Gari Kasparov: Putin bo odšel le z vojaškim porazom

Na včeraj končanem Blejskem strateškem forumu je bilo prvi dan veliko pozornosti namenjeno predstavnikoma ruske opozicije Juliji Navalni, ženi pokojnega nekdanjega ruskega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega, in Gariju Kasparovu, po mnenju mnogih enemu najbolj šahistov vseh časov, ki kot soustanovitelj Foruma svobodne Rusije in disident živi v Združenih državah Amerike.

Navalna je ob prejemu nagrade Blejskega strateškega foruma opozorila, da Evropska unija ob ukrepih in sankcijah nima strategije za Rusijo. Oba s Kasparovom sta se zavzela za prihodnost Rusije brez predsednika Vladimirja Putina. Prepričana sta, da je takšna prihodnost možna. Ampak le, če bo pri tem sodeloval tudi Zahod, ki se mora zoperstaviti Putinovemu režimu. Kot je v pogovoru za Bloomberg Adria TV dejal Kasparov, pa nas zgodovina uči, da lahko do sprememb v Rusiji pride le z vojaškim porazom.

Razmere v Rusiji bi lahko označili kot status quo. Kako jo vi vidite? Kaj bi spremenilo igro, bi bila to drugačna vloga Kitajske, morda konec vojne?

Konec vojne se sliši lepo, vendar to ne razjasni, kakšen bi bil konec. Edina možnost za spremembe v Rusiji je zmaga Ukrajine in poraz Putina. Ruska zgodovina nam govori, da so se vse večje politične spremembe moji državi zgodile po vojaškem porazu in geopolitični katastrofi.

Sredi 19. stoletja je bila to krimska vojna, potem rusko-japonska vojna, pa zastoj v prvi svetovni vojni, kasneje poraz v hladni vojni in umik iz Afganistana. Karkoli manj od tega bo nadaljevalo agonijo. Mislim, da status quo ni pravilen opis za stanje, saj se stanje poslabšuje. Vse huje je.

Pri analizi poročil moramo biti zelo previdni, saj je ekonomske podatke težko skriti, in ti kažejo, da gredo stvari na slabše. Lahko pa takšno stanje še dolgo traja. V državi namreč ni pobude za proteste. Razen, če bi ljudje razumeli, da je imperialna vojna izgubljena.

Od prvega dne Putinove obsežne invazije na Ukrajino sem govoril, da je edina stvar, ki jo lahko Rusi sovražijo, ukrajinska zastava v Sevastopolu (pristanišču na zasedenem Krimu, op. p.). Razumeti morajo, da je ideja imperija mrtva, potem bodo zahtevali spremembe.

Mislim, da ima Putin verjetno še leto ali dve časa. Ne bo na položaju prvega moža države neskončno. Po mojem mnenju se ne more zanašati na vire (energetske in človeške, op. p.) leta ali desetletja, to je kratkega diha. Toda težava je, da je na drugi strani Ukrajina, ki zelo hitro izgublja človeško silo in infrastrukturo.

Kitajska ve, kaj hoče

Je usoda Rusije bolj odvisna od ameriških volitev ali od podpore Kitajske?

Mislim, da ne bi smeli niti razmišljati o podpori Kitajske. Kitajska igra svojo igro. Očitno ima ideološke simpatije do Putina. A menim, da Kitajska igra zelo pomembno igro v ozadju, saj na primer pomaga srednjeazijskim državam, da preusmerijo ruski uvoz, samo zato, da bi se izognile sankcijam.

Niti za trenutek pa ne pomislim, da bi lahko bila Severna Koreja tako proaktivna in da bi lahko pomagala Putinu brez kitajskega blagoslova. Kitajska igra za Kitajsko, ne za Rusijo. Mislim, da je interes Kitajske, da se ta vojna nadaljuje čim dlje, ker slabi Rusijo. Mimogrede, Kitajska ima ogromne ozemeljske zahteve do Rusije. In vojna tudi slabi Zahod.

Kitajska igra za Kitajsko, ne za Rusijo. Mislim, da je interes Kitajske, da se ta vojna nadaljuje čim dlje, ker slabi Rusijo. Mimogrede, Kitajska ima ogromne ozemeljske zahteve do Rusije. In vojna tudi slabi Zahod.

  

Edina rešitev je torej, da se Zahod dejansko odloči, kaj želi v tej vojni. Za zdaj je vse dvoumno. Zato moramo iz Washingtona, Berlina, Bruslja, Londona slišati preproste besede: ''Ukrajina mora zmagati''.

In ukrajinska zmaga mora vključevati popolno osvoboditev ukrajinskih ozemelj, povrnitev škode in kaznovanje vojnih zločincev. Še enkrat nič drugega kot to, ta deklarativnost, ki bi jo morala podpreti zahodna gospodarska vojaška sila, ne bo delovalo.

Danes lahko vidimo, da zahodne sile, zlasti veliki igralci, kot sta Amerika ali Nemčija, poskušajo igrati dvojno igro. Ameriške volitve so pomembne. Vemo, da bi bil lahko Trump res slab, toda tudi trenutno administracijo bi lahko močno kritizirali zaradi njene neodločnosti.

Mnogi poznavalci pravijo, da Rusijo nadzorujejo ljudje iz nekdanjega KGB-ja, zdajšnjega FSB (ruske tajne službe, op. p.). Menite, da bodo ljudje, ki imajo zdaj nadzor, resnično izgubili nadzor, če se zgodijo velike spremembe, bodo skušali svoj vpliv obdržati?

Enkrat KGB, vedno KGB. To je zelo navajana izjava Vladimirja Putina. Zato je verjetno zaman pričakovati, da se bodo ti ljudje spremenili, da bodo spremenili svoj odnos do svobodnega sveta. Ni pa pričakovati, da bodo ostali na oblasti, če jim bo šlo slabo.

Zato vztrajam, da mora ruska javnost razumeti, da ima Rusija v prihodnosti samo dve možnosti. Ena je postati kitajski satelit, nekakšna kitajska provinca z naravnimi viri. Lahko pa si kupi pot nazaj v Evropo, kar pomeni umik iz Ukrajine, plačilo odškodnin in brca KGB-ju. Kolikšna je verjetnost, da se bo to zgodilo, težko rečem. Morda je za to 50-odsotna verjetnost, morda 20-odstotna. Vendar je zelo pomembno, da javnost razume, da ni druge možnosti. To, kar se zdaj dogaja, preprosto podaljšuje agonijo.

Bloomberg Adria

 

Različna usoda nekdanjih sovjetskih republik

Drug konflikt, tudi povezan z vašimi koreninami, je med Azerbajdžanom in Armenijo. Bi rekli, da se je ta konflikt zdaj umiril, saj se zdi, da Azerbajdžan postaja premočan?

Z regijo sem povezan, saj sem rojen v Bakuju (glavnem mestu Azerbajdžana, op. p.) in tam sem tudi odraščal. Sem pol Armenec. Če pogledate zdajšnjo situacijo, morate priznati, da je konec. Armenija je zamudila svojo priložnost. Sredi 90. let prejšnjega stoletja, po armenskih vojaških zmagah, se je Armeniji ponudila zgodovinska priložnost, da se ponovno združi z Artsakhom (armensko poimenovanje za Gorski Karabah, pokrajino v Azerbajdžanu, zgodovinsko pretežno naseljeno z Armenci, ki je vir spora med državama, op. p.).

To bi zahtevalo neodvisno zunanjo politiko. Zanašanje na Rusijo in prepričanje, da bo Rusija podprla Armenijo, je bila velika napaka. Armenski narod zdaj plačuje ogromno ceno za to napačno ravnanje v zunanji politiki. Danes se Armenija trudi to spremeniti. Predsednik vlade opušča vezi z Rusijo in se obrača k Zahodu. Vendar je prepozno. Mislim, da je Artsakh izgubljen, saj je Azerbajdžan dobil to bitko.

Zdaj je edina racionalna rešitev za Armenijo, da prizna to dejstvo in poišče nekakšen kompromis, ki bi lahko pomagal Armeniji, da si opomore, saj je stisnjena med Azerbajdžan in Turčijo, na severu ima Gruzijo. In glede na nedavni politični preobrat tam ni pričakovati prijateljskih odnosov, saj se bojim, da bi trenutni de facto diktator v Gruziji Bidzina Ivanishvili z rusko podporo lahko poskušal zaigrati podobno igro kot Maduro (v Venezueli, op. p.) po volitvah konec oktobra.

Kako vidite razmere v drugih nekdanjih sovjetskih republikah, tako tistih v Srednji Aziji, kot v drugih, recimo temu bolj srečnih, državah, kot so baltske?

Baltski narodi so del Evrope. Veste, to je to, ni razlike med Litvo in Slovenijo. Bili so del imperija, zdaj so neodvisne države. Kar zadeva Ukrajino, vemo, da zelo trpi. Za Moldavijo upam, da jo bo uspeh Ukrajincev osvobodil tudi ruske prisotnosti.

Glede Srednje Azije, mislim, da igrajo svojo igro. Ne pretvarjajo se, da so demokratični. Gre za nekakšne različne oblike diktatur. Vendar so na idealnem območju med Kitajsko in Rusijo. Igrajo se tudi z ZDA in Evropsko unijo. Lokalni diktatorji so torej že našli pravi algoritem, kako preživeti na način, da poslujejo z vsemi.

Kako pa ocenjujete razmere na Zahodnem Balkanu? Poznate te kraje (Kasparov je tudi državljan Hrvaške, op. p.). Se vam zdi vključevanje v Evropsko unijo nujno, da ta del Evrope ostane stabilen?

V idealnih razmerah bi morala integracija v Evropo rešiti vse težave. Vendar to ni preprosto in ni samodejno. Zahteva namreč preveč političnih sprememb v državah in gospodarstvu, potrebne so tudi spremembe v družbi. Na primeru Hrvaške, to je pravzaprav moja država, vidite, da je trajalo leta. Zaostajali so za Slovenijo, preden je bila integracija končana.

Močno dvomim, da so Putinova prizadevanja, da zaneti še eno krizo na Balkanu, realna. Ne verjamem, da sta srbski predsednik Vučić ali celo Dodik dovolj nora, da bi dejansko agresivno ravnala proti Bosni in Hercegovini ali Hrvaški. Vedno lahko pričakuješ kakšno provokacijo. Ampak mislim, da česa več pa ne.

Prepričan sem, da se zadeve premikajo v pravo smer. Mislim, da igra Albanija pomembno vlogo v stabilizaciji regije. Upam torej, da bodo nekega dne vse nekdanje jugoslovanske republike del Evrope. Pod pravičnimi pogoji, čeprav se pogoji razlikujejo. Tudi v Beogradu ne smejo več imeti imperialnih teženj, ampak morajo biti enakopravni partnerji.

Intervju si lahko ogledate v priloženem videu.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar