Revni 'plačujejo' vse večji ogljični odtis bogatih

Čeprav bodo pogajanja ključna za pravičen prehod na brezogljično svetovno gospodarstvo, je treba enako pozornost nameniti družbenoekonomskim neenakostim znotraj meja posameznih držav.

Nedavno objavljena raziskava nevladne organizacije Oxfam in Stockholmskega inštituta za okolje, ki se je ukvarjala z neenakostjo pri ogljičnih izpustih, prvič pa je izšla v seriji člankov v časopisu Guardian, ugotavlja, da je odstotek najbogatejših zemljanov odgovoren za enako količino izpustov ogljika kot 66 odstotkov najrevnejšega svetovnega prebivalstva. Kot so še ugotovili, je večina neenakosti pri izpustih posledica razlik znotraj držav, in ne med njimi.

Oxfamovi podatki so bili tarča kritik, ker naj bi temeljili na nepopolnih predpostavkah: avtorji so izpuste iz nacionalne potrošnje dodelili posameznikom v vsaki državi na podlagi funkcionalnega razmerja med dohodkom in izpusti, ne pa na podlagi dejanske porabe. Toda ne glede na to, ali so številke pravilne ali ne, je osnovna podmena podprta s številnimi študijami, ki povezujejo večjo porabo (ta se običajno povečuje z dohodkom) z več neposrednimi (na primer več poletov in večji avtomobili) in posrednimi izpusti (tistimi, ki so vgrajeni v dobrine). Če milijarder ne živi samozadostno v koči brez omrežja in zasebnega letala, lahko stavite, da ima večji ogljični odtis kot ljudje, ki živijo s prihodki, nižjimi od praga tveganja revščine.

Prikrajšane skupine so bolj izpostavljene podnebnim vplivom in si teže opomorejo po škodi. Vzemimo za primer poplave: manj premožni prebivalci pogosto živijo na območjih, ki so bolj izpostavljena poplavam, v domovih, ki so bolj dovzetni za škodo zaradi vode, in si morda ne morejo privoščiti zavarovanja, zato morajo stroške kriti sami. Ni težko razumeti, kako to vodi v začarani krog, ko se skrajne vremenske razmere stopnjujejo, to pa na koncu še poveča razliko med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo.

Na žalost smo tudi na nerodni točki, ko so podnebne politike včasih zasnovane regresivno – da torej življenjski stroški za ljudi z nizkimi dohodki pomenijo večji del njihovega zaslužka kot za ljudi z visokimi dohodki, to pa pušča prostor za nasprotovanje podnebnim ukrepom po vsem svetu. Če se bo to nadaljevalo, se lahko znajdemo v novem začaranem krogu, v katerem bo blažitev podnebnih sprememb ustavljena – globalne temperature se bodo zviševale, ekstremne vremenske razmere bodo vse bolj nevarne, kar bo več ljudi pahnilo v finančno stisko.

Najbolj znan primer je protestniško gibanje rumenih jopičev (gilets jaunes), ki se je začelo v Franciji leta 2018 kot upor proti zvišanju davka na gorivo. Ta naj bi nesorazmerno bremenil podeželska delavska gospodinjstva in gospodinjstva srednjega razreda, ki nimajo druge izbire, kot da se vozijo, medtem ko so bila podjetja, odgovorna za velike izpuste ogljika, oproščena plačila davka. Enak vzorec lahko prepoznamo tudi pri nasprotovanju širitvi območij z zelo nizkimi izpusti v Londonu in postopni opustitvi uporabe plinskih kotlov v Nemčiji. Začetni stroški toplotnih črpalk, ukrepov za energetsko učinkovitost in električnih vozil se bodo znižali, vendar so za številne še vedno nedosegljivi.

Skrb za nesorazmerna finančna bremena je upravičena, vendar je sramotno videti politike – kot je britanski premier Rishi Sunak – ki to izkoriščajo kot izgovor za odlašanje z ukrepi ali njihovo izogibanje, pri čemer pa ne naredijo nič za rešitev osnovnega problema. Lahko pa bi preoblikovali politike za pomoč tistim, ki jo potrebujejo. To je še posebej vznemirljivo, saj bi lahko številni ukrepi dejansko ublažili finančne pritiske na revnejša gospodinjstva.

Francoski ekonomist Thomas Piketty je za Guardian predlagal uvedbo progresivnega davka na ogljik, na podlagi katerega bi se za dejavnosti, ki presegajo dovoljene meje za izpuste, kot so pogosti počitniški poleti, velike hiše ali velika vozila, uporabljala višja stopnja. Čeprav bi bilo tak ukrep težko uveljaviti, bi druge politike lahko pripomogle k povečanju proračunskih prihodkov in podražitvi onesnaževanja, kot so dajatve za pogoste letalske prevoze in izredna obdavčitev dobičkov podjetij iz naftne in plinske panoge.

Če bi onesnaževalski eliti vzeli sredstva in jih namenili revnim, bi pomagali pospešiti podnebne ukrepe, izboljšali življenja številnih ljudi ter ustvarili pravičnejši in varnejši svet. Zdi se mi, da pri tem nimamo kaj dosti razmišljati.

Članek je prevedel Mihael Šmirmaul – Bloomberg Adria.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar