Življenje brez meja

Brisanje meja ima mogočen simbolni naboj, a brez dvoma tudi dejanske koristi za gospodarstvo in življenje ljudi. Hrvaška je z novim letom vstopila v družino držav schengna in evra. Kakšno bo življenje ob meji, ki se po 31 letih briše?  

Premagovanje največjih omejitev se začne v glavah in dušah ljudi. To je nedavno na zelenici dokazal 37-letni poveljnik "ognjenih" Luka Modrić, ko je hladnokrvno streljal v levi kot brazilskih vrat. Izbrana vrsta majhne balkanske države s slabimi štirimi milijoni prebivalcev je v četrtfinalu svetovnega nogometnega prvenstva v Katarju porazila izbrano vrsto nogometnih virtuozov južnoameriške velesile z več kot 200 milijoni duš. Repriza mitološkega dvoboja med Davidom in Goljatom se je tako kot že ničkolikokrat doslej v svetu nogometa končala z zmago obstrancev.  

Medtem ko so lani konec leta nogometaši premagovali predsodke na zelenici, je politika odpravljala fizične omejitve, ki so Hrvaško desetletja ločevale od uresničevanja njene evropske usode. Ker je nogomet zgolj podaljšek politike, si je država samo dan pred nogometnim dvobojem na zasedanju Sveta Evropske unije (EU) izborila še eno pomembno zmago. Vstop v schengensko območje skupaj s prevzemom evrske valute, ki so jo Hrvati začeli uporabljati z novim letom, predstavlja najsijajnejši zadetek hrvaške politike na mednarodnem prizorišču v 31 letih neodvisnosti te države. Z brisanjem meja z Evropo in evrsko valuto naj bi se Hrvaška na mah debalkanizirala in evropeizirala, s skalpom velikih Brazilcev pa na drugi strani zagotovila avreolo svetovljanskosti. 

Hina

 

Uradni Zagreb želi ustvariti vtis, kakor da Hrvaška zabija gole – tiste prave in tiste simbolične – kot po tekočem traku. Država, ki si je skupaj s severno sosedo Slovenijo v nekdanji Jugoslaviji v marsičem delila usodo in od katere prevzema pomembno vlogo varovanja zunanjih meja EU, nedvomno dela velike korake k uresničitvi lastnih evropskih ciljev. Prevzem evra in vstop v schengensko območje, za katerega je hrvaška vlada po podatkih tamkajšnjega ministrstva za notranje zadeve počrpala več kot 85 milijonov evrov evropskih sredstev in izpolnila 281 tehničnih pogojev, naj bi po besedah premiera Andreja Plenkovića pomenila popolno integracijo države v EU.  

Slovenija, ki je bila med države schengna sprejeta leta 2007, in zdaj še Hrvaška sta zgodbi o uspehu in verjetno vzornici državam nekdanje Jugoslavije, saj s širitvijo evropskih institucij izvajata pacifikacijo nemirnega balkanskega prostora. Vendar tako kot športne legende nastanejo iz nekaj malega talenta in veliko trdega dela, je tudi dokončanje desetletja trajajočih projektov hrvaške politike v le neznatni meri rezultat vnaprej določenega scenarija. Povečini gre za trud brezimnih državnih uradnikov in diplomatov, ki so se od leta 2013, ko je država vstopila v EU, zvrstili v Banskih dvorih; o njih ne bo prelitega veliko črnila. 

Najmlajša članica EU je zeleno luč za vstop v schengenski sistem dobila pred Bolgarijo in Romunijo, ki sta članici že od 2007. Nekateri poznavalci to deloma pripisujejo hrvaškemu zgodovinskemu, geografskemu in nenazadnje verskemu poreklu. Hrvaška je namreč večinsko katoliška država (več kot 80 odstotkov), medtem ko sta obe starejši članici pretežno pravoslavni. "S privilegiranjem mlajše, a bližnje in predvsem katoliške članice ter na drugi strani zavrnitvijo dveh starejših in pravoslavnih ter morda nekaj malega bolj balkanskih članic je Unija storila še eno v vrsti malih nedoslednosti," o razlogih za sprejem svoje države razmišlja hrvaški književnik Jurica Pavičić. V eni od kolumn za Jutranji list je ob vstopu Hrvaške v schengen tudi zapisal, da bo ob tem le malokdo občutil slabo vest, kajti s tem se za Hrvate končuje "80 let trajajoča zgodovina meja". Tudi travme so poleg prepričanja o neizbežnosti usode univerzalna značilnost narodov nekdanje skupne države. 

lastni arhiv

 

Brisanje meja ima mogočen simbolni naboj, a brez dvoma tudi dejanske koristi za gospodarstvo in – kar je z vidika vladajoče politike ključno – izboljšuje kakovost vsakdanjega življenja običajnih ljudi. Pa čeprav so hrvaški mediji ob prehodu s kune na evro polni novic o podražitvah; oglaša se tudi vlada, ki grozi z uvedbo cenovnih kapic. Podobnih zgodb se spominjajo tudi Slovenci ob prehodu s tolarja na evro.   

Ključno vlogo pri sprejetju Hrvaške v schengen je v očeh Bruslja odigralo prikladno dejstvo, da se s tem meje EU pomaknejo še južneje. "Kjer lahko hrvaški policisti daleč od oči javnosti jedrne Evrope 'mlatijo Pakistance po Liki in Banovini'," ponuja alternativni pogled Pavičić.  

"Morda pa je čarobni eliksir, kakor je to običajno pri nas, turizem," nekoliko prozaično sklene. Poleg večinskega katoliškega prebivalstva in veščih diplomatov ima namreč Hrvaška skoraj 1.800 kilometrov dolgo slikovito obalo, ki jo v poletnih mesecih obišče kar 75 odstotkov turistov iz držav schengenskega območja.  

Pragmatizem v bruseljskih odločitvah vidi tudi antropologinja in profesorica na Univerzi v Mariboru Vesna V. Godina, ki v pogovoru omeni, da gre pri širitvi EU za posebno obliko sodobnega kolonializma oziroma "samokolonializma". "V tem procesu je EU kolonialna metropola, država, ki se priključi, pa je kolonija," pove raziskovalka in to razloži kot proces, v katerem "države same hote pretvarjajo svoje podsisteme tako, kot to zahteva EU, in skozi to postajajo njene kolonije. Vstop Hrvaške v EU pomeni pretvorbo Hrvaške v njeno kolonijo." V zameno za to, pravi Godina, bo država pridobila številne ugodnosti, vendar na račun krčenja lastne avtonomije.  

Kdo si v času zmagoslavnega vihranja z zastavami želi poslušati dvome? Gospodarstveniki zagotovo ne, kajti evropeizacija prinaša prost pretok ljudi in kapitala ter z njim povezana razvoj turizma in povečano povpraševanje po nepremičninah. Po oceni Sanjina Rastovca iz hrvaške nepremičninske agencije Sky nekretine se zanimanje tujcev za nepremičnine že od vstopa države v EU stalno povečuje. Delež tujih kupcev nepremičnin na Hrvaškem je tako že več kot 30-odstoten, v priobalnem pasu pa celo 50-odstoten. Pa vendar, kar je dobro za posel, ni nujno najboljše za državljane, opozarja Rastovac: "Odpiranje meja bo zagotovo še povečalo zanimanje tujcev za nepremičnine vzdolž obale, kar nas bo privedlo do negativnih posledic – lastna nepremičnina lahko za mlade družine kaj hitro postane neuresničljiv sen." Rastovac dodaja, da lahko neukrepanje politike v kratkem privede do razmer, v katerih bo delež tujcev v nekaterih krajih presegel število domačinov.  

Z umikom obmejnega nadzora vzdolž slovenske in madžarske kopenske in morske meje – mimogrede, umik kontrol na letališčih bo sledil šele 23. marca – največji porast zanimanja za nepremičnine pričakujejo predvsem v Istri in Kvarnerju. Tu so bili že doslej najpogostejši kupci Slovenci, Italijani in Avstrijci. Daleč največ je prav slovenskih lastnikov nepremičnin, ocene o številu katerih se razlikujejo, vendar povečini presegajo številko sto tisoč.  

"Vstopa Hrvaške v schengen se iskreno veselim," nam pred vrati svoje kmetije v vasi Dragonja, tik ob slovensko-hrvaški meji, pojasni predsednica društva vinogradnikov slovenske Istre, vinarka Ingrid Mahnič, ki čez pol ure v svoji restavraciji pričakuje večjo skupino gostov. "Z ekonomskega vidika smo gostinci z mejo ogromno izgubljali, ker so ljudje vedeli, da smo zaradi dolgih kolon na meji težko dostopni," o praktični pridobitvi brisanja meja pove Mahnič. Meja je bila za Istrane, razpete med Italijo, Slovenijo in Hrvaško, vselej nelogična stvar. "Enaintrideset let je, odkar smo se osamosvojili, in takrat je nastala meja, ki je prej nismo čutili. Takrat ni bilo jasno, da bo to prava meja," se spominja. "Zelo težko je bilo razumeti, da moramo čez mejo na pokopališče, njivo ali obisk k sorodnikom in tam kazati dokumente. Tako rekoč čez noč smo bili ob meji odrezani od svojih sorodnikov, prijateljev, parcel, obdelovalnih površin," razlaga vinarka, ki ima nečaka na drugem, hrvaškem, bregu reke Dragonje.  

lastni arhiv

 

Poenostavljeno vsakdanje življenje prebivalcev Istre je vsekakor najsvetlejši primer pozitivnih posledic širjenja schengenskega območja. "Ljudje tu pozdravljajo brisanje meja, ker je bila prav za domačine, Istrane, vedno nenaravna," razloži novinarski kolega in domačin iz slovenske Istre Boris Šuligoj. In prav v tej misli se skriva pojem, ki v praksi pooseblja Schumanovo idejo o združeni Evropi: Istrani. Prav oni poosebljajo idejo o nadnacionalni Evropi, ki ne negira narodov in njihovih manjšin, ampak – ravno nasprotno – ukinja umetne razmejitve, zato da lahko ljudje zaživijo povezani in v miru. "Na obeh strani meje namreč živi veliko ljudi, ki so sorodstveno povezani, in meja jim je onemogočala normalno povezavo z njihovimi družinskimi člani," o vsakdanjiku Istranov pove Šuligoj in nadaljuje z italijansko manjšino: "Na boljšem bodo tudi italijanski manjšinci, ki so bili razdeljeni na dva oziroma tri dele."  

Podobno razmišlja tudi Barbara Riman, predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, ki meni, da je bila meja dolgih 31 let madež na identiteti slovenske manjšine: "Slovenci na Hrvaškem imajo pogosto urejeno življenje v dveh državah, saj je to del njihove identitete. Dvourno čakanje na meji je motilo možnosti povezovanja družin, ki živijo na obeh straneh meje." A narodi so kot deroča reka, ki si vedno znova utre svojo pot. 

lastni arhiv

 

"Umik meje ima za manjšino, razpeto med tri države, izjemen pomen," svoj pogled povzame Mauro Bernes, novinar glasila italijanske manjšine La Voce del Popolo v hrvaški Reki. "Po 30 letih je manjšina končno povezana; od umika meja bodo imeli številne družbenoekonomske koristi prav vsi, tako manjšinci kot tudi Hrvati in Slovenci. Čeprav bomo še naprej razpeti med tri države, bomo v resnici zaživeli skupaj v veliki evropski skupnosti," se Bernes nehote nasloni na Schumanove panevropske ideale. "A če odmislim svobodo gibanja, družbene in ekonomske prednosti, se od danes naprej počutim bolj svobodno," razmišlja in sklene: "V fizičnem smislu, še bolj pa v duši."   

 

 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar