Stroj, visok kot osemnadstropna stavba, v južnokorejskem pristaniškem mestu Changwon deluje brez predaha in se s silo 240 tisoč mož spušča na masivne plošče iz vročega jekla. V stiskalnici Doosan Enerbility – največji te vrste na svetu – to žarečo, "sikajočo" kovino oblikujejo v jaške za ladje, valje za jeklarne in druge gradnike svetovne industrije.
Te dni veliko delov izdelujejo tudi za jedrske reaktorje.
Južna Koreja domačo jedrsko tehnologijo razvija že desetletja, z mislijo na lastno naraščajočo porabo energije ter naraščajočo globalno nujnost odmika od fosilnih goriv. Zdaj ta tiho učinkovita industrija, ki se razcveta na jugovzhodni obali države in po vsej vzhodnoazijski državi, vzbuja pozornost zahodnih držav, ki si želijo svoje zaloge zanesljive energije z nizkimi emisijami dopolniti po dostopni ceni – brez vključevanja Rusije ali Kitajske, ki v globalnem pogledu na tem področju prednjačita.
Svetovna jedrska industrija je v zadnjih letih doživela dramatično renesanso, ki jo poganjajo skrb za podnebje in tehnologija 21. stoletja s svojimi nepopustljivimi potrebami po energiji. Reaktorji danes zagotavljajo skoraj desetino svetovne energije, vendar napovedi kažejo, da se bo morala proizvodnja svetovnih jedrskih elektrarn do leta 2050 potrojiti, če želimo omejiti najhujši vpliv segrevanja planeta. Več kot 30 držav se je zavezalo, da bodo pomagale doseči ta cilj. Računalništvo v oblaku in umetna inteligenca pritisk še stopnjujeta: do leta 2027 bi lahko generativna umetna inteligenca porabila toliko energije, kot jo je leta 2022 potrebovala celotna Španija, je lani ocenila banka Morgan Stanley. Veter in sonce lahko pomagata zmanjšati ogljični odtis, ki je povezan s tem porastom, stroški shranjevanja energije hkrati padajo, pa vendar ne moreta neprekinjeno zagotavljati zlahka dostopne, nizkoogljične energije, kot jo lahko jedrska panoga.
"Povpraševanje po energiji narašča in ljudje si želijo čiste energije, ki bo na voljo 24 ur na dan sedem dni v tednu," pravi Jongwoo Kim, podpredsednik družbe Doosan. "Jedrska energija je edina možnost, ki omogoča oboje."
Podjetja, kot so Amazon, Microsoft in Meta Platforms, se pripravljajo na uporabo večjih količin jedrske energije, zato je stvar jasna: nujno je potrebnih več reaktorjev. Po podatkih podnebne neprofitne organizacije Clean Air Task Force bo za potrojitev jedrske zmogljivosti v naslednjega četrt stoletja potrebnih kar devet bilijonov dolarjev jedrskih naložb - približno 250 milijard dolarjev na leto.
Glede na to, koliko se je že tako koncentrirana industrija skrčila pod pritiskom visokih stroškov, dolgih časovnih okvirov, strogih predpisov in političnih pritiskov, pa se zastavlja vprašanje, kdo bo reaktorje zgradil. ZDA in Francija, ki sta bili nekoč temeljna kamna industrije, sta se v preteklosti soočali s težavo prekoračitve stroškov in zamud. Rusija in Kitajska, težkokategorni predstavnici sektorja, zaradi pomislekov o nacionalni varnosti le s težavo privabljata zahodne kupce. (Združeno kraljestvo se je pred kratkim odločilo, da se bo s projektom jedrske energije ukvarjalo brez kitajske podpore, kar priča o zaostritvi stališča do te države.) Japonska pa se še vedno pobira po katastrofi v Fukušimi iz leta 2011. Južna Koreja, ki je na področju izvoza jedrskega orožja skorajda novinka, lahko zdaj izkoristi donosno priložnost.
Glede na analizo Bloomberg Businessweeka, ki je zajela več kot 400 načrtovanih in predlaganih jedrskih reaktorjev po vsem svetu, se Južni Koreji obeta sklenitev poslov s kar 43 odstotki med njimi, tako pa se bo država uvrstila med največje izvoznike jedrske tehnologije v naslednjem desetletju. Kitajska, ki naj bi do leta 2030 postala največji svetovni proizvajalec jedrske energije, bo prav tako med močnimi dobavitelji, a predvsem za svoj domači trg.
"Jedrsko elektrarno lahko zgradimo pravočasno in v okviru proračuna," pravi Kum Yong Jang, vršilec dolžnosti župana Changwona. "Preostali svet se prav zato zanima za korejsko tehnologijo."
Depositphotos
Koreja se je leta 2022 zavezala, da bo do konca desetletja izvozila 10 reaktorjev. Njen prvi podvig v tujini je bil 20 milijard dolarjev vredni projekt Barakah v Združenih arabskih emiratih – pogodba zanj je bila podpisana leta 2009, dela pa so bila zaključena leta 2023. Veterani industrije so opazili, da je Južni Koreji to uspelo z zanemarljivimi zamudami, kar je v sektorju, ki je znan po neznansko dolgih časovnih prekoračitvah, izjemen podvig. "Ljudje so bili zelo skeptični," pravi Chanho Ahn, direktor oddelka za novo energijo v podjetju Hyundai Engineering & Construction, ki je bil na čelu gradnje štirih reaktorjev. "Naredili smo povsem isto, kar smo doslej naredili pri korejskih projektih."
Naslednji preizkus je na vrsti v Evropi. Južnokorejska skupina, ki jo vodi družba Korea Hydro & Nuclear Power (KHNP), je bila lansko poletje kot prednostni ponudnik (pred družbo Électricité de France SA) izbrana za češki projekt, ki obsega izgradnjo dveh jedrskih reaktorjev v vrednosti 18 milijard dolarjev. V začetku maja je češko sodišče vlado začasno zaustavilo pri podpisu dogovora, potem ko je EDF kot tekmec izpodbijal izbiro izvajalca. Zaskrbljenost je izrazila tudi Evropska komisija.
Koreja je med drugim v prednosti zaradi učinka svoje mreže – inženirska podjetja, gradbena podjetja, javne službe, dobavitelji goriva in banke sodelujejo v tesno povezani industriji. Nekatera od teh podjetij so v državni lasti, druga so zasebna, številna pa imajo na voljo vladno financiranje in posojila. To je pristop, ki je znan tudi na Kitajskem ali v Rusiji, kjer se s pomočjo domačih dobavnih verig podpisujejo in izpeljujejo medvladni sporazumi. "Močne povezave znotraj korejske ekipe njenim članom prinašajo ogromno ugodnosti," pravi Mark Nelson, generalni direktor svetovalne družbe Radiant Energy Group, ki sodeluje predvsem z zahodnimi strankami jedrske industrije. "V državo naročnico pridejo enotni." Druga sestavina uspeha pa je doslednost, pravi Bum-Jin Chung, profesor jedrskega inženiringa na Univerzi Kyung Hee, ki deluje v vladnih svetovalnih odborih in kot direktor podjetja za majhne modularne reaktorje (SMR) NuScale Power Corp.
Še preden je začela izvažati tehnologijo, je Južna Koreja svoje veščine na področju jedrske energije preizkušala že pol stoletja. Po koncu korejske vojne leta 1953 je prvi povojni predsednik države Syngman Rhee reaktorje videl kot ključno orodje zagotavljanja energije za obnovo države; prvi komercialni obrat so začeli graditi leta 1971 in pri tem uporabili ameriško tehnologijo. (Koreja je sčasoma razvila lastno reaktorsko tehnologijo.) Danes imajo v državi 26 reaktorjev, do leta 2038 jih bo začelo delovati še nekaj.
"Jedrske elektrarne gradimo že več kot 50 let," pravi Chung. "Nikoli se nismo ustavili."
Nasprotno pa se je v ZDA jedrski razvoj ustavil po nesreči na otoku Three Mile Island leta 1979 v bližini Harrisburga v Pensilvaniji. Francoska industrija je po nesreči v ukrajinskem Černobilu leta 1986 naletela na nasprotovanje javnosti. Japonska je svoj zlom doživela leta 2011. Vse te države imajo za sabo leta neaktivnosti in izgubo strokovnega znanja; Južni Koreji se je tej usodi doslej uspelo izogniti. Njene reaktorske konstrukcije so za uporabo v Evropi prejele certifikacijo organizacije European Utility Requirements, večdesetletne izkušnje pa so usposobile vojsko veščih delavcev, ki vedo, kako zgraditi kompleksne energetske sisteme, ki na splošno ne prekoračijo stroškov in ne zamujajo rokov.
Kljub navdušenju pa tudi v korejski industriji ni vse idealno. Slišati je bilo vprašanja o njeni pripravljenosti uporabe poceni migrantske delovne sile, ki je na voljo na Bližnjem vzhodu – kar je eden od ključnih razlogov, zaradi katerega je Barakah lahko sledil proračunu, kot pravi Kyoungsook Choi, koordinator za energijo in podnebne spremembe pri aktivistični Korejski federaciji za okoljska gibanja. Prav zaradi tega bo projekt težko ponoviti na Češkem, kjer vlada pričakuje, da bo družba KHNP zaposlovala lokalne delavce, ki bodo zahtevali višje plače. "Projekt v ZAE ni ravno zgodba o uspehu," pravi Choi. (V družbi KHNP komentarja niso želeli podati, čeprav glavni izvajalec projekta, Korea Electric Power Corp., pravi, da je treba posel v ZAE obravnavati kot le redko doseženi uspeh glede na pogoste zamude in prekoračitve stroškov v velikih jedrskih projektih.)
Bloomberg
Koreja prav tako še vedno zaostaja za velikani industrije. Kitajska, največja graditeljica, ima v gradnji 30 reaktorjev, kar je skoraj polovica skupnega števila na svetu, ti pa uporabljajo predvsem domačo tehnologijo. Njihov vodilni reaktor Hualong One je mogoče zgraditi z veliko nižjimi stroški kot enote z zahoda – ne glede na to, da so ga do zdaj izvozili zgolj na eno lokacijo, v Pakistan. Rusija pa je leta izpopolnjevala lastno tehnologijo in reaktorje izvažala kupcem v Indiji, Iranu in drugod.
Korejske ambicije bi prav tako lahko ovirali pretresi in politične spremembe na domačih tleh. Aprila je ustavno sodišče soglasno potrdilo razrešitev predsednika Yoon Suk Yeola, odločnega zagovornika jedrske tehnologije. Po Yoonovem odhodu je njegov položaj zasedel Lee Jae-myung, vodja glavne opozicijske Demokratske stranke. Lee do izida tega članka ni podal nikakršne uradne napovedi o svoji jedrski politike, medtem ko se je v preteklosti že zavezal, da ne bo gradil reaktorjev in da si bo prizadeval za razgradnjo enot ob koncu njihove življenjske dobe. To bi lahko nakazovalo, da bo država zdaj ubrala previdnejši pristop, zlasti na področjih, kot so finančna jamstva. "Kdo je pripravljen prevzeti ogromno finančno tveganje gradnje? Jedrski projekti so skoraj vedno preveliki, da bi jih lahko financirala ena sama služba, prodajalec ali banka," pravi Nelson iz Radianta. "Koreja kot država prevzema veliko finančno tveganje in zainteresiranim državam tako ponuja konkurenčne pakete."
Ena od olajševalnih okoliščin je, da so tovrstne težave drugod prav tako – ali pa še bolj – pereče. Primer je lahko Hinkley Point C v Združenem kraljestvu, ki ga je zgradila družba EDF – oba reaktorja naj bi bila dokončana in v uporabi do leta 2030, po številnih zamudah in pričakovanih stroških v vrednosti skoraj 48 milijard funtov (64 milijard dolarjev) glede na trenutne pogoje. V ZDA pa so na primer z reaktorjema v elektrarni Vogtle v Georgii, ki ju je razvila družba Westinghouse Electric, zamujali sedem let in za več kot sto odstotkov presegli proračun. Družba Doosan, lastnica stiskalnice Changwon, pričakuje, da se bo zaostanek pri naročilih za jedrsko opremo do leta 2029 povečal za trikrat, strošek pa bo narasel na 20,6 bilijona vonov (14,4 milijarde dolarjev). Podjetje je izdelalo dele za tovarno v Georgii, komponente pa bo dobavljalo tudi za NuScale, edini projekt malega jedrskega reaktorja (SMR), ki je doslej prejel odobritev ZDA.
"Če bi moral predlagati državo, ki naj gradi velike reaktorje," pravi Chris Gadomski, vodilni jedrski analitik za BloombergNEF, "bi se odločil za Korejce."
.webp){kind=icon}
Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...