Diar Khal se jasno spominja trenutka, ko je prispel v Nemčijo: bilo je 6. decembra 2014 nekaj minut po 18. uri. Ta trenutek je zaznamoval konec dolgotrajne negotovosti, potem ko je pri dvanajstih pobegnil pred državljansko vojno v Siriji, sledila pa so tri leta dolgih delovnikov v napornih službah v Turčiji. Takrat je vedel, da v Nemčiji domuje Mercedes-Benz, prav veliko več pa ne. Dobro desetletje pozneje Khal tekoče govori nemško, živi v industrijskem mestu Mannheim in ima 15 polno zaposlenih uslužbencev v svojem zagonskem podjetju; izdelujejo aplikacijo, ki priseljencem pomaga, da se lažje znajdejo v nemški birokraciji. To je zgodba o uspehu, ki je v nemških razgretih razpravah o migracijah pogosto potisnjena na rob.
Nemško državljanstvo je lani prejelo več kot 83 tisoč Sircev, ki so med priseljenci daleč največja skupina. Približno dve tretjini beguncev, ki so v državo prispeli med letoma 2013 in 2019, ima zdaj zaposlitev, njihova stopnja zaposlenosti pa je po podatkih Inštituta za raziskave zaposlovanja le devet odstotnih točk pod državnim povprečjem. Po besedah Herberta Brückerja, vodje migracijskih študij pri skupini, ki jo financira država, bi se ob začetku krize glede na znatne prepreke pri asimilaciji za uspeh štelo že, če bi na tej stopnji delala vsaj polovica beguncev. "Na začetku nastajajo precejšnji stroški," pravi, "a ko begunci začnejo delati, ne živijo več na račun javnih financ. Kozarec je tako bolj poln kot pa prazen."
Pravzaprav velja, da lahko priseljenci ta kozarec napolnijo še bolj, kot pravi Martin Werding, član nemškega sveta ekonomskih strokovnjakov, ki ocenjuje vladne politike. Po njegovih ocenah bo pri sedanji stopnji migracij v prihodnjih desetletjih vsak prišlek v državni proračun letno prispeval 7.100 evrov – v seštevku to pomeni približno tri milijarde evrov na leto. Razlog tiči predvsem v dejstvu, da je zaradi migracij med delovno silo prisotnih več mladih davkoplačevalcev, kar pokojninske stroške porazdeli na večje število ljudi. "Razprava je preveč polarizirana," pravi Werding. "Z demografskega vidika smo odvisni od priseljevanja."
Ko je nekdanja kanclerka Angela Merkel pred desetletjem sprejela Sirce in druge, ki bežijo pred konflikti, je Nemčija v evropski migracijski krizi zaorala v ledino. To je sprožilo odziv, ki se po regiji širi še danes, skrajno desničarski populisti pa nelagodje izkoriščajo za preokret političnega reda od Italije do Združenega kraljestva. "V začetku mojega bivanja je bilo vzdušje tu bolj prijazno," pravi 26-letni Khal. Njegov brat je zdravnik v Düsseldorfu, njegova sestra pa bo v Stuttgartu kmalu začela delati kot učiteljica. A ker se tujce vztrajno krivi za vse vrste težav, vključno z naraščajočo porabo socialnih transferjev in pomanjkanjem stanovanj, "človek včasih nima volje, da bi prispeval k družbi," pravi Khal.
Bloomberg Businessweek
Zaradi svojega starajočega se prebivalstva Nemčija po poročanju raziskovalno-svetovalne skupine DIW za ohranjanje svoje delovne sile potrebuje migracije – natančneje, 400 tisoč novih ljudi na leto, kar je več kot celotno prebivalstvo Bonna. A namesto da bi unovčila potencial prosilcev za azil, jim je država delo sprva prepovedovala, njihove spretnosti in strokovne veščine pa so tako ostale neizkoriščene.
Med napake nemških oblasti lahko prištejemo tudi namestitev beguncev v podeželske predele. Čeprav so tam stanovanja na voljo in poceni, pa to otežuje vključevanje, saj je brezposelnost v tamkajšnjih krajih pogosto visoka. A tudi tam se najdejo zgodbe o uspehu, kot je zgodba o Ryyanu Alsheblu. Zaradi strahu pred vpoklicem v vojsko Bašarja al Asada je 31-letni pripadnik manjšinske druzovske skupnosti leta 2015 pobegnil iz Sirije. Dve leti po prihodu v Nemčijo je začel pripravništvo v lokalni upravi schwarzwaldskega mesta Althengstett s približno ose tisoč prebivalci, leta 2022 pa je bil naturaliziran. Naslednje leto je bil izvoljen za župana Ostelsheima, še manjšega bližnjega mesta, kjer je dobil 55 odstotkov glasov. "Človek si seveda predstavlja, da se bo morda nekoč želel vrniti," pravi Alshebl. "A sčasoma sem sprevidel, da to ne bo enostavno," dodaja in izraža zaskrbljenost zaradi nedavnih napadov na svoje sorodnike v Siriji. »In moj dom je zdaj tukaj."
Ob prihodu se begunci pogosto soočajo s težavami, saj so doživeli travmo, slabo govorijo nemško in primanjkuje jim delovnih veščin. Vse to je veljalo za Khala, ki je iz Sirije pobegnil v Turčijo in v zgodnjih najstniških letih s svojim delom pomagal preživljati svojo družino. Ob prihodu v Nemčijo je v šoli le stežka sledil snovi in trpel je za depresijo.
A postal je prvi begunec, ki se je udeležil poklicnega usposabljanja v podjetju Robert Bosch GmbH, proizvajalcu komponent. Nato je leta 2020 začel študirati kibernetske varnosti v Mannheimu, leta 2022 pa je izdelal svojo aplikacijo za migrante NewStarters. "Če bi lahko spregovoril z gospodom Merzem," pravi Khal, "bi mu rekel: Prosim vas, ne osredotočajte se toliko na migracije. Pomembna je integracija."
Toda vladna finančna podpora za poučevanje jezika in druge oblike pomoči prišlekom je pod vse večjim pritiskom, saj politiki omejujejo socialne izdatke. V krščanski dobrodelni organizaciji Johanniter, ki humanitarno pomoč zagotavlja tako v Nemčiji kot tudi drugod po svetu, pravijo, da se je odnos javnosti do tega vprašanja zaostril. "Leta 2015 je bilo podpore ne pretek," pravi Anne Ernst, ki v skupini dela na področju kriznega upravljanja, »danes pa so državljani s svojim časom in denarjem bolj skopi."
Kancler Friedrich Merz je poskušal protiimigracijske strasti pomiriti z obljubo omejevanja nedokumentiranih migracij. Zaostril je mejni nadzor in vstop beguncem prepovedal kljub sodni odredbi, da mora s tem prenehati. Poljska se je odzvala z nadzorom na svoji strani, kar je evropsko solidarnost precej spodkopalo. "Migracijski val preusmerjamo v polkrožni obrat," je nemškim zakonodajalcem v juliju povedal notranji minister Alexander Dobrindt.
Merz zatrjuje, da bo ta strategija zaustavila nadaljnji vzpon Alternative za Nemčijo ali AfD. Ta skrajno desničarska protiimigracijska stranka je postala druga najmočnejša politična skupina v Bundestagu, njen zaostanek za vladajočim konservativnim blokom pa se še zmanjšuje. Učinkovitost ukrepov pa je pod vprašajem, tako pri omejevanju migracij kot tudi pri oslabitvi stranke AfD, ki jo po rezultatih anket podpira četrtina nemških volivcev.
Shahama Botrus, ki je iz Damaska pred desetletjem pribežala v Berlin, pravi, da tak odnos krepi negativno mišljenje o migracijah, hkrati pa vodi v izključitev ljudi, ki so že tu. "Te miselnosti ne razumem," pravi Botrus, ki je polno zaposlena kot administratorka v krščanski organizaciji za pomoč otrokom in najstnikom, ki se soočajo s težavami. "Ko na primer rečejo 'ven z begunci', kaj naj storim? Nič hudega nisem storila."
Ko je Botrus v državo prispela z dvema hčerkama in možem, nobeden od njiju ni znal nemško. Danes njena starejša hči v Hamburgu študira medicino, mlajša pa bo jeseni začela študirati na univerzi v Bielefeldu. "Pripravljeni sta odigrati svojo vlogo v tej družbi," pravi 50-letnica. "Začeti iz nič ni bilo lahko, vendar sem si postavila cilj, da svojim otrokom omogočim vse priložnosti."
.webp){kind=icon}
