Evropska unija (EU) si zastavlja ambiciozne cilje na področju inštalacije in domače proizvodnje fotovoltaike, a obenem pospešuje uvoz cenejših kitajskih sončnih panelov. Ta celo presega stopnjo inštalacije novih panelov.
V skladiščih se trenutno nahaja za približno sedem milijard evrov panelov, ki bi lahko z zmogljivostjo 40 gigavatov enosmernega toka (GWdc) oskrbovali 20 milijonov domov z elektriko, ugotavlja raziskava analitične agencije Rystad Energy. Ta neizkoriščena zmogljivost bi lahko še narasla, saj bo do konca letošnjega leta po napovedih družbe dosegla 100 GWdc.
Večina teh panelov prihaja s Kitajske, ki predstavlja 91 odstotkov vsega uvoza panelov v Evropo. V zadnjih petih letih se je vrednost uvoza sončnih panelov povečala s 5,5 milijarde evrov na več kot 20 milijard evrov, vir ponudbe pa se je vztrajno koncentriral. Razlog so nestanovitne cene na mednarodnih trgih, ki jih med drugim povzroča pomanjkanje ključne surovine polisilicij, glavna proizvajalka in predelovalka katere je Kitajska. Drugo največje gospodarstvo sveta tako lahko ponuja najnižje cene, pravijo pri Rystadu, saj te znašajo le dve tretjini evropskih cen.
"Evropske države si obupno želijo pridobiti dostopno sončno infrastrukturo, da bi napredovale pri svojih ciljih glede obnovljive energije, se razogljičile in izognile plačevanju visokih cen za nove kapacitete. Čeprav potekajo prizadevanja za izgradnjo zanesljive solarne dobavne verige v Evropi, potreba po panelih zdaj pomeni, da voditelji ne morejo čakati do leta 2025 ali pozneje, da bi kupili evropsko," je zapisal Marius Mordal Bakke, višji analitik dobavne verige pri Rystad Energy.
Inštalacije panelov ne dohajajo uvoženih kapacitet iz Kitajske. Medtem ko se je med letoma 2021 in 2022 uvoz iz Kitajske povečal za 112 odstotkov na 87 GWdc, so evropske države v istem času inštalirale za okrog 40 GWdc sončnih kapacitet, kar pušča precejšnjo vrzel v višini 47 GWdc. V tekočem letu se bo inštalacija po napovedih Rystada povečala za okrog 57 odstotkov na letni ravni, a se bo z 38-odstotno rastjo kitajskega uvoza razkorak med uvoženimi in nameščenimi kapacitetami le še povečal na 57 GWdc.
EU z Zakonom o neto ničelni industriji (Net Zero Industry Act) želi zagotoviti 40 odstotkov povpraševanja po panelih z domačo proizvodnjo do leta 2030, toda uvozni trendi ne kažejo na dosego tega cilja.
Čeprav se EU selektivno pridružuje Združenim državam pri omejevanju kitajskega dostopa do naprednih polprevodnikov ali do svojih trgov za 5G omrežja, obenem pa skuša zmanjšati odvisnost od kitajskega uvoza litija, uvoz sončnih panelov iz Kitajske še ne kaže znakov umirjanja. V letu 2023 je uvoz namreč vsak mesec presegal lanskoletnega, Rystad zato napoveduje celo rekordno leto.
Bloomberg
ZDA z lani sprejetim Zakonom o zmanjševanju inflacije (Inflation Reduction Act – IRA) prav tako skušajo povečati domačo proizvodnjo sončnih panelov in njihov delež v energijski porabi, pri tem pa so v boljšem položaju kot EU zaradi manjše odvisnosti od Kitajske.
Tudi ZDA več kot 80 odstotkov panelov uvozijo, večinoma iz Azije, toda njihova neposredna izpostavljenost Kitajski predstavlja manj kot pet odstotkov celotnega uvoza, predvsem zaradi vrste tarif in prepovedi uvoza, ugotavljajo analitiki Bloomberg Intelligence. Obenem IRA ponuja neposredno finančno podporo za domače proizvajalce v obliki 30-odstotnega davčnega dobropisa, kar Evropi še otežuje konkurenčno domačo proizvodnjo.
.webp){kind=icon}
