Zakaj se nas je serija Adolescenca tako dotaknila

Če na Netflixu niste gledali serije Adolescenca, ste o njej verjetno vsaj slišali govoriti druge. Gre za štiriurno srce parajočo kriminalno sago, ki se dogaja v Združenem kraljestvu in secira zapleteno družbeno in družinsko dinamiko, povezano s smrtjo najstnice Katie, ki jo je umoril njen srednješolski sošolec Jamie. Serija je požela pohvale zaradi svoje dih jemajoče igre in drznega načina snemanja s pomočjo neprekinjenih posnetkov v vsaki epizodi. Ustvarjalci so odlično izbrali tudi trenutek za premiero, saj ta med nas prihaja v vrtincu razprav o otrocih in družbenih medijih ter dovzetnosti dečkov za ekstremistične spletne subkulture, ki promovirajo toksično podvrsto moškosti. Brad Stone in Reyhan Harmanci, urednika revije Bloomberg Businessweek, sta se pogovarjala s soustvarjalcem serije Jackom Thornom, ki je spregovoril kot avtoriteta na področju teh vprašanj ter ekonomske in kulturne negotovosti, ki jo občutijo številni moški v zahodni družbi. Zaradi jasnosti in dolžine je bil ta intervju ustrezno redigiran. 

Ena od osrednjih tematik oddaje je, kako popolnoma tuji se otroci te generacije zdijo svojim staršem, ki poskušajo te otroke zaščititi. Verjetno se je do neke mere do danes tako počutila vsaka generacija odraslih, toda ali ste se te serije lotili z občutkom, da je tehnologija morda ta razkol povečala, zlasti ko govorimo o fantih? 

Zagotovo. Ogromen del njihove komunikacije sploh ne moremo razumeti, saj veste, komunikacije z emotikoni – o tem sem se z mladimi veliko pogovarjal, o tem načinu izražanja, ki ga uporabljajo v pogovorih. Lahko si predstavljate, da je bil občutek podoben v 60. letih, ko je  prav tako ena skupina ljudi govorila na čisto svoj način, druga pa je govorila povsem drugače. Kako naj ti ljudje najdejo način medsebojne komunikacije? 

Ali lahko spregovorite o tem, kaj je v tej seriji tako tragično? Kakšen je učinek te trenutne kulture in tehnologije na fante? 

Po mojem mnenju je tragičen Jamie. Ni tragičen na isti način kot Katie in njena izguba je večja od Jamiejeve. Če je za vzgojo otroka potrebna celotna vas, je potem potrebna tudi za njegovo uničenje? In Jamie ni zgolj produkt t. i. manosfere ali kulture incelov ali česarkoli podobnega. To je le eden od elementov v njegovi zasnovi. Tu so še starši, ki ga ne vidijo. Tu je šola, ki mu ne more pomagati. Tu so prijatelji, ki mu ne morejo blizu. Tu so njegovi lastni možgani oziroma možganska kemija ter način, kako se odziva nanjo. 

Tretja epizoda, pri kateri ste sodelovali kot sopisec, je resnična mojstrovina. V njej slišimo vprašanje, ki ga Jamieju zastavi psihologinja in ki je po mojem mnenju nekako osrednje vprašanje te serije. Glasi se tako: »Kakšen bi po tvojem mnenju moral biti občutek biti moški?« Vprašati vas želim, zakaj je to pomembno. Zakaj ima po vašem mnenju danes toliko fantov na to vprašanje morda popačen odgovor? 

Pogovori z mladimi moškimi o vseh teh stvareh so res zanimivi. Najbolj zanimiva stvar, ki sem jo slišal, je, da ne demonizirajte manosfere, saj naj bi bili prav zaradi te močnejši, bolj telesno pripravljeni, privlačnejši. In da lahko zaradi nje filtriramo manipulativne, škodljive stvari. Poslušamo lahko le nasvete o tem, kako izboljšati svojo telesno pripravljenost, kako postati privlačen, kako se spraviti v telovadnico. 

V resnici pa gre za oblačenje uniforme. Zanimiv odziv na vse to se je pokazal, ko sem se pojavil v nekaj informativnih programih in je moja fotografija zaokrožila po spletu. Slišati je bilo komentarje: "Pravi moški ni videti tako, ta moški ima v svojem telesu preveč estrogena. Spolna identiteta tega moškega je vprašljiva. Vera tega človeka je vprašljiva." Ker moj videz ne ustreza njihovi predstavi o tem, kako bi morali biti moški videti. 

Ljudje so mi pozneje rekli: "Oh, to je moralo biti pa res težko poslušati." Ni bilo. S svojim videzom nimam prav nikakršnih težav. Te stvari sem že predelal in jih pustil za sabo. A ta razprava med mladimi o tem, da obstaja spekter moškosti – obstaja torej spekter, kako bi moral biti moški  videti – se zdaj zdi resnično pomembna. Mislim namreč, da jih kultura utrjuje v prepričanju: "To je tisto, kar moram biti." 

Ali ste se med raziskavo za to serijo pogovarjali z veliko mladimi moškimi? Zanima me, kako so bile videti priprave. 

Da, pogovarjal sem se z veliko moškimi, mladimi moškimi. Nekaj časa sem prebil tudi na spletu in spreminjal svoj algoritem. Tako sem pregledal veliko vsebine na najrazličnejših platformah in si poskušal ustvariti predstavo o tem, kaj se na spletu gleda. 

Ugotovil sem, da sem prej mislil, da bom lahko (kulturo na spletu, op. p.) pospravil v ločen predal in rekel: »Tile so drugačni, veste, na primer Andrew Tate. « A to ločevanje ni bilo tako preprosto, kot sem pričakoval. Po mojem mnenju je resnično osrednjega pomena miselnost, da se 80 odstotkov žensk zanima za 20 odstotkov moških. Ta miselnost je zelo močna in navezuje se na to, kako sem se sam počutil kot najstnik. Mislil sem si: »Nihče me ne mara. Nikomur nisem privlačen. Nihče se noče pogovarjati z mano. Kako naj najdem svoje mesto v tem svetu?« In če bi mi takrat nekdo rekel, da za ta moja občutja in čustva obstaja razlog, in sicer ta, da svetu vladajo ženske, in estetsko v ta svet torej ne spadam, dokler se ne naučim, kako se okrepiti, izboljšati in postati privlačnejši, bi si to vzel k srcu. 

Ekstremistična kultura je že od nekdaj prisotna. Vedno je našla pot do ranljivih ljudi, ki so postali njene žrtve. Kolikšen je delež krivde družbenih omrežij, manosferskih podkasterjev in algoritma, ki ste ga odkrili med pripravo za serijo? Za kolikšen delež lahko v resnici krivimo ta tehnološka podjetja? 

Kar zadeva pričakovanja, s katerimi ti fantje odraščajo, jih lahko v celoti okrivimo, saj so to ideologijo razširila prav ta podjetja in vem, da je sam pri teh letih nisem zaznal. Čutil sem sicer, da glede videza obstajajo določene zahteve, ki jih ne izpolnjujem, vseeno pa se nisem počutil kot fantje, s katerimi sem se pogovarjal in ki si mislijo: »Če nimam širokih ramen, kot jih ima Henry Cavill, sem zavozil življenje.« 

Kar zadeva Jamiejev zločin, pa mislim, da je njegova krivda delna. In upam, da gledalci iz serije ne sklepajo, da je Jamie zgolj produkt manosfere: v tem primeru ta namreč postane preveč poenostavljena. Jamie je produkt vrste razlogov in manosfera je le eden od njih. 

Rad bi se vrnil k delu o regulaciji družbenih medijev. Avstralija je na tem področju sprejela najdrznejše ukrepe. In mislim, da ste napisali, da si tudi vi želite regulacije ali omejitve pametnih telefonov. Do kolikšne mere je izvedljivo duha vrniti nazaj v steklenico? 

Izvedljivo je bilo s cigaretami. Pa z alkoholom. Spremenili smo način obravnave vseh teh stvari, ki vplivajo na življenja ljudi. Zakaj ne moremo na podoben način gledati tudi na telefone in družbene medije? Zakaj to ne more biti vprašanje javnega zdravja? Če se za to zavzame vlada, bi to lahko imelo resnično močan vpliv. 

Ste presenečeni, da imate zdaj na voljo platformo za zagovarjanje javne politike? Odziv tu je bil naravnost nor. 

Oh, zelo sem presenečen. Naj bo povsem jasno: za tovrstno platformo nisem dovolj bister. Pred nekaj dnevi smo šli v urad predsednika vlade na Downing Street; najboljša stvar pri tem je bila, da je bila naša naloga le , da se umaknemo, da so lahko o tej tematiki spregovorile zelo pametne organizacije, ki gojijo dolgoročne odnose z mladimi. S serijo smo poskušali zastaviti vprašanje, ne pa podati odgovora. In po našem mnenju odgovora ne bomo podali mi. 

V seriji ste sprejeli resnično zanimivo ustvarjalno odločitev, da vanjo ne boste vključili veliko podrobnosti o Katie ali njeni družini ali povedali njene zgodbe. Zakaj? 

Za to odločitvijo stojita dva razloga. Eden je, da nas je v to prisilila lastna odločitev, da epizode posnamemo v enem kadru. Običajno lahko s preskakovanjem med kadri pokrijete veliko zgodb, in če bi se odločili za to, bi lahko prikazali marsikaj. In tako bi na vrsto prišel tudi prizor Katiejine družine. 

Drugo pa je, da smo želeli povedati Jamiejevo zgodbo. Želeli smo, da bi bilo to pripovedovanje čim bolj zapleteno, in preskok na drug prizor bi vzel energijo zgodbi, ki smo jo pripovedovali. Lahko bi torej posneli celotno epizodo o Katiejini družini, vendar to ne bi pripomoglo k analizi Jamieja. 

Če se ozrem nazaj, si želim, da bi več časa posvetil Jade, Katiejini najboljši prijateljici v drugi epizodi. Mislim, da bi bila Jade lahko veliko bolj izpostavljen lik in podala bi nam bolj zapleteno predstavo o Katie, saj o njej vendarle izvemo nekaj dejstev. Izvemo, da je Katie objavljala stvari, ki so Jamieja prizadele. Izvemo, da je razpošiljala svoje fotografije. In za nas je bilo zelo pomembno, da ni bila popolna žrtev; bila je zapletena oseba z zapletenimi čustvi. 

Še zadnje vprašanje, na katero morda ni odgovora, pa vendar: ali je Jamie nepopravljiva psihološka pošast ali je produkt številnih dejavnikov, vse od odnosa z očetom do trenutnih okoliščin v zvezi s spletno kulturo ter uporabo družbenih medijev in tehnologije? Če vprašanje oblikujemo drugače: bi bilo mogoče ta izid preprečiti? 

Oh, tako zelo preprosto bi ga bilo preprečiti in preprečilo bi ga lahko približno 50 različnih likov v seriji, če bi se Jamieju le približali.  

Ali zanj po dejanju, ki ga je zagrešil, ni več upanja? 

Upam, da bo dolgo v zaporu, preden ga izpustijo v svet, a po mojem mnenju za nikogar ne velja, da zanj ni več upanja. A prav to je tragedija te zgodbe. Tragedija je, da bo Jamie nekoč imel priložnost za življenje, Katie pa ne.