Zakaj evropski nogometni klubi sovražijo reprezentančne premore

Smo na sredini prvega mednarodnega premora nogometne sezone, ki je letos nekoliko drugačen. Namesto dveh bo premor od klubskega nogometa skupno trajal tri tedne.

Čeprav se daljši reprezentančni premor nekaterim navijačem in lastnikom klubov zdi precej neprijeten, sprememba ni tako dramatična, kot se zdi na prvi pogled. Sezona 2026/27 je namreč prva, v kateri velja prenovljeni koledar reprezentančnih tekem pod okriljem Fife.

Doslej so bili v prvi polovici sezone trije reprezentančni premori – septembra, oktobra in novembra –, vsak z dvema tekmama, nato pa še eden marca. Fifa je leta 2023 zaradi manjšega poseganja v klubske sezone potrdila spremembo koledarja, po kateri sta se septembrski in oktobrski termin združila.

Po novem je med 21. septembrom in 6. oktobrom 16-dnevni premor, v katerem lahko reprezentance odigrajo štiri tekme. Število reprezentančnih premorov v prvi polovici sezone se je tako zmanjšalo s treh na dva, skupno število tednov, ko so klubska tekmovanja prekinjena, pa s šestih na pet.

Med klubsko sezono bodo odslej le trije reprezentančni termini: od 21. septembra do 6. oktobra, od 9. do 17. novembra ter od 22. do 30. marca. Preostala termina sta junija in julija, ko je večina klubskih prvenstev že končanih.

A tudi to ni omililo negodovanja evropskih klubov, ki se z nacionalnimi nogometnimi zvezami o sprostitvi igralcev za reprezentančne tekme prepirajo že več kot stoletje.

Klubi proti reprezentancam

Spor med klubi in nacionalnimi nogometnimi zvezami sega skoraj do samih začetkov profesionalnega nogometa. Klubi namreč igralce na reprezentančne premore neradi pošiljajo predvsem zato, ker nosijo vse finančno tveganje, koristi pa imajo drugi.

Igralčeve plače še vedno plačujejo klubi, nogometne zveze pa jih za reprezentančne tekme dobijo brezplačno ali za skromno odškodnino. Če se igralec poškoduje na reprezentančni dolžnosti, klub za določen čas izgubi njegove usluge, plačo pa mu mora še naprej izplačevati.

Napetosti med klubi in reprezentancami so se okrepile po tako imenovani Bosmanovi sodbi leta 1995. Evropsko sodišče je namreč odločilo, da lahko igralci iz držav EU po izteku pogodbe brez odškodnine prestopijo v drug klub, hkrati pa je odpravilo omejitve glede števila nogometašev iz drugih članic EU.

Sodba je okrepila tudi položaj igralcev in pospešila internacionalizacijo klubov, posredno pa tudi napetosti med klubi in reprezentancami. Ker so klubi v igralske prestope začeli vlagati ogromne zneske, med reprezentančnimi premori pa nato nad njimi izgubili nadzor, so se pritoževali nad finančnim bremenom poškodb in preobremenitev.

Bosmanovi sodbi je sledila ustanovitev skupine velikih klubov G-14 leta 1997, ki je pristojne organe pritiskala za izplačilo odškodnin v primeru poškodb. Belgijski klub Charleroi je namreč proti Fifi sprožil pravni postopek zaradi poškodbe maroškega reprezentanta Abdelmajida Oulmersa na reprezentančni dolžnosti. Spor se je vlekel več let, skupino G-14 pa je pozneje nadomestilo Evropsko klubsko združenje (ECA), ki je izpogajalo skromno shemo zavarovanja in nadomestil.

Bloomberg

 

Fifini bombončki klubom

Fifa sicer od leta 2012 v okviru programa Club Protection Programme (CPP) klubom krije plače igralcev, ki se poškodujejo med reprezentančnimi obveznostmi, vendar le pod določenimi pogoji.

Igralec mora biti zaradi poškodbe odsoten najmanj 28 zaporednih dni, poškodba pa mora nastati v okviru dogodka, ki ga Fifa opredeljuje kot nesrečo. Program lahko krije igralčevo plačo do največ 7,5 milijona evrov, in sicer do trenutka, ko je znova sposoben nastopati za klub.

Fifa je pred svetovnim prvenstvom v Južni Afriki leta 2010 ustanovila tudi Club Benefits Programme, v okviru katerega nogometni klubi prejmejo del prihodkov svetovnega prvenstva za igralce, ki jih prepustijo reprezentancam. Program je bil uveden kot odgovor na dolgoletne napetosti med klubi in reprezentančnim nogometom.

Za svetovno prvenstvo leta 2026 je Fifa klubom namenila rekordnih 355 milijonov dolarjev, okoli 70 odstotkov več kot leta 2022. Prvič so del denarja prejeli tudi klubi za igralce, ki so nastopali zgolj v kvalifikacijah. Program je sicer ločen od Club Protection Programme, ki klubom zagotavlja nadomestila za določene dolgotrajne poškodbe igralcev, ki jih ti utrpijo med reprezentančnimi obveznostmi.

Preobremenjenost igralcev

Težaven je tudi čedalje bolj natrpan urnik. Nogometaši igrajo več tekem Lige prvakov, domačih lig in pokalnih tekmovanj ter dodatne reprezentančne tekme, med njimi pred nekaj leti ustanovljeno Ligo narodov.

Klubi prav tako opozarjajo na dolga potovanja neevropskih nogometašev, po katerih se igralci pogosto vrnejo utrujeni ali poškodovani, s prilagajanjem na časovne pasove pa izgubijo dodatne dneve treningov.

Mednarodna zveza profesionalnih nogometašev Fifpro je v raziskavi med 1.055 profesionalnimi nogometaši iz večjih evropskih lig ugotovila, da je 55 odstotkov igralcev zaradi prenatrpanega urnika utrpelo poškodbe. Štirideset odstotkov jih je medtem dejalo, da je zgoščen urnik negativno vplival na njihovo duševno zdravje.

Polovica vprašanih je dejala tudi, da sta jim klubska in reprezentančna tekmovanja skrajšala obdobje počitka. Skoraj polovica, 46,5 odstotka igralcev, bi raje videla daljše, a redkejše reprezentančne premore.

Dodatna vprašanja o preobremenjenosti igralcev pa odpira tudi nov format mednarodnega premora. Številni angleški športni komentatorji namreč opozarjajo, da si je težko predstavljati, da bi angleški reprezentanti v desetih dneh začeli vse štiri tekme v dresu Treh levov.

Klubi angleške Premier lige, ki v nasprotju s svojimi konkurenti v Španiji in Nemčiji nimajo zimskega premora, so zato pred zdajšnjim mednarodnim premorom odpovedali udeležbo nekaterih svojih angleških reprezentantov, med drugim Cola Palmerja, Marcusa Rashforda, Kobbieja Mainooja, Tina Livramenta in Declana Rica.

Vendar take odločitve sprožajo tudi vprašanje pravičnosti, saj nekateri igralci dobijo skoraj tri tedne počitka, medtem ko morajo drugi v istem obdobju odigrati več zahtevnih reprezentančnih tekem.

Razširjeni reprezentančni premor je že poskrbel za nekatere poškodbe. Nemški reprezentant Kai Havertz je na tekmi proti Nizozemski utrpel poškodbo stegenske mišice, podobno poškodbo pa je staknil tudi nizozemski napadalec Brian Bobbey.

Poškodbe igralcev klube drago stanejo. Lansko poročilo zavarovalnice Howden ocenjuje, da so klubi iz petih največjih evropskih lig v zadnjih petih letih skupaj utrpeli 22.596 poškodb, njihov finančni strošek pa je ocenjen na 2,97 milijarde funtov.

Klubi Premier lige so beležili kar 24 odstotkov vseh poškodb, samo za plače poškodovanih igralcev pa so porabili več kot milijardo funtov. Najvišje stroške poškodb med angleškimi klubi je imel Manchester United, in sicer približno 154,5 milijona funtov.