Bo FIFA Financial Fair Play rešil nogomet ali ga spodkopal

Nogomet danes vse bolj spominja na velika podjetja kot na športne klube, kakršne smo poznali pred nekaj desetletji. Ključni razlog za to so ogromni denarni zneski, ki se pretakajo in gibljejo od vrtoglavih prestopov igralcev do astronomskih pogodb o TV pravicah. In kar je najpomembneje, nogomet je postal tržišče, ki želi imeti nadzor nad naraščajočim finančnim neravnovesjem. Prav tu je ključna vloga FIFA Financial Fair Play (FFP) regulativ, uvedenih za preprečevanje divjanja stroškov in čezmernih finančnih izgub.

Ne glede na to, da je nogomet globalno najbolj priljubljen šport, evropske nogometne organizacije že več desetletij ameriški športni model doživljajo kot vzoren model stabilnosti in enakosti. Ameriški športi in lige, kot so NFL, NBA in NHL, so uvedli sisteme zgornjo mejo plač (salary cap) in davek na luksuz (luxury tax), ki zagotavljajo konkurenčnost in preprečujejo klubom, da bi trošili več, kot lahko zaslužijo.

Evropski pristop je popolnoma drugačen. Nogomet tradicionalno temelji na načelu svobodnega trga, kjer lahko klubi, kot so Real Madrid, Manchester City ali PSG, s podporo bogatih lastnikov ali držav, praktično brez omejitev vlagajo milijarde v nove igralce. To je privedlo do značilnega razkoraka med najbogatejšimi klubi in ostalimi, s čimer so nacionalna prvenstva postala predvidljiva in nekonkurenčna.

Florentino Perez, prvi mož Real Madrida. Foto: Bloomberg

 

Toda to, kar je ekonomsko smiselno, ni nujno koristno za šport. Vse pogosteje slišimo komentarje, da nogomet izgublja dušo in postaja preveč predvidljiv. Prav zaradi tega FIFA in UEFA poskušata uvesti regulative, ki bi zagotovile vzdržnost in konkurenčnost, podobno tisti, ki jo vidimo v ameriških ligah.

Kaj točno FIFA Financial Fair Play ureja?

FIFA Financial Fair Play regulative niso nove. UEFA jih je prvič uvedla že leta 2010, da bi preprečila klubom trošenje preko svojih zmožnosti, FIFA pa jih je nato sprejela kot globalni standard za finančno vzdržnost nogometnih klubov.

Najpomembnejše določbe FFP so zelo preproste: klubi ne smejo trošiti bistveno več, kot zaslužijo. Cilj regulative je bil zmanjšati tveganje prezadolženosti, izboljšati finančno disciplino in povečati dolgoročno vzdržnost klubov.

Določeno je, da klubi ne smejo zabeležiti skupnih izgub nad 60 milijonov evrov v treh letih. Stroški za igralce (vključno s plačami in prestopi) morajo ustrezati prihodkom, ki jih klub ustvarja, in ne smejo biti odvisni od neomejenega pritoka denarja bogatih lastnikov.

Manchester City se je soočal s številnimi obtožbami, bil je kaznovan, a klub še naprej deluje nemoteno. Foto: Depositphotos

 

FFP ima na voljo tudi kazenske ukrepe, vključno s finančnimi kaznimi, prepovedmi nastopanja v evropskih tekmovanjih, kot je Liga prvakov, pa tudi prepovedi prestopov novih igralcev v klube, ki kršijo pravila. Tako so bili nekoč kaznovani velikani, kot sta Manchester City in PSG, čeprav so se te sankcije pogosto izkazale za precej blage ali lahko izpodbojne na sodiščih.

Finančna disciplina ali le sistemska ovira?

Čeprav je FFP prinesel določene pozitivne rezultate, kot je zmanjšanje ogromnih izgub nekaterih klubov, so ga mnogi označili za hinavskega. Manjši klubi trdijo, da FFP v resnici ščiti le premožne, saj omogoča velikim klubom ohraniti trenutno prevlado.

Na primer, mali klubi pogosto nimajo možnosti ustvarjati visokih prihodkov od TV pravic ali sponzorjev v konkurenci z bogatejšimi klubi, zato so njihove roke zvezane. Kritiki trdijo, da se FFP ni temeljito spopadel z osnovno težavo - finančnim dopingom, torej izdatnim financiranjem klubov s strani lastnikov, povezanih z državnimi skladi ali korporacijami.

Največ kritik povzroča dejstvo, da klubi, kot so PSG, Manchester City ali Newcastle United, še vedno lahko z različnimi pravnimi in finančnimi manevri obidejo FFP pravila. Po drugi strani pa so se klubi, kot sta Barcelona ali Inter, znašli pod velikim pritiskom in se borijo z ogromnimi dolgovi, kar nakazuje, da pravila ne delujejo enako za vse.

Newcastle je trenutno priljubljena tarča FFP. Foto: Depositphotos

 

Iz Fife sporočajo, da je cilj regulativ ustvarjanje vzdržnega poslovnega okolja in zmanjšanje tveganja stečaja klubov, vendar se v resnici izkaže, da pravila še vedno niso popolna in da nogomet ni niti blizu ameriškemu modelu, v katerem salary cap in luxury tax delujeta brezhibno.

Ali lahko nogomet res postane finančno enakopraven?

Vprašanje, ki se pogosto postavlja v zvezi s FIFA Financial Fair Play, je, ali bo nogomet kdaj lahko postal finančno enakopraven kot ameriški športi. Čeprav se ameriški športi soočajo s svojimi specifičnimi izzivi, se je model salary cap izkazal za zelo uspešnega pri zagotavljanju konkurenčnosti. Nogomet deluje na globalnem tržišču, kar dodatno otežuje izvajanje enotnih finančnih pravil.

Veliki evropski klubi so vse močnejši zagovorniki superligaških tekmovanj, ki bi jim prinesla še večje prihodke in zmanjšala vpliv FFP. Manjši klubi medtem poskušajo najti način, kako preživeti v ekonomsko vse zahtevnejših pogojih.

Zato bo ključni izziv za FIFA in UEFA v naslednjem desetletju iskanje ravnotežja med potrebami globalnega tržišča in ohranjanjem športne konkurenčnosti. Čeprav je FFP korak v pravo smer, je jasno, da je evropski nogomet daleč od idealnega modela, kakršen obstaja v Ameriki. Med finančnim realizmom in športnim idealizmom nogomet še vedno išče popolno formulo. Ali jo bo našel, bomo še videli.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar