Naborništvo – nova realnost?

Obvezno služenje vojaškega roka od državljanov zahteva, da po dopolnjeni starosti običajno določen čas služijo v vojski. Medtem ko nekatere države menijo, da je to nujno za obrambo države in spodbujanje patriotizma, druge kritizirajo, da gre za kršitev posameznikovih svoboščin, nepotrebne gospodarske stroške in motnje na trgu dela. Zdaj služenje vojaškega roka spet trka na vrata Zahodnega Balkana.

Politična voditelja Srbije in Hrvaške sta že sprejela formalne korake k ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka. Ti dve državi sta prvi v regiji Adria, ki sta se odločili obnoviti služenje vojaškega roka, a v nekoliko spremenjeni obliki od prejšnjega. Tako v Beogradu kot v Zagrebu razmišljajo o trimesečnem služenju vojaškega roka, kar je razmeroma kratka doba, ni pa znano, koliko mladih moških bodo vpoklicali in ali bodo morala vojaški rok služiti tudi dekleta. Čeprav je v konservativnih političnih krogih ta tema že leta v ospredju, se bo, kot kaže, verjetno uresničila v začetku prihodnjega leta. Trend večanja izdatkov za varnost po vsej evropski celini spodbuja tudi rusko-ukrajinski vojaški konflikt.

Takoj po novem letu je generalštab Vojske Srbije kot prvi v regiji dal uradno pobudo za uvedbo služenja vojaškega roka, čeprav ne moremo trditi, da je to naredil zaradi strahu pred rusko invazijo. Vprašanje o motivih za takšno odločitev ostaja neodgovorjeno. V uradni obrazložitvi predloga za uvedbo vojaške službe je zapisano, da je to pobuda za povečanje obrambne sposobnosti srbske vojske s pomladitvijo ter boljšo izpopolnitvijo in usposabljanjem aktivnih in rezervnih sil. Hrvaška vlada ni dolgo oklevala, ali bi sledila stopinjam srbskih vojaških predstavnikov. Minister za hrvaške veterane Tomo Medved je 22. januarja napovedal razmislek o uvedbi obveznega služenja vojaškega roka z besedami: "Varnostna platforma v svetu se je v zadnjih dveh letih močno spremenila. Opazujemo, v katero smer se bo razvijala." V Srbiji so obvezno služenje vojaškega roka prekinili leta 2011, Hrvaška je enako storila nekaj let prej, natančneje leta 2008.

V regiji Zahodnega Balkana pa trenutno nobena druga država ne namerava obnoviti obveznega služenja vojaškega roka. Slovenija je bila prva, ki je odpravila to državljansko obveznost, in sicer že leta 2003. Črna gora je vojaški rok odpravila leta 2006, potem ko je izstopila iz državne skupnosti Srbije in Črne gore. Severna Makedonija je obvezno služenje vojaškega roka odpravila istega leta kot Črna gora, torej leta 2006. Vzoru sosed je sledila tudi Bosna in Hercegovina, ki je vojaški rok odpravila leta 2007. Druge balkanske države, kot so Albanija, Bolgarija in Romunija, prav tako nimajo obveznosti služenja vojaškega roka. Izjema na celotnem Balkanu sta Grčija in Turčija, ki sta sicer članici Nata, a so napeti zgodovinski odnosi glavni razlog, da Grčija od svojih državljanov zahteva vojaško usposabljanje.

Z vidika kolektivne varnosti je Srbija edina balkanska država, ki je v svojih uradnih dokumentih razglašena za vojaško nevtralno državo, kar pomeni, da je poleg Bosne in Hercegovine edina država v regiji, ki ni članica zveze Nato. Druge države Zahodnega Balkana so pod zaščito tega edinega resnično delujočega mednarodnega vojaškega zavezništva. Če pogledamo širše, lahko vidimo, da imajo tudi druge evropske vojaško nevtralne države v svoji zakonodaji obveznost služenja vojaškega roka, taki sta na primer Avstrija in Švica. Vendar v devetdesetih letih prejšnjega stoletja nobena od teh dveh držav ni sodelovala v uničujočih državljanskih vojnah, ki niso povzročile le ogromno škode, temveč tudi nazadovanje celotne regije Adria. Druge evropske države, kot je baltska trojica, Finska, Norveška, Danska (za manjše število mladih) in Švedska (enako kot na Danskem), praviloma ne morejo odpraviti vojaškega roka, ker je na njihovih mejah ekspanzionistična Rusija, ki je z vojno proti Ukrajini jasno napovedala svoje namere. Ravno te dni je Švedska postala 32. članica zveze Nato.

Samoumevno je, da je glavni argument za obstoj vojaške službe ohranjanje nacionalne varnosti, in razumljivo je, da države, ki mejijo na Rusijo, prav zato uvajajo služenje vojaškega roka. Zakaj bi to obveznost ponovno uvedle države regije Adria, pa ni povsem razumljivo.

Bloomberg Adria

 

Prvi obrambni minister iz naše regije, ki je odločno nasprotoval uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, je slovenski obrambni minister Marjan Šarec. "V Sloveniji o uvedbi obveznega služenja vojaškega roka ne razmišljamo," je dejal februarja letos. Slovenski politični vrh očitno ne čuti takšne stopnje ogroženosti, kot jo menda čutita srbski in hrvaški.

Srbija je v zadnjih nekaj letih večkrat povečala stopnjo bojne pripravljenosti svojih oboroženih sil in jih namestila ob meji s Kosovom, medtem ko jo je ameriško zunanje ministrstvo 29. septembra 2023 javno in zaskrbljeno pozvalo, naj umakne svoje enote s kosovske meje. Srbske oblasti Kosovo vsekakor uporabljajo kot glavni argument za najrazličnejše politične razlage, enako velja tudi v tem primeru. Hrvaški odziv je kmalu sledil srbskemu, kar je logično, saj srbske oblasti ne izpustijo priložnosti, da ne bi kritizirale kolegov v Zagrebu, enako pa velja tudi v obrnjeni smeri. Ne smemo pa misliti, da uvedba vojaškega roka pomeni nov potencialni izbruh vojnih spopadov v regiji Adria. Dokler je zagotovljena zaščita Nata, za to ni pogojev. Razlog za uvedbo naborništva je lahko veliko preprostejši in manj vznemirljiv – slabo stanje v vojaških sistemih balkanskih držav. 

Vojaški strokovnjaki se strinjajo, da obema vojskama za nemoteno delovanje primanjkuje delovne sile, v Srbiji pa po podatkih vojaškega sindikata na tisoče mladeničev in mladenk tudi zapušča poklicno vojsko. Z obveznim služenjem vojaškega roka bi lahko prazna mesta tako zapolnili z minimalnim denarnim nadomestilom. Obe vojski imata težave z zanemarjeno vojaško infrastrukturo, čeprav niti ne bi bilo treba obnoviti vseh starih vojašnic in vadišč. Naložbe v vojaško infrastrukturo bodo odvisne od števila nabornikov, pri čemer ne Srbiji ne Hrvaški ni treba vsako leto vpoklicati vseh razpoložljivih nabornikov. Potrebe vojske je mogoče zadovoljiti že s četrtino razpoložljivih nabornikov, če upoštevamo zgolj mlade moške, in ne deklet.

Sklepamo lahko, da služenje vojaškega roka ni toliko povezano z domoljubjem ali celo agresivnimi nameni držav regije, kot gre predvsem za posledico slabih razmer v vojski, v kateri le malo mladeničev in mladenk vidi svojo karierno prihodnost. Zato je tudi predlagano kratko obdobje služenja vojaškega roka, ki ni namenjeno ustvarjanju bojnih sil, temveč zbiranju brezplačne delovne sile za ohranjanje umirajočega vojaškega sistema pri življenju. Služenje vojaškega roka je pravzaprav cenejši način financiranja vojaškega sistema, saj bi bili stroški, ki bi bili nujni, da bi poklicna vojska dosegla zahtevano stopnjo učinkovitosti in postala privlačno zaposlitveno mesto, drastično večji.