Opoteča sreča v Indiji

Ko je predsednik ZDA Donald Trump aprila prvič razkril svoje carine ob "dnevu osvoboditve" je imel R. K. Sivasubramaniam, generalni direktor podjetja Raft Garments, obilo razlogov za optimizem. Njegova tovarna v mestu Tiruppur, indijski prestolnici pletenin, proizvaja na milijone parov spodnjega perila, ki so naprodaj za dolar na kos, približno polovico vsega pa prodajo v ZDA. Sodeč po podatkih, ki jih je Trump predstavil v rožnem vrtu Bele hiše, je indijske izvoznike doletel precej nižji davek kot njihove tekmece v Vietnamu in Bangladešu.

Po lanski izvolitvi Trumpa je bil Sivasubramaniam prepričan, da bo prijateljski odnos premierja Narendre Modija z ameriškim predsednikom poglobil trgovinske vezi med Indijo in njeno največjo stranko – v svojem prepričanju je šel Sivasubramaniam tako daleč, da je najel bančno posojilo v vrednosti približno dveh milijonov dolarjev ter se oborožil s stroji za šivanje, tiskanje in vstavljanje elastičnih trakov.

Sivasubramaniamovi upi so se letos poleti razblinili v nič: Trumpova administracija je namreč uvedla dodatne tarife na uvoz iz Indije, in sicer kot kazen za nakup ruske surove nafte. Stopnja carinjenja se je povzpela na 50 odstotkov in tako postala najvišja v vsej Aziji, v veljavo pa je stopila konec avgusta. Vodja industrijskega združenja je to imenoval "mrtvaški zvon" za male in srednje velike proizvajalce oblačil.

Indijska tekstilna industrija, vredna 174 milijard dolarjev, je eden največjih virov izvoza v državi in podpira več kot 45 milijonov delovnih mest, danes pa je na točki velikih sprememb. Nekatere majhne tovarne, ki so prodajale izključno v ZDA, so svoja vrata že zaprle, medtem ko druge proizvodne linije brnijo še naprej – v upanju, da bodo nadaljnja trgovinska pogajanja hitro prinesla kaj novega.

Septembra je lokalna veja raziskovalne skupine Moody's napovedala, da bodo carine, če ostanejo nespremenjene, izvoz oblačil v proračunskem letu, ki se konča marca 2026, zmanjšale za kar devet odstotkov. Proizvajalci zdaj kupce iščejo v drugih delih sveta, kot je Združeno kraljestvo, kjer so julija podpisali sporazum o prosti trgovini z Indijo. Medtem si industrijska združenja z lobiranjem pri vladi prizadevajo za izredne ukrepe, kot je pomoč pri plačevanju obresti na vrtoglavi bančni dolg, ki je junija dosegel najvišjo raven.

Tako visok davek bi zadal resen udarec številnim indijskim izdelkom – zlasti tistim iz delovno intenzivnih panog, kot sta nakit in usnje, ki se proizvajata v velikem številu malih podjetij. Kot kaže analiza Bloomberga Economics, bi lahko carine v srednjeročnem obdobju indijski izvoz v ZDA na splošno zmanjšale za skoraj 52 odstotkov, bruto domači proizvod pa znižale za 0,9 odstotka.

A škoda v tekstilstvu bi bila za Modijevo gospodarsko agendo še zlasti boleča, saj to panogo opredeljuje kot ključni del strateške pobude za krepitev domače proizvodnje in privabljanje tujih naložb. »Ne gre samo za letošnji udarec na izvoz, marveč tudi za posredne posledice na trgu dela in srednjeročni načrt dejanskega povečanja izvoznega tržnega deleža, ki ga Indija zavzema na svetovni ravni,« pravi Sonal Varma, glavni ekonomist za Indijo in Azijo (brez Japonske) pri družbi Nomura Holdings. "Ti načrti so zdaj tako rekoč pod vprašajem."

Pričakuje se, da bo najbolj prizadet Tiruppur in njegovih 878 tisoč prebivalcev. Občina v zahodni zvezni državi Tamil Nadu je v zadnjih štirih desetletjih iz kmetijske postojanke prerasla v kraj z največjo koncentracijo proizvajalcev tekstila v državi, ki z izdelki oskrbujejo svetovno znana podjetja, kot so Nike, Walmart in H & M Hennes & Mauritz. Tiruppur je še posebej ranljiv, saj so pleteni izdelki iz tega kraja po navadi osnovni modni kosi, kot so majice in spodnje perilo, kar pomeni, da lahko kupci toliko lažje najdejo cenejša primerljiva oblačila iz drugih držav.

"Stanje je popolnoma kaotično in zmedeno," pravi Rahul Mehta, predsednik Indijskega združenja proizvajalcev oblačil. "Alternativ za ameriški trg ni lahko najti."

Bloomberg

 

Številni analitiki so domnevali, da se 50-odstotna carina ne bo dolgo obdržala, in nekateri nedavni dogodki kažejo, da se sicer pogosto napeti odnosi med narodoma morda popravljajo. Trgovski pogajalci z obeh strani so dejali, da so bili pogovori v New Delhiju sredi septembra "pozitivni"; Trump, ki je le nekaj tednov prej tarnal, da se je Indija izgubila v "najgloblji, najtemnejši Kitajski", pa je poklical Modija in mu ob rojstnem dnevu zaželel vse najboljše.

Potem ko je 27. avgusta carina stopila v veljavo, so Sivasubramaniamovi kupci iz ZDA po njegovih besedah prosili za 16-odstotni popust; če bi jim ustregel, ne bi pokril niti lastnih stroškov. "Kako naj privolim v kaj takega?" sprašuje. "Vse naše marže se merijo v enomestnih številkah."

Ko je zavrnil popust, so njegove ameriške stranke, ki jih ni želel imenovati, svoje naročilo za dva milijona kosov zmanjšale na 500 tisoč, kar je zanj pomenilo odvečno količino spodnjega perila v vrednosti približno 1,5 milijona dolarjev. Kupce je poskušal iskati v Evropi in doma, pri tem pa se je spraševal, kako bo v primeru neuspeha zmogel plačevati zaposlene, medtem ko bo odplačeval obresti na posojilo.

Številni indijski proizvajalci tekstila so se podobnih kapitalskih naložb, financiranih z dolgom, v preteklosti že lotevali, in sicer po pandemiji covida 19, ko so njihove stranke povečevale naročila v okviru prizadevanj za diverzifikacijo in odmik od Kitajske, kot pravi Srikumar K, višji podpredsednik v podjetju Icra, sicer podružnici skupine Moody's. »V luči teh dogodkov bi bil lahko nenaden šok, povezan s carinami, izrazito negativen,« še pove. Junija so bruto neplačana bančna posojila sektorju po podatkih indijske centralne banke Reserve Bank of India dosegla najvišjo vrednost v znesku približno 2,8 bilijona rupij (31,6 milijarde dolarjev).

V začetku letošnjega poletja je Sudhir Sekhri, predsednik in generalni direktor podjetja Trend Setters International, na obrobju New Delhija ravno gradil novo tovarno oblačil. Junija je, še vedno prepričan o položaju Indije na svetovni lestvici, naročil 400 šivalnih strojev in drugo opremo v skupni vrednosti približno 800 tisoč dolarjev. Sekhri je avgusta dobavo svojega naročila zaustavil. Tovarna je tako ostala prazna, čeprav se je pred kratkim odločil, da bo nadaljeval delo. "Če kupci odidejo, se bodo tovarne zaprle," pravi.

Približno 40 odstotkov od okoli 400 Sivasubramaniamovih delavcev se je zaradi delovnih mest v industriji iz zaledja preselilo v Tiruppur. Če stalnega dela ne bo več, se bodo verjetno vrnili v svoje vasi. Neugoden je tudi del leta: diwali, indijski festival luči in največji praznik v državi, nastopi ravno oktobra in po običaju se delavcem takrat izplača dodatek. Sivasubramaniam svojim zaposlenim običajno dodeli približno deset odstotkov njihove mesečne plače, ki se giblje od 150 do 400 dolarjev, a letos ne ve, kako mu bo to uspelo.