V začetku tega leta, ko je Donald Trump grozil, da bo obrnil hrbet Natu, če njegove članice ne bodo dramatično zvišale svojih letnih prispevkov v vojaško zavezništvo ("Če ne plačajo, jih ne bom branil"), so njegovi poročniki v Evropo prinesli še dodatno sporočilo predsednika: ne le da je Trump želel, da bi vsaka od 32 držav Nata razširila svoje arzenale – pričakoval je tudi, da bodo to storile z nakupom ameriškega orožja.
Prav ta zahteva je bila morda kaplja čez rob. Čeprav so države članice junija popustile Trumpu in privolile, da bodo do leta 2035 svoje letne vojaške izdatke povečale na 3,5 odstotka bruto domačega proizvoda – tej številki pa so dodale še 1,5 odstotka na leto za obrambne projekte, kot sta kibernetska varnost in infrastruktura – je njihovo zaupanje v ameriško zavezo 76-letnemu obrambnemu paktu omajano. Namesto da bi denar, ki ga je Trump iztisnil iz njih, porabile za nakup ameriškega orožja in streliva, nekateri evropski voditelji to priložnost raje izkoriščajo za vlaganje v orožje, zasnovano in izdelano doma, pri tem pa upajo, da bodo nekega dne premamili tudi kupce ameriške obrambne industrije. Na podoben način je Airbus na področju potniških letal zmanjšal prevlado Boeinga in, četudi se je to nekoč zdelo neverjetno, sčasoma presegel svojega večjega ameriškega tekmeca.
"V preteklosti je veljal dogovor, da so evropske države privolile v nakup pomembnega visokotehnološkega orožja iz ZDA, v zameno pa je bil med stranema sklenjen implicitni sporazum, da bodo ZDA prisotne na celini in branile ozemlje Nata," pravi Guntram Wolff, višji sodelavec pri ekonomski raziskovalni skupini Bruegel iz Bruslja.
Ti nakupi so pripomogli k temu, da je ameriški obrambni sektor postal največji in najbolj donosen na svetu, saj je leta 2024 tujim vladam prodal za 318,7 milijarde dolarjev vojaške opreme. Trump se pogosto pritožuje, da Nato njegovo državo prinaša okoli, rad pa zamolči, da so prav evropske države vodilni kupci ameriškega orožja. Neskončna potreba po oborožitvi za pomoč Ukrajini v boju proti Rusiji je privedla do rekordne prodaje. Po podatkih Mednarodnega inštituta za mirovne raziskave v Stockholmu (Sipri) so ZDA od leta 2020 do leta 2024 kot vir uvoza v evropske države Nata predstavljale 64-odstotni delež v primerjavi z 52-odstotnim deležem od leta 2015 do leta 2019. Lani so evropske članice Nata za obrambo skupno porabile 454 milijard dolarjev, največji delež teh sredstev pa so prejela ameriška podjetja.
Ta zgodba se morda zdaj počasi bliža koncu. "V številnih evropskih državah znotraj političnega spektra poteka zelo pomembna razprava o tem, v kolikšni meri moramo javnim naročilom v Evropi dajati vedno več poudarka in prednosti," pravi Wolff. "Vključno z visokotehnološkim področjem, kjer je trenutno odvisnost od ZDA precej velika."
Številne države so letos pri večjih nakupih orožja iz ZDA že stopile na zavoro ali pa iščejo alternative s poreklom v Evropi ali drugod. Po Trumpovih trgovinskih grožnjah in domislicah o preoblikovanju Kanade v 51. ameriško zvezno državo je Kanada marca naznanila, da bo njen premier Mark Carney še enkrat dobro razmislil o 13 milijard dolarjev vrednem dogovoru o nakupu 88 lovcev F-35 podjetja Lockheed Martin. Njegov obrambni minister je dejal, da bo vlada razmislila o prehodu na lovce, ki jih proizvajajo podjetja zunaj ZDA. "Treh četrtin naših obrambnih kapitalskih izdatkov ne bi smeli več usmerjati v Ameriko," je Carney dejal v junijskem govoru, v katerem je opisal obrambne načrte države.
Poljska, še en redni kupec ameriškega orožja, je izpogajala šest milijard dolarjev vreden nakup flote tankov K2 južnokorejskega proizvajalca Hyundai Rotem. Delovali bodo skupaj z ameriškimi tanki M1A2 Abrams, ki jih je Poljska kupila od družbe General Dynamics. Danska se medtem odloča, ali naj namesto ameriškega sistema Patriot RTX izbere sistem protiraketne obrambe, razvit v Franciji in Italiji.
"Evropejci so zelo odvisni od obrambne industrije ZDA, vendar pa menim, da bodo zaradi carin, odnosa predsednika Trumpa do Nata in njegove ne ravno odločne pripravljenosti na obrambo držav članic zavezništva evropske države svoje naložbe vse raje usmerjale v evropska obrambna podjetja," pravi Todd Harrison, višji sodelavec na inštitutu American Enterprise Institute, konservativni raziskovalno-svetovalni skupini v Washingtonu. Harrison pravi, da bi prizadevanja za razvoj obrambne proizvodnje v Evropi pomagala upravičiti tudi visoko raven porabe Nata v očeh občutljive javnosti. "S tem bi Nato namreč pokazal, da bo denar namenjen izgradnji industrijskih zmogljivosti in ustvarjanju delovnih mest v njihovih državah, namesto da bi ustvarjal delovna mesta v ZDA."
Druge vlade z zanimanjem pričakujejo odločitev Danske, ki naj bi bila znana do konca leta in bo delovala tudi kot barometer razpoloženja v Evropi. København se že dolgo prišteva med neomajne ameriške podpornike in kupce. Danska je leta 2016 podprla program F-35 z naročilom 27 lovcev v vrednosti treh milijard dolarjev, zvesta pa mu je ostala kljub dolgoletnim zamudam.
Ta zvestoba je zdaj na preizkušnji. Trump je danske državljane razbesnel s ponavljajočimi se grožnjami o prevzemu Grenlandije, avtonomnega danskega ozemlja. Hans Peter Michaelsen, neodvisni obrambni analitik na Danskem, pravi, da obstaja verjetnost, da bo Danska zavrnila nakup sistema Patriot in se odločila za sistem, zasnovan v Evropi. Po njegovih besedah bi bil to politični znak, da je čas, da evropski obrambni industriji zagotovimo nova naročila.
Namestnica tiskovne sekretarke Bele hiše Anna Kelly je v izjavi po elektronski pošti dejala, da bo obljuba o vojaški porabi, ki jo je Trump prejel od članic Nata, "Evropi in celotnemu svetu omogočila, da bodo imeli korist od miru skozi moč".
To, ali bodo zavezniki Nata izpolnili ambiciozne nove cilje porabe ali so Trumpa zgolj pomirili s simbolično zadolžnico, ki bo zapadla šele dolgo po tem, ko bo ta že zapustil Belo hišo, ni povsem jasno. Številne države bi si le težko privoščile tako skokovito zvišanje vojaških izdatkov, ne da bi s tem kršile omejitev EU glede primanjkljajev in dolga. Leta 2024 je povprečni vojaški izdatek za vse članice Nata znašal 2,2 odstotka BDP, kar je po podatkih inštituta Sipri pomenilo približno 1,5 bilijona dolarjev. Da bi dosegli novi cilj 3,5 odstotka BDP, bi se morali izdatki za obrambo nekaterih zaveznic Nata potrojiti.
"V številnih evropskih državah znotraj političnega spektra poteka zelo pomembna razprava o tem, v kolikšni meri moramo javnim naročilom v Evropi dajati vedno več poudarka in prednosti."
Čeprav evropski voditelji morda sanjajo o tem, da bi se postavili ob bok ZDA kot svetovnemu vojaškemu dobavitelju, jih od tega verjetno loči še več let. "Če bi evropski Nato imel možnost, da tovrstne zmogljivosti razvije čez noč, bi se mu s tem izpolnila največja želja. A za kaj takega je potrebno celo desetletje," pravi Andrew MacDonald, specialist za obrambne proračune v družbi Janes, ki dobavlja obveščevalne podatke o obrambni industriji.
MacDonald pri tem omenja sistem Patriot, ki po prodaji prednjači pred evropskimi alternativami. "Mislim, da ne obstaja sistem zračne obrambe s tolikšnim obsegom zmogljivosti, kot jih ima Patriot," pravi. "Če v tem trenutku torej iščete te zmogljivosti, morate izbrati ta sistem." Enako velja za drugo kompleksno oborožitev, po kateri je povpraševanje vse večje. Določene evropske ponudbe za ameriškimi izdelki zaostajajo po značilnostih, pripravljenosti na boj in ceni. Še ena prednost ameriških obrambnih podjetij pred konkurenco je njihova proizvodna zmogljivost za dostavo blaga. "Če želijo evropske države denar porabiti hitro, se ZDA ponuja kot precej očitna izbira," pravi MacDonald, "saj se lahko evropska proizvodna zmogljivost pospešuje le z omejeno hitrostjo."
V zadnjem času pa celo nekatera največja ameriška obrambna podjetja težko dohajajo povpraševanje, saj so pošiljke orožja za pomoč Ukrajini izčrpale ameriške in evropske zaloge. Danska še vedno čaka na šest od 27 lovcev F-35, ki jih je od družbe Lockheed naročila pred skoraj desetletjem. Poljska je prej omenjene južnokorejske tanke deloma kupila zato, ker ameriških tankov ni bilo tako enostavno dobiti. Kupci sistema Patriot lahko na dostavo čakajo leta.
Te zamude bi lahko pomenile priložnost za evropska obrambna podjetja, da si zagotovijo stranke, ki iščejo alternative ameriškim izdelkom z dolgimi zamudami pri dobavi. To bi bilo bolj izvedljivo, če bi se evropske vlade odločile združiti moči, kot pravi Cynthia Cook, višja sodelavka v Centru za strateške in mednarodne študije v Washingtonu. »Teoretično bi se evropski narodi lahko združili. Skupaj so tako veliki kot ZDA," pravi. "S skupnim delom bi lahko tvorili obrambno industrijo, ki bi bila bolj konkurenčna – na relaciji do ZDA bi bili tako nekakšni 'drugi med enakimi'."
To bi bilo težko izvesti, deloma zaradi nasprotujočih si nacionalnih prioritet in okorele evropske birokracije, pa tudi zato, ker jasnost pomena "Izdelano v ZDA" v primerjavi z "Izdelano v Evropi" sploh ni več preprosta. Ameriška obrambna podjetja so z evropskimi proizvajalci orožja sklenila številna partnerstva, saj želijo razširiti svojo globalno prisotnost in tržni delež v tujini. "Naše industrijske baze so integrirane tako, da to ustreza standardom Nata," pravi Dak Hardwick, podpredsednik za mednarodne zadeve pri Združenju vesoljske industrije, ki zastopa ameriško vesoljsko in obrambno industrijo. "In proizvodne zmogljivosti ZDA so še vedno boljše kot v katerikoli drugi državi Nata."
Vlagatelji kljub preprekam stavijo na prihodnost Evrope kot proizvajalke orožja. Vrednost delnic evropskih obrambnih podjetij je letos poskočila in podjetja so svoje večje ameriške kolege pustila daleč za sabo. Nemški Rheinmetall, glavni proizvajalec topniškega streliva, je letos zabeležil kar 177-odstotno rast.
Donald Trump si česa takega verjetno ne bi nikoli mislil – da bi namreč lahko nenamerno pospešil rast tujega vojaško-industrijskega kompleksa, ki bi se nekega dne lahko primerjal z ameriškim. "Zgodovina gospodarstva nas uči, da se razvoj ob pojavu zelo nujne potrebe hitro okrepi,« pravi Wolff. "Morda smo v tem trenutku."
.webp){kind=icon}
