že izraža takšna stališča," pove poznavalec Šterbenc in doda, da "Iran vsekakor želi doseči dogovor, ker je sedaj izjemno ranljiv, tako ekonomsko – padanje prodaje nafte –, kot tudi varnostno – Hezbolah je močno oslabljen, Asadov režim je zrušen, Izrael je uničil najbolj sofisticirano iransko protizračno obrambo."

Kočan s FDV še pove, da obstaja tudi skepsa glede tega, ali Iran lahko popolnoma opusti jedrski program. "Iran bi verjetno pristal na podobno logiko sporazuma kot ga je dosegel v času Obame, kar pod Trumpom v teh okoliščinah pač ni možno. Zaenkrat se zdi, da tabor okoli JD Vancea in odposlanca Witkoffa uspešno tlakuje agendo diplomatskih pogovorov, a če ne bo preboja nekaj časa, se zna obrniti v smer tabora okoli zunanjega ministra Marca Rubia in Mika Waltza, ki podpirata napad Izraela na Iran," sklene.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar