Za igre z dovoljenim dopingom so delno krive Olimpijske igre

Z drogami za izboljšanje zmogljivosti si športniki uničujejo telesa, um in ugled. Skupina vlagateljev, vključno s Petrom Thielom in Donaldom Trumpom mlajšim, pa v tem kljub temu vidi poslovno priložnost. Pred kratkim so napovedali, da bo prva izvedba iger z dovoljenim dopingom – neke vrste dopinške olimpijade, na kateri športnikom jemanje drog dovoljujejo in jih k temu celo spodbujajo – v Las Vegasu potekala maja prihodnje leto. 

Gre za perverzen koncept, ki pa štirim olimpijcem vseeno ni preprečil prijave. Verjetno jim bodo sledili tudi drugi športniki, ki jih bodo zamikale večmilijonske nagrade in plačila za nastope. 

Dejanske olimpijske igre s tem dogodkom nimajo nikakršnega opravka, a ta najbolj priljubljeni športni dogodek na svetu vendarle ni povsem brez madeža. Njihov poslovni model, ki sloni na tem, da so športniki plačani bore malo – če sploh so –, ustvarja popolno gojišče za nekaj tako izkrivljenega, kot je športni dogodek, ki spodbuja doping. 

Kot primer vzemimo dilemo, s katero se sooča Kristian Gkolomeev, uspešni 31-letni plavalec, ki je na zadnjih štirih poletnih olimpijskih igrah predstavljal Grčijo. Kot priznava, to ni bila ravno finančno donosna kariera. Leta 2016, na primer, je grška vlada nekatere svoje najvišje uvrščene olimpijce podprla s štipendijami, ki so znašale manj kot tisoč dolarjev na mesec. Dobitniki medalj so takrat prejeli (in še danes prejemajo) donosne bonuse, toda Gkolomeev – tako kot večina olimpijcev – medalje še ni osvojil. 

Zdaj pa si oglejmo igre z dopingom. Organizatorji so zanimanje za dogodek lani vzbudili tako, da so razpisali nagrado v vrednosti milijon dolarjev za izboljšanje rekorda v moškem plavanju na 100 metrov v prostem slogu. Gkolomeev se je prijavil, se pred tekmo ustrezno "pripravil" in rekord, kot si lahko mislite, tudi "podrl" (ta izraz bi morali v kontekstu uporabe steroidov uporabljati le skrajno previdno). Konec maja je ob najavi iger z dovoljenim dopingom novinarjem povedal: "Uspešno leto na igrah z dovoljenih dopingom mi je prineslo več, kot bi lahko zaslužil v desetih karierah."

To je žalosten komentar na trenutno stanje olimpijskih športov, kot je plavanje. Mednarodni olimpijski komite ne nazadnje ne trpi ravno revščine. Donosne pogodbe o medijskih pravicah in sponzorstva so organizaciji omogočili, da je med letoma 2021 in 2024 zaslužil 7,6 milijarde dolarjev. Kaj se torej zgodi s tem denarjem? MOK pravi, da se 90 odstotkov razdeli sodelujočim v celotni olimpijski organizaciji, vse od nacionalnih olimpijskih komitejev pa do gostiteljskih mest. 

Večina tega denarja na žalost ne najde poti do tekmovalcev in se namesto tega porabi za namene, kot so objekti za treninge, mestni stadioni in plače izvršnih direktorjev. Po podatkih poročila, ki ga je leta 2020 objavila organizacija Global Athlete za koristi športnikov, so med letoma 2013 in 2016 le 4,1 odstotka denarja MOK in NOC prejeli tekmovalci. 

Zdi se, da se razmere v zadnjem desetletju niso izboljšale. V poročilu, ki ga zahteva ameriški kongres, smo lani lahko prebrali, da približno 26 odstotkov ameriških udeležencev olimpijskih in paraolimpijskih dogodkov zasluži manj kot 15 tisoč dolarjev na leto. Športniki v državah v razvoju so pogosto še na slabšem. V Keniji so na primer nekateri posamezniki, ki so trenirali za olimpijske igre leta 2024, prejeli dodatke v vrednosti približno 7,50 dolarja na dan. Bonusi za osvojitev medalj lahko nekaj tega primanjkljaja sicer ublažijo – v Keniji je bila zlata medalja leta 2024 vredna približno 23 tisoč dolarjev, v ZDA pa je prejemniku prinesla 37.500 dolarjev. 

Znesek je sicer lep, a ko ga športnik razporedi na štiri leta (ali več) in pri tem upošteva še intenzivni trening, ki pogosto zapolnjuje ves njegov čas, ni več tako zelo osupljiv. Ameriški olimpijci, na primer, poročajo, da 21.700 dolarjev na leto v povprečju porabijo samo za pristojbine za tekmovanja ter članarine. 

Ta struktura plačil in stroškov ni naključje ali napaka. Sodobne olimpijske igre je uvedel evropski aristokrat, ki je pričakoval, da bodo športniki tekmovali iz veselja do športa, in ne za denar. To stališče se nepopustljivo ohranja, čeprav so igre do danes prerasle v več milijard dolarjev vredno oglaševalsko platformo za največje svetovne blagovne znamke. 

Ko je World Athletics, vodstveni organ za športe, kot je atletika, lani napovedal načrte, da bo prejemnikom zlatih medalj na svojih dogodkih izplačal 50 tisoč dolarjev, se je MOK na novico odzval precej burno. Z njihovega vidika nadomestilo namreč le povečuje vrzeli med bolj in manj privilegiranimi državami in tekmovalci. Iz tega neposrečenega odziva je le še bolj očitno, da MOK ne premore občutka – in morda tudi ne zanimanja – za vsakdanjo resničnost športnikov, ki ustvarjajo njihove prihodke. 

Depositphotos

 

Igre z dovoljenim dopingom so zasnovane tako, da izkoriščajo prav te primanjkljaje. "Eno naših temeljnih načel je, da želimo, da naši športniki čim bolj obogatijo," je Aron D'Souza, predsednik športnega dogodka, pojasnil v majskem intervjuju za Men's Health. 

V Las Vegasu bo za to veliko priložnosti. Igre z dovoljenim dopingom načrtujejo tekmovanja v treh kategorijah: plavanje, atletika in dvigovanje uteži. Proračun za posamezno tekmovanje bo znašal 500 tisoč dolarjev, zmagovalec pa bo zaslužil 250tisoč dolarjev. Poleg tega bodo vsi tekmovalci prejeli plačilo za nastop in bodo upravičeni do bonusov za '’podiranje'’ svetovnih rekordov (kot je storil Gkolomeev). 

To lahko nanese veliko denarja, čeprav verjetno ne bo dovolj za najboljše svetovne olimpijce – tiste, ki imajo možnost osvojiti olimpijsko zlato. Na kocko bi namreč postavili svoj ugled in možnosti za sponzorske pogodbe. 

A igre z dovoljenim dopingom teh tekmovalcev ne potrebujejo. Ne nazadnje je bistvo dopinga v tem, da osebo, ki ne more zmagati na dirki ali postaviti rekorda, spremenimo v športnika, ki to zmore. Številnim posameznikom, ki se zmagovalnim stopničkam sicer ne bi mogli niti približati, bo zdaj dana tudi ta možnost. 

Za vsakogar, ki mu je mar za integriteto športa, je ta izid tragičen – in poleg tega ne bo zadnji te vrste. Dokler se bodo olimpijske igre in druga elitna športna tekmovanja oklepali zastarelih prepričanj o plačevanju, priložnosti za izkoriščanje ne bo zmanjkalo. Sčasoma bo vsak tak primer le še dodatno spodkopal zaupanje javnosti v pošteno konkurenco.