Erik Kopač: Politika pri obrambnem holdingu ni zraven, pa vsi vemo, da je

O obrambnem holdingu, ki ga ustanavlja Ministrstvo za obrambo (Mors), je še mnogo neznank, zato je bila vlada po predstavitvi holdinga deležna kritik, da želi zadevo rokohitrsko pred volitvami spraviti pod streho. Minister Borut Sajovic odgovarja, da dela vlada stvari, ki bi jih morali narediti že pred desetletjem. A med razlogi za ustanovitev holdinga so predvsem spremenjene geopolitične razmere in povečana vlaganja v obrambo, ki smo se jim zavezali v okviru zavezništva Nato.

V prvih fazah bo holding financiral SDH, ni pa še znano, s kakšnimi sredstvi bo holding razpolagal, kdo ga bo vodil in kdo konkretno nadziral ter kako konkretno bodo potekala vlaganja v industrijo in kako bo z morebitnimi lastniškimi deleži v sodelujočih podjetjih. O razlogih za skrb pri ustanavljanju holdinga in kritikah je v oddaji Spotlight na televiziji Bloomberg Adria govoril obrambni ekonomist dr. Erik Kopač z Obramboslovnega raziskovalnega centra na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.

Kako ocenjujete namen ustanovitve obrambnega holdinga, se strinjate, da zaostajamo za drugimi državami? Bi morala vlada pred ustanovitvijo odgovoriti na vse kritike o nezadostnih informacijah glede sredstev, vodenja, nazora?

Kar zadeva samo ustanovitev holdinga, ocenjujem, da je primerna. Kar zadeva način ustanovitve, se pravi odgovarjanje vlade na kritike, pa pravzaprav vlada sploh ne bi smela dopustiti, da do teh kritik pride, in sicer bi se morala pred ustanovitvijo pripraviti na vse to, na kar kritiki opozarjajo. To pomeni poslovni načrt v zvezi s tem, potem, kar je tudi ključno, kaj naj bi holding sploh delal, kako bo financiran in pa kako bo nadziran. Dokler tega ni, je cel kup neznank in tudi cel kup nezaupanja.

Kar zadeva pravočasnost, nepravočasnost, pa moramo razumeti kontekst. Res je, da so nekatere države tovrstne holdinge, organizacije s podobnimi nalogami, že ustanovile. Slovenija z obsegom obrambnih izdatkov, kot jih je imela v preteklosti, zagotovo takšne potrebe ni imela. Ravno tako pa te potrebe ni izražal sektor obrambne industrije, ki je bil relativno majhen.

Obrambna podjetja sicer dobro sodelujejo z Morsom? Bodo podjetja zainteresirana za sodelovanje v holdingu, pod kakšnimi pogoji? Kako se bo holding pozicioniral v konkurenci z močnimi obrambnimi industrijami večjih držav?

Zasebna podjetja bodo sledila - vemo, čemu - poslovnemu interesu. Ali bo ta poslovni interes lahko izražen prek državnega holdinga, bo pokazal čas, predvsem pa bo to, ko bomo vedeli, kaj natančno bo obrambni holding počel. Če bodo podjetja prek njega lahko izpolnjevala svoje poslovne interese, kar je mogoče, potem bodo v tovrstnem holdingu seveda tudi našla svoje mesto v takšni ali drugačni poslovni oziroma organizacijski obliki.

Minister Sajovic pravi, da so države EU 70-odstotno obrambno samozadostne, Slovenija pa le 10-odstotno? Je takšna, 70-odstotna stopnja, v slovenskem gospodarskem okolju sploh realna in ekonomsko smiselna? Je jasno, na proizvodnjo česa bi se moral holding osredotočiti, da bi do tega prišli?

Ti podatki držijo. Evropske države nekako na nacionalni ravni izpolnjujejo svoje obrambne potrebe v vrednosti 70 odstotkov. Vendar pa se je treba zavedati, kar zadeva Slovenijo, da je to majhna država, tudi obrambni proračun v preteklosti ter v prihodnje ne bo tako velik, da bi omogočal ekonomijo obsega na vseh področjih.

Iz tega sledi, da 70-odstotna samozadostnost v slovenskem primeru zagotovo ni realna, je pa realno izdatno povečanje trenutnih 10 odstotkov. Ampak zopet ne pridemo k temu, na kakšen način, to ni opredeljeno. In to je ena izmed ključnih pomanjkljivosti strategije, da ni opredeljenih strateških področij, ki jih bo Slovenija na tem področju razvijala.

Zakaj vam to omenjam? Če pogledamo obrambne strategije primerljivih držav, imajo definirana strateška področja, na katerih poskušajo svoja podjetja plasirati v dobavne verige velikih orožarskih podjetij.

Se pravi ena velika zadeva tu manjka. Holding bo v prvih fazah financiral SDH. Je to dolgoročno vzdržno? Kateri so realni viri financiranja po začetnem vložku SDH?

Zagotovo ni dolgoročno vzdržno. Dolgoročno vzdržno je, da se holding financira sam, torej je njegovo financiranje dolgoročno mogoče samo skozi podjetja, ki jih bo holding v takšni ali drugačni organizacijski obliki ustanovil v okviru samega sebe, torej skozi hčerinska podjetja.

Kaj pa viri financiranja, kot je SID banka?

Zadeva je sledeča. Kar je v strategiji zapisano, je, da so imela podjetja - in to je bila težava v preteklosti, ki se v tem trenutku že rešuje - težave s financiranjem svojih proizvodov oziroma dejavnosti, ker proizvodnja orožja, tudi v luči ideologije, ki je prisotna, ni nekaj, kar bi banke z veseljem počele.

Zato je zagotovo treba pomagati tovrstnim podjetjem pri pridobivanju posojil oziroma likvidnostnih sredstev za zagon takih projektov, tovrstne proizvodnje, ki je praviloma tudi kapitalsko zelo zahtevna.

Težava, ki jo vidim v strategiji, je, da država predvideva, da bo subvencionirala kreditiranje pri komercialnih bankah, ki so večinoma v tuji lasti. Vsi deležniki s strani države opozarjajo, da hočejo z oblikovanjem oziroma sprejetjem te strategije doseči, da bo večina denarja, ki ga bo Slovenija porabila za nabavo orožja in drugih sredstev za zagotavljanje obrambe in pa varnosti, ostala doma. Po drugi strani pa bo subvencionirala dobičke tujih bank. Ima pa inštrument, in to je SID banka, ki je v stoodstotni državni lasti, ki bi lahko to aktivnost izvajala.

Pa se temu izognejo morda iz čisto osebnih razlogov, ampak pustimo to. Kako se bo holding izognil neučinkovitim vlaganjem v podjetja, ki ne bodo dosegla komercialnega uspeha? Kakšen donos se pričakuje od teh naložb?

Težko rečem. Zato, ker glede donosov ni nič predvideno. Če pogledamo rast delnic orožarskih podjetij v zadnjih treh letih od vojne v Ukrajini, so ti donosi enormni, tako da bi zagotovo obstajala pričakovanja, da bodo zahtevani ali pa pričakovani donosi nad povprečjem zahtev, ki jih država postavlja Slovenskemu državnemu holdingu.

Je realno tveganje, da bi državni holding, ki je podprt z javnim denarjem, izkrivljal konkurenco na trgu obrambne industrije in s tem oteževal poslovanje podjetjem, ki niso del holdinga?

Obrambna podjetja v državni lasti povsod po svetu so dejstvo. Res je, da se ta delež praviloma zmanjšuje, ampak so dejstvo. Dober primer je država, ki je sicer pod našim embargom, Izrael, kjer obstajata tako državno kot zasebno podjetje na tem področju in obe delujeta v podobnih tržnih razmerah. Kar se tega tiče, ni težav.

Težava pa je, da je obrambna industrija v osnovi zelo specifična. Umeščati obrambno industrijo v gospodarski holding, ki upravlja državno premoženje, je lahko zelo, zelo rizično. Zakaj je specifično? Država je kupec, tudi tuje države so kupci. Država je tista, ki pomaga financirati, kot smo že govorili. In država je regulator, zelo močan regulator.

V Sloveniji imamo na tem področju nekaj podobnih primerov na področju infrastrukture in energetike. V preteklosti so bila vsa ta državna podjetja neposredno pod ministrstvi, še danes imamo 2TDK ali pa podjetje, ki upravlja slovenske gozdove. Zakaj se v tem res zelo specifičnem primeru, kot obrambna industrija je, država ni odločila za podobno obliko ustanovitve, vodenja in pa nadzora, še zlasti v luči tega, da je v tujini praviloma to neposredno pod upravljanjem in nadzorom države oziroma vlade, in zakaj se je odločila za umestitev v tako imenovani sistem korporativnega upravljanja, postavlja zelo veliko vprašanj.

Menite, da bo strateški svet, ki bo bdel nad holdingom, lahko preprečil nekatera tveganja?

Ne. Strateški svet nima ne vloge upravljavca ne nadzornika, strateški svet je posvetovalni organ. To jemljem kot neko opravičevanje, ne pa dejansko zagotavljanje pravega usmerjanja in nadzora.

Menite, da so mehanizmi za nadzor, kot jih obljublja vlada, neustrezni. Kakšni bi morali biti za učinkovit nadzor?

Niti ne vemo, kakšni bodo. Če sledimo temu, da bo holding ustanovljen pod SDH, potem vemo po zakonu o SDH, kakšen nadzor je. Imamo pa tudi izkušnje s korporativnim upravljanjem v Sloveniji. Politika uradno ni zraven, vsi vemo, da je zraven, skriva se za korporativnim upravljanjem ... in, še enkrat bi rad poudaril: pri tako pomembni strateški panogi, ki ima lahko ne samo gospodarske posledice, se pravi izgubo, ampak tudi posledice glede nacionalne varnosti in zunanje politike, ker bo podjetje delovalo v mednarodnem okolju, delovanje v okviru sistema korporativnega upravljanja po mojem mnenju ni najboljša izbira.

So vas povabili v strateški svet, kako bi se odzvali na povabilo?

Vedno sem pripravljen na sodelovanje, vse drugo pa je preuranjeno. Ker je, kot je rekel tudi sam minister, veliko stvari še nedorečenih. Zanimivo je tudi to, da je poudaril, naj ne prehitevamo, ko se je obračal na javnost, ampak dejstvo je, da prehiteva nekdo drug.