Za na videz povsem običajna skladišča povzročajo presenetljivo veliko polemik. Podatkovni centri, nizke stavbe s strežniškimi omarami in energetskimi sistemi, na katerih temelji digitalno gospodarstvo, so postali vroča tema predvolilnih kampanj. Politiki iz obeh strank predlagajo zakone, ki bi omejili njihovo gradnjo, nekateri pa si želijo celo moratorija na ravni celotne države. To bi bila zgodovinska napaka.
Po eni od ocen je v ZDA danes približno 4000 podatkovnih centrov, še 3000 pa se jih načrtuje. Globalne kapitalske naložbe vanje so leta 2024 presegle 450 milijard dolarjev. Takšni objekti podpirajo velik del sodobnega življenja: računalništvo v oblaku za komunikacije, finance in zdravstvo, potrošniške storitve, kot so YouTube, TikTok in Zoom, vse bolj pa tudi učenje, prilagajanje, in uporabo modelov umetne inteligence (AI).
Za območja, kjer stojijo, so lahko podatkovni centri velika pridobitev. Prinašajo davčne prihodke, ne da bi hkrati zahtevali veliko javnih storitev. V okrožju Loudoun v Virginiji ustvarijo skoraj polovico vseh prihodkov, s katerimi financirajo šole, davčne razbremenitve in druge javne potrebe. Zaradi njih energetska in komunalna podjetja pogosto širijo transformatorske postaje, povečujejo prenosne zmogljivosti in gradijo nova optična omrežja, kar koristi tudi lokalnemu prebivalstvu. Gradnja je lahko moteča, a praviloma prinese boljše ceste, vodovodno infrastrukturo, več zmogljivosti za obnovljive vire energije in druge izboljšave.
Še pomembneje pa je, da podatkovni centri spodbujajo rast in produktivnost celotnega gospodarstva. Ena od študij je pokazala, da so leta 2023 k ameriškemu bruto domačemu proizvodu prispevali 727 milijard dolarjev, pri čemer vsako delovno mesto v tej panogi podpira še šest in pol delovnega mesta drugje. Z razvojem umetne inteligence bodo postali še pomembnejši, saj je ta močno odvisna od centraliziranih računalniških gruč, sama pa bi lahko do leta 2035 BDP povečala za 1,5 odstotka.
Kljub temu imajo podatkovni centri tudi slabosti. Lahko so veliki, glasni in neprivlačni. Porabijo lahko veliko vode in elektrike. Postali so tudi nekakšen simbol širših skrbi, povezanih z umetno inteligenco. Zato se številni projekti soočajo s protesti ali tožbami, približno ducat ameriških zveznih držav pa razmišlja o zakonih, ki bi jih omejili. Po eni od ocen je takšno nasprotovanje že zavrlo za najmanj 156 milijard dolarjev morebitnih naložb.
Kaj bi bilo torej treba storiti?
Najprej velja načelo: ne povzročaj škode. Nacionalni moratorij, kakršnega predlaga več zakonodajalcev, bi zgolj upočasnil rast, zavrl inovacije in oslabil ameriško prednost na tekmi na področju umetne inteligence. Bolj smiselno je izkoristiti prednosti podatkovnih centrov, njihove negativne učinke pa omejiti.
Vzemimo porabo vode. Številni podatkovni centri uporabljajo tekočinsko hlajenje za odvajanje močne toplote, ki jo ustvarjajo energijsko zahtevni čipi. Na nekaterih območjih lahko to dodatno obremeni že tako omejene vodne vire. A izziva ne gre napihovati: po eni od analiz je vodni odtis objekta Colossus 2 podjetji xAI v Memphisu, enega največjih podatkovnih centrov na svetu, primerljiv s porabo približno dveh in pol restavracij s hitro prehrano.
Podatkovni centri postajajo ključna infrastruktura digitalnega gospodarstva in umetne inteligence. Foto: Mario Tama/Getty Images
Cilj torej ne bi smelo biti zaviranje gradnje. Oblikovalci politik bi morali namesto tega zahtevati preglednost pri porabi vode, hkrati pa podatkovne centre spodbujati k uporabi prečiščene odpadne vode, gradnji lastnih zalogovnikov, preizkušanju zaprtih hladilnih sistemov in drugim ukrepom za zmanjšanje vplivov. Prednost bi morali dati tudi naložbam v infrastrukturo in projektom za obnavljanje vodnih virov, da bi izravnali porabo.
Druga upravičena skrb je energija. Svetovno povpraševanje podatkovnih centrov po elektriki se je leta 2025 povečalo za 17 odstotkov, najhitreje pa raste poraba v tistih, ki so namenjeni umetni inteligenci. Do leta 2030 bi se lahko poraba podvojila. Hkrati je oskrba z elektriko na nekaterih območjih tako omejena, da bodo morali veliki novi objekti na priključitev na omrežje čakati tudi sedem let. A tudi tu ni potrebe po strašenju. Zadovoljevanje ameriških potreb po elektriki bo dolgoročen projekt, podjetja s področja umetne inteligence pa so v dobrem položaju, da pri tem pomagajo.
Za oblikovalce politik bi moralo biti jasnih nekaj ciljev. Od podjetij, ki gradijo podatkovne centre, bi morali zahtevati, da sama plačajo povezane nadgradnje infrastrukture. Poenostaviti bi morali priključevanje na elektroenergetsko omrežje, s čimer bi podjetjem omogočili, da proizvedejo več lastne elektrike, ter zagotoviti, da cene odražajo nihanje povpraševanja. Ne nazadnje bi morali pospešiti reformo izdajanja dovoljenj, vlagati v prenosne zmogljivosti in poenostaviti regulacijo, kar bi koristilo širšemu gospodarstvu.
Seveda je to lažje reči kot storiti. A sčasoma, ko se bodo cilji tehnoloških podjetij bolj uskladili s cilji širše javnosti, bi moralo vse več ljudi prepoznati očitno: podatkovni centri niso sovražnik. So prihodnost.
.webp){kind=icon}
