Prihodnost dela je kosilo

Se spomnite, kako je bilo, ko smo še jedli kosilo?

Obrok, ki kot da ne bi bil več pomemben. Kar dolgo je že, odkar je majhno mizo v pisarni zavzela plastična posoda s solato. Dnevni odmor za kosilo je bil med prvimi žrtvami prehoda k delu na daljavo, ki se je uveljavilo na začetku pandemije covida-19. V pisarniških kompleksih in mestnih središčih po vsem svetu je bilo v bistrojih in restavracijah, namenjenih najrazličnejšim uslužbencem, iz dneva v dan manj ljudi. Tudi vrste pred okenci s toplimi sendviči in tovornjaki z dišečimi začinjenimi piščančjimi bedri v sočni smetanovi omaki z bogato riževo prilogo so kar naenkrat izginile.

Zadnjega pol stoletja so kosilom med delovniki nekako prizanašali, čeprav so na to navado zlasti v Ameriki vedno gledali kot na sovražnika produktivnosti. Odmor za kosilo je šel na račun delovnega časa, prekinil je tok dela, praznil denarnice zaposlenih in prinašal nepotrebne kalorije, to pa je pripeljalo do povečanja telesne teže in osovraženega popuščanja zbranosti po popoldanskem obroku. Pred pandemijo je več kot 60 odstotkov strokovnih kadrov v Združenih državah Amerike (ZDA) jedlo kosilo za svojo mizo, več kot polovica jih je jedla sama, več kot tretjina si je odmor za kosilo privoščila le redko, če sploh kdaj. Seveda so nekatera zagonska podjetja vlagala sredstva iz skladov tveganega kapitala tudi v subvencionirane zelenjavne obroke, vendar je bilo za večino kosilo zastarela razvada – obrok za mevže, kot je na Wall Streetu nekoč poudaril Gordon Gekko.

Veste, kaj je za mevže? Ko sedite doma v trenirki s prenosnikom na kuhinjskem pultu, jeste humus na krekerjih in med pospravljanjem pomilovanja vredne zbirke plastičnih posod na vas že preži naslednji klic po Zoomu. Čas je, da znova obudimo kosilo. Za pisarniške delavce, ki se vračajo v pisarne. Za delavce od doma, ki iščejo razlog, da gredo malce ven. Za milijone, ki so obtičali v pasti hibridnih eksperimentov in potrebujejo nekaj, da nahranijo svojo dušo in želodec, medtem ko stroka še vedno ugotavlja, kakšna je prihodnost dela.

Zakaj kosilo? Ker je za zajtrk potrebna prilagoditev skrbno oblikovanih jutranjih navad: zbujanja, prevozov in prihoda na delo. Večerja je predolga in predraga, saj gre za maraton prehranjevanja in pijače, prežet z vsem, kar sodi zraven. Kosilo je po drugi strani zelo prilagodljivo in prijazno zasnovano. Naj gre za skupino obdelovalcev kovin, ki skupaj jedo sendvič na železnem tramu, ali generalna direktorja, ki kosita v zasebni jedilnici in se ob tem dogovarjata o združitvi podjetij, skupno kosilo vedno opravi svoje. Lahko gre za kosilo iz papirnate vrečke in sprehod po parku ali večurno pojedino v kitajski restavraciji. Ne glede na to, ali delamo od doma ali v pisarni, večina preživi dan sede na svojem mestu. Naše telo potrebuje oddih od te monotonije.

Kot je pokazala finska študija iz leta 2016, so imeli delavci, ki so si v opazovanem obdobju enega leta privoščili primerno kosilo ter se v tem času fizično in psihično oddaljili od službenih obveznosti, ob popoldanski vrnitvi v službo več energije. Ko se za trenutek osvobodimo delovne mize, dobi domišljija prosto pot. Naši možgani začnejo povezovati različne ideje in informacije, ki so morda zjutraj obtičale v kupu rutinskih delovnih nalog. Ko se ustavimo, da bi pojedli kosilo, prevetrimo možgane in se odpremo sanjam – te so po podatkih študije o potencialu sanjarjenja za spodbujanje ustvarjalnosti iz leta 2021, objavljene v reviji Academy of Management Journal, koristne tudi za naše delo.

Poleg tega tudi na poti na kosilo in med njegovim uživanjem sprejemamo drobne podatke o svetu okoli nas. Te informacije, ki so pogosto naključne, se lahko pozneje izkažejo kot dragocene.

To je tisto, kar Andreas Hoffbauer, svetovalec za organizacijsko vedenje, imenuje utelešeno zaznavanje: globlje razumevanje o svetu, ki ga pridobite preprosto s tem, da se vsak dan premikate po njem. Tudi nekaj tako banalnega, kot je oglas, ki ga bežno pogledamo na poti do dvigala, lahko pripelje do nove ideje ali razmišljanja o izdelku ali projektu.

Kot smo se vsi dobro naučili v oglušujočem direndaju šolske menze, je kosilo v resnici pravo okolje za pogovore. Ne gre za načrtovane, tematsko usmerjene pogovore, ki jih imamo po Zoomu, z jasno določenimi temami, umirjenim ritmom in vnaprej določenim koncem, ampak za bogate analogne stike, ko sedimo ob mizi in gledamo sogovornika v oči. V teh pogovorih prosto prehajamo med osebnimi in strokovnimi temami, popestrenimi z anekdotami in prepletenimi z najrazličnejšimi mnenji, ki se organsko razpršijo med grižljaji solate in srebanjem juhe. Pogosto se najpomembnejše ideje začnejo z naključnim komentarjem ali priložnostnim opazovanjem, ki požene korenine in sčasoma preraste v nekaj večjega.
Med srečanji ob kosilu se gradita dolgoročno zaupanje in razumevanje, ki ju je težko doseči prek spleta ali samo med delom. Skupen obrok formalnim razmerjem doda družbeni element, ne da bi jih umetno spreminjal v družbena, denimo prek obveznih koktajl zabav ali drugih oblik team buildinga. Ljudje se med kosilom sprostijo. Odprejo se in veliko raje delijo svoje misli, kot bi to sicer počeli v pisarni ali med videoklicem. In res, vse to lahko ima presenetljive učinke. Pred desetletjem je Lakshmi Balachandra, izredni profesor podjetništva na univerzi Babson College, med preučevanjem vloge zaupanja izvedel eksperiment. Skupinama magistrskih študentov je naročil, naj se pogajata o kompleksnem skupnem projektu. Ena skupina se je pogajala med kosilom, druga v sejni sobi. Raziskovalec je ugotovil, da je skupina, ki je projekt obravnavala med kosilom, našla dobičkonosnejšo rešitev kot njihovi lačni kolegi. Nauk zgodbe: Ne sklepajte poslov na prazen želodec.

Ko se podjetja in posamezniki poskušajo znajti v pokoronskem obdobju, ko eni delajo samo na daljavo, drugi so v pisarni in tretji iščejo hibridne rešitve, bi morda kazalo posebno pozornost nameniti tistim nekaj trenutkom v sredini dneva, ko ljudem zmanjkuje energije, sonce je visoko na nebu in vsem skupaj bi koristil kratek odmor. Morda je prihodnost dela prav v tem, da končno izkoristimo kosilo.

Rezervirajte si torej uro svojega časa. Odlepite se od delovne mize in poiščite kaj okusnega. Ko ste z drugimi, odložite telefon in se brez obotavljanja zatopite v pogovor. Občasno se tudi pošalite. Pripovedujte zgodbe. Posladkajte se s piškoti. Predvsem pa uživajte v trenutku. Kosilo je prvi trenutek v dnevu, ko se odrasli lahko malo spočijejo. Če ga boste pravilno izkoristili, lahko postane najlepši trenutek vašega poklicnega življenja.

To gotovo zmoremo. Ne pozabimo iti na kosilo.

Ta članek je nastal nad krožnikom tofuja, dušene kirnje in rezancev v restavraciji Land of Plenty, dve ulici od sedeža podjetja Bloomberg v New Yorku.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar