text size
Najganljivejši prizor pri Homerju ni smrt velikih junakov, Patrokla ali Hektorja, temveč mahajoči rep hišnega ljubljenčka, psa Argosa. Po dvajsetih letih odsotnosti, od katerih je deset let preživel v vojni proti Trojancem, deset pa v tavanju po morjih, se Odisej, preoblečen v berača, vrne v rodno Itako. Ko se približuje družinski palači, kjer njegovo ženo oblegajo vsiljivi snubci, naleti na Argosa, svojega psa iz mladosti, ki ga je kot mladiča vzgojil v veličastnega lovskega psa, hitrega kot jelen in pogumnega kot lev. Zdaj pa je Argos star, oslabel in zanemarjen, obležal na kupu gnoja. Ko prepozna svojega gospodarja, zamahne z repom, toda Odisej ga ne sme izdati. Medtem ko gre mimo njega, si neopazno obriše solzo in ga pusti za seboj. Zakaj ljudje razvijemo tako globoke vezi s psi? Šimpanzi so inteligentnejši, prav tako delfini in hobotnice. Mačke so manj zahtevne. Konji so bili vse do začetka prejšnjega stoletja nepogrešljivo prevozno sredstvo. Kljub temu ni nobene vezi, ki bi bila podobna vezi med človekom in psom.
.webp){kind=icon}
