Kako je Stradivari prehodil pot od violine vredne 6 milijonov dolarjev do premoženja, ki raste?

Ko stopam proti stavbi Bloomberga v Londonu, začutim rahlo tremo, saj se pripravljam na intervju z violinistom Romanom Simovićem, a ne zaradi samega intervjuja, temveč zato, ker zaradi snemanja prinaša tudi svojo violino. Vem, da je to Stradivari iz leta 1709, ki ji je v tistem času, ko ji je lastnik – britanski bankir in nekdanji direktor Bank of America, Jonathan Mould – dovolil uporabo, veljala šest milijonov dolarjev. Čeprav je velika zvezda v svetu klasične glasbe, je Simović prijazen in odprt. Takoj pove, da danes violina vredna najmanj štirikrat več, a naj se ne sekiram, saj je zavarovanje plačano – stroške nosi ponosni lastnik. Kljub temu hitim v stavbo, saj želim čim prej izvedeti, zakaj so inštrumenti, kot je ta, postali izjemno pomembno investicijsko orodje, ki se lahko kosa z drugimi vrstami premoženja.

Violinist Roman Simović

Nagrajeni violinist in vodja Londonskega simfoničnega orkestra je rojen v Moskvi, a je velik del življenja preživel v Podgorici, od koder ga je pot peljala nazaj v Moskvo, nato preko angažmajev v Braziliji in Salzburgu do Londona, od koder njegova virtuoznost in muzikalnost vodita na vse kontinente ter nastope na vodilnih svetovnih odrih, kot so Carnegie Hall, Marijinski oder v Sankt Peterburgu in Velika opera v Tel Avivu.

Simović je več kot deset let profesor na Royal Academy of Music v Londonu in ima za sabo več CD-jev v sodelovanju z LSO Live labelom. V intervjuju za Bloomberg Adria Leaders razkriva, zakaj je "biti Novak v glasbi še težje kot v športu", pa tudi kdo so “moderni Medici”, ki vlagajo v ohranjanje in promocijo umetnosti prav preko nakupa dragocenih inštrumentov in njihovega posojanja izjemnim umetnikom.

Spomnimo, Medici, slavna italijanska bančna dinastija, so bili zaščitniki umetnikov in znanstvenikov od Da Vincija do Galileja, prav tako pa so financirali nastanek opere. Med današnjimi “Mediciji” so tudi Jeff Bezos in David Rubenstein, ki sta nedavno investirala prav v violine. Jate, vile in celo vesoljske ladje – to je pričakovano, a klasična glasba? Sprašujem se, kaj vlagatelji vedo, česar mi ne.

Roman Simović s pokojno kraljicom Elizabeto II. Vir: osebni arhiv

Da bi preverila, sem stopila v stik tudi s Timom Inglesom iz londonskega podjetja Ingles & Hayday, glavnim svetovalcem dražbnice Sotheby’s za oddelek glasbil, ki se ukvarja tudi z avkcijami, overitvijo in prodajo vrhunskih inštrumentov. Povedal je, da je v zadnjih letih opazil povečano zanimanje za glasbila kot finančne investicije.

"To je večinoma spodbudila dejstvo, da glasbila postajajo vse dražja, glasbeniki, ki jih uporabljajo, pa si jih vedno težje privoščijo, zato potrebujejo finančno podporo za nakup dobrega inštrumenta. To je lahko zasebni sponzor, investicijski sindikat, fundacija ali finančna institucija, ki pa so na splošno zainteresirani tako za filantropski vidik posojanja kakovostnega inštrumenta talentiranemu glasbeniku kot tudi za investicijski potencial," pravi Ingles.

V zadnjih sto in nekaj letih ni bilo ničesar, kar bi se lahko kosalo s Stradivarijem kot investicijo, meni Tom Ingles iz podjetja Ingles & Hayday. Foto: Podjetje Ingles & Hayday

Vprašam Simovića, ali delo na takšnem inštrumentu omejuje umetniško svobodo in kako pomembna sta kakovost in ohranjenost, glede na to, da govorimo o inštrumentih, starim tudi več sto let. „Ko igraš na tej violini, ima občutek, kot da ima svoj notranji svet. Zvok je drugačen, saj lesa, ki je vibriral tristo let, ne moremo primerjati z zvokom modernejših violin, tudi če so narejene iz lesa, starega sto let,“ pravi slavni umetnik.

Ingles poudarja pomen ohranjenosti inštrumenta: „Majhna razpoka čez zvočno palico na zadnji strani inštrumenta lahko zmanjša vrednost tudi do 50 odstotkov. Izvor in 'igrivost' sta prav tako pomembna, a ponavadi ne vplivata na vrednost za več kot 20 do 30 odstotkov. Seveda, razen če ne govorimo o Mozartovi violini …“

 

Katera violina ima največjo vrednost in potencial?

Znano je, da so Stradivarijeve violine s svojo globino in toplino med najboljšimi inštrumenti, Simovićeva pa je iz zlatega obdobja Antonia Stradivarija. Po podatkih sta on in njegova delavnica izdelala okoli 900 violin v 17. in začetku 18. stoletja. Ker je več kot tretjina izgubljena skozi čas, še približno tretjina pa je v muzejih po svetu, ostaja, če dobro računam, okoli 300 violin, ki so na voljo zasebnim zbirateljem. Ali je to dovolj in ali vemo, kje so? Simović pravi, da sam Mould poseduje 15 Stradivarijev, vključno z njegovo, ostale pa so dane drugim umetnikom v uporabo. Ocenjuje, da njihova vrednost letno raste približno za deset odstotkov.

"V zadnjih sto in nekaj letih verjetno nič ni moglo parirati Stradivariju kot investicija," pravi Ingles, a dodaja, da so tudi inštrumenti najboljših mojstrov iz 19. in 20. stoletja, kot so Giuseppe Rocca, Jean-Baptiste Vuillaume, Giuseppe Fiorini in Leandro Bisiach, doživeli ogromen porast vrednosti v zadnjih 30 do 50 letih.

Ingles izpostavlja francoskega mojstra godal Vuillaumeja kot zanimiv primer. Pravi, da je med letoma 1825 in 1875 v Parizu izdeloval izvrstne kopije Stradivarijevih in Guarnerijevih violin, ki imajo, kot je pričakovano, precej nižje cene od originalov. A tudi njihova vrednost raste: "Ko sem se leta 1994 pridružil dražbeni hiši Sotheby’s, ste lahko Vuillaumejevo violino kupili za približno 30 tisoč funtov na dražbi, v zadnjih nekaj letih pa smo prodali dve njegovi violini za približno 400 tisoč funtov, eno na dražbi, drugo zasebno."

Samo dobri akordi: razstavni prostor podjetja Ingles & Hayday, kjer hranijo zbirateljske dragulje. Foto: Podjetje

Ocenjevanje pristnosti zlata je dragoceno

Tudi danes obstajajo ponaredki, opozarjajo sogovorniki in svetujejo preverjanje dokumentov ter angažiranje strokovnih ocenjevalcev in svetovalcev.

"Eden od naših ciljev, ko smo pred skoraj 14 leti ustanovili Ingles & Hayday, je bil, da glasbenikom, zbirateljem in vlagateljem ponudimo odprte in iskrene nasvete v svetu, ki včasih slovijo kot 'dim in ogledala'," pravi Ingles. Dodaja, da ne zaračunavajo ustnih mnenj o kateremkoli inštrumentu in z veseljem svetujejo o njegovem morebitnem investicijskem potencialu.

"Pozicija dražbene hiše z aktivno zasebno prodajo nam omogoča edinstven vpogled v celotno tržišče, kar je lahko koristno ljudem, ki želijo kupiti ali prodati," pravi ter dodaja, da izdajo tudi certifikate pristnosti in sodelujejo z drugimi neodvisnimi strokovnjaki, "da kupci dobijo vsaj dve usklajeni mnenji pri pomembni nakupni odločitvi."

Violinski rekordi Leta 1879 je madžarski violinist Joseph Joachim izvedel premiero Brahmsovega violinskega koncerta v D-duru, ki ga je osebno dirigiral njegov prijatelj Johann Brahms. Ta koncert velja danes za eno najbolj ikoničnih del klasične glasbe, izvedenih na violini, Joachim pa ga je igral na Stradivariju. Danes znana kot Joachim-Ma Stradivari, je bila ta violina prodana na dražbi hiše Sotheby’s v New Yorku februarja letos za 11,25 milijona dolarjev. Trenutni rekord pa drži violina Lady Blunt Stradivari, poimenovana po nekdanji lastnici in vnukinji lorda Byrona, ki je bila prodana leta 2011 za 15,9 milijona dolarjev. Joachim-Ma Stradivari. Foto: Sotheby's

 

Starejši instrument, večja vrednost

Poleg pristnosti in stanja instrumenta so pomembni še naslednji dejavniki, ko govorimo o vrednosti investicije.

"Stari instrumenti, ki so še vedno v zelo dobrem stanju, so zelo iskani in bodo ohranili svojo vrednost. Nato pride na vrsto izvor – ali je instrument nekoč pripadal znani osebnosti, vendar to običajno velja za dražje instrumente. Poleg vseh teh dejavnikov je pomemben tudi zvok: instrument, ki ne zveni dobro, bo težko prodati, a pogosto lahko izkušen mojster na instrumentu dela in izboljša njegov zvok."

Prav zato Simović poudarja, da ni nepomembno, kdo je uporabljal violino: "Če je violino igral denimo Jascha Heifetz ali David Oistrakh, to zagotovo vpliva na njeno tržno vrednost."

Kar se tiče zvoka, sta Simović in njegova violina v popolni sinergiji. Umetnik se je pravkar vrnil s turneje v Riu de Janeiru, pred njim pa je razburljiv preostanek leta in nov CD, ki izide 28. avgusta, s sonatami Eugèna Ysaÿea za solo violino.

Ali so komercialni projekti dovolj, da opravičijo pogosto skromne plače v institucionalnih angažmajih? Simović pravi, da je konkurenca vedno velika, pozicije v vrhunskih simfoničnih orkestrih, kot je njegov, pa so zelo redke. Na takšne razpise se prijavi tudi okoli 250 kandidatov. Poleg kakovosti samega instrumenta v karieri klasičnega glasbenika izpostavlja pomembnost menedžerjev in celotnega tima, ki zagotavlja dovolj nastopov skozi leto.

Podpora karieri mladih talentov kot dodaten bonus

"Zato je pri mladih talentih pomembno, da se začne čim prej," pravi Simović in navaja primer petletnega mojstra Aleca Van Khajadouriana, ki je konec julija nastopal v Carnegie Hallu. "Nastopi so dobra priložnost, da umetnik pritegne pozornost."

Ingles prav tako potrjuje, da vlagatelji običajno spoznajo nadarjene glasbenike na koncertih, ideja pa je, da jim pomagajo kupiti ali uporabljati kakovosten instrument, kar je naravni nadaljevalni korak njihove skupne ljubezni do glasbe. Dodaja, da je zelo redko, da bi vlagatelji, ki niso zainteresirani za klasično glasbo, vlagali v violine.

Za tiste, ki se odločijo za tovrstno naložbo, poleg priložnosti, da pomagajo karieri talentiranega glasbenika, pomemben motiv predstavlja tudi zavedanje, da klasična glasba nikoli ne bo izginila. Simović kot potrditev te teze spomni, da se v ZDA financira izključno iz zasebnih virov – s strani posameznikov, sponzorjev in mecenskih družin: "Obstajajo družine, ki že desetletja sponzorirajo koncertnega mojstra orkestra, in njihovo ime na tem mestu postane del glasbene zgodovine."

Z naraščajočim globalnim zanimanjem in prestižem, ki spremlja klasično glasbo, ti instrumenti ostajajo tudi donosna naložba. "Na splošno je vlaganje v violino, violo ali violončelo lahko nagrajujoče na več ravneh. Pogosto gre za čudovita umetniška dela, ki jih cenimo estetsko, a ko k temu dodamo njihovo osnovno funkcijo – ustvarjanje glasbe – postanejo nekaj edinstvenega v svetu umetnosti. To so redki starinski predmeti, ki se še danes uporabljajo in prinašajo zadovoljstvo lastnikom, poznavalcem in občinstvu," poudarja Tim Ingles.

Simović to potrjuje in pravi, da se čuti "izjemno privilegiranega, da lahko svojo virtuoznost in umetnost izraža prav na tem inštrumentu."

Če boste poslušali njegovo glasbo, boste razumeli, da naslednjič, ko slišite, da milijarder kupuje stoletja staro violino, financira opero ali koncertni sedež – to ni razkazovanje, temveč strateška naložba. Gre za dolgoročno igro, kjer se bogastvo in prestiž združujeta z globokim spoštovanjem do nečesa, kar je preživelo imperije in epohe. In ja, točno vedo, kaj je vredno poslušati. Na srečo in veselje vseh nas.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar